Piše: J. S.
Da bo napoved strankarskega angažiranja Roberta Goloba naletela na precejšnjo nejevoljo v vrstah KUL, smo lahko pričakovali. In to se je tudi zgodilo.
Znano je, da imata vsaj prvak LMŠ Marjan Šarec in predsednica SAB Alenka Bratušek velike zadržke in antipatijo do Goloba, kar je jasno, saj obema strankama grozi izpad iz parlamenta. Gibanje Svoboda, kot se imenuje preimenovana stranka Z.Dej z Golobom na čelu, bi namreč požrla precej glasov, ki so doslej šli k SAB in LMŠ. No, kljub temu so v KUL Goloba previdno povabili na sestanek o skupnem sodelovanju, za katerega ni čisto jasno, ali bo v torek ali v sredo, saj se navedba dneva ne ujema.
Iz Goloba so se ponorčevali tudi nekateri iz SD, zlasti iz njenega podmladka, vendar so morali svoje objave z družbenih omrežij umakniti. Očitno pa imajo zadržke tudi v Levici. Še največ o tem pove zapis novinarke Mojce Pišek v petkovi izdaji časopisa Delo:
»Vzemimo za primerjavo Luko Mesca z Levico, nespornega favorita mlajše populacije. Levi mediji svojim bralcem in gledalcem dolgujejo odgovor, kaj ima kapitalist Robert Golob, nima pa socialist Luka Mesec. Zakaj je kandidat, ki o svoji stranki govori kot o projektu, o politiki pa kot o produktu, boljši od kandidata, ki o politiki govori kot o programu? Zakaj je kandidat, ki med načeli našteva tekmovalnost in srečo, boljši od kandidata, ki govori o blaginji za vse, ne le za peščico? Zakaj je kandidat, ki je »malce lev, malce desen«, boljši od kandidata, ki ne gre bolj desno od Alenke Bratušek? Zakaj je preseganje politične polarizacije boljše od vztrajanja pri načelih in nekompatibilnosti nekaterih politik? Zakaj je kandidat, ki govori o donosih in podjetništvu, boljši od kandidata, ki govori o pravičnosti in enakosti? Zakaj »vlagati v ljudi« namesto preprosto vzpostaviti socialno državo? Zakaj ima poslovnež več referenc od poklicnega politika? Zakaj je ideja, da je državo mogoče voditi kot podjetje, močnejša od ideje, da je država niz napornih, nikoli končanih pogajanj o javnem interesu? Zakaj je boj za delovna mesta boljši od boja za delavske pravice? Zakaj bolj prikupno zveni »podnebna agenda« kot »ekološki socializem«? Zakaj je kandidat, ki bi ga podprl celo Sašo Peče, boljši od kandidata, ki ga Sašo Peče ne bi podprl niti v sanjah? (Kdo za vraga je Sašo Peče?!?) Zakaj se mediji zaljubijo v kandidate, ki jih očarajo z besedami »drugače«, »sprememba« in »svoboda«, nikoli pa v kandidata, ki na 77 straneh govori o možnostih demokratičnega socializma?«
Vse jasno?
