Piše: Keith Miles
Britanski narod − Angleži, Škoti, Irci in Valižani − so znani kot zelo strpen narod. V zadnjih letih je to imelo dve posledici. Prva je strpnost do izraženih ekstremističnih stališč, druga pa močno prepričanje v zasebnost.
Vendar pa so se v bolj homogeni državi ekstremistični pogledi le redko razvili v nasilje ali množično vedenje. Kar zadeva drugo značilnost, je negativna uporaba sodobnih internetnih medijev privedla do tega, da se vlada, podobno kot vlade v drugih državah, bolj vtika v zasebne zadeve.
Nasilno vedenje množice ni le izjemno negativno za demokracijo, ker poskuša preglasiti izvoljene predstavnike. Tudi sodobni mediji dajejo vtis, da je večina na ulici, čeprav jih je v resnici le nekaj tisoč. Izkušnje kažejo tudi, da mnogi udeleženci ne poznajo vseh dejstev o situaciji, zaradi katere protestirajo. K temu je treba dodati še dejstvo, da se politiki, ki iščejo pozornost in signalizirajo vrline, pridružijo protestnikom, da bi dosegli ugoden odziv. Nato lahko dodamo še način, kako sodobna televizija in drugi mediji poročajo o teh dogodkih. Zanje so slike glavna vsebina, ne pa včasih podrobna dejstva, katerih razlaga traja predolgo.
Posledici tega množičnega vedenja sta dve. Prva je, da se britanska strpnost začenja izčrpavati, druga pa, da vlade povsod poskušajo nadzorovati svobodo govora, običajno poskušajo ustaviti tako imenovani sovražni govor, zlasti na internetu.
Ta dejanja različnih organizacij za omejevanje svobode govora imajo v Združenem kraljestvu in verjetno tudi drugje dve posledici. Prva je, da je spodkopan tradicionalni odnos »misliti o ljudeh najboljše«, celo o lastnih političnih tekmecih in sovražnikih. Druga je, da je spodkopan tudi odnos »živi in pusti živeti«, ki ustvarja harmonično družbo.
Druga je še posebej pomembna v družbi, kjer so priseljenci. Prilagoditi se morajo lokalnim običajem in normam. Prejšnjim skupinam priseljencev je to uspelo in so imele koristi od britanske kulture strpnosti. Velika večina se je asimilirala in integrirala, vendar je nekatere osebne običaje ohranila doma in ima nacionalna društva za nekatere običaje. Dobri primeri tega so Italijani, Španci, Judje, Poljaki in Indijci. Lahko bi dodal še Bosance, ki so prišli v Slovenijo v povojnih letih, da so se integrirali in otroci so postali Slovenci.
Vendar pa so mnogi nedavni priseljenci v glavnem poskušali ustvariti vzporedno družbo, pogosto na podlagi svoje vere in družbenih praks iz svoje stare domovine. To je deloma posledica pomanjkljive doktrine multikulturalizma in kulta protinacionalnih držav. Slednje je očitno na neki način povezano s prvim in ga je spodbudil način delovanja Evropske unije. Visoki duhovniki transnacionalizma ali novega nacionalizma v Bruslju se očitno ujemajo z njihovo nenehno rastočo graditvijo imperija. To se zapleta, saj nekateri tradicionalni narodi, ki so ponosni na svojo identiteto, kot so Poljaki ali Madžari, odločno nasprotujejo različicam multikulturalizma. Ta bruseljska politika ne pomaga pri graditvi strpnosti, ampak posredno sporoča tujcem v Afriki in Aziji, da lahko pridejo v Evropo in postanejo del naše multikulturne družbe. Ne pravi, da se morate integrirati in sprejeti evropske standarde in načine.
Strpnost je potrebna, če želimo, da ljudje živijo skupaj v harmoniji. Ne smemo poudarjati razlik. Učiti moramo, da se združujemo in ne delimo.
Vrnimo se k osebni zasebnosti in praksi: Živi in pusti živeti.
