Piše: A. H.
Predsednica Centra za avtizem in mama otroka z avtizmom Vesna Malenšek je v svojem zapisu na Facebooku podrobno analizirala Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki ga kritično označuje kot zakon, poln lukenj, ki omogočajo zlorabe, netransparentnost in tveganja za ranljive posameznike. Opozarja, da zakon nima ustreznih varovalk, temveč odpira poti do potencialnih zlorab, kar je tudi podrobno pojasnila.
Vesna Malenšek opisuje včerajšnji klic urednice RTV, ki jo je povabila na soočenje o ZPPKŽ. Urednica je bila prijazna, a vztrajno zagovarjala zakon: da nima lukenj, da “takšni kot Tomaž”, njen sin ne pridejo v poštev, da mora biti oseba “aktivna”, in da je njen strah odvečen. Zvenelo je kot opravičevanje zakona še pred vprašanji. To jo je spodbudilo, da je zakon ponovno prebrala – po členih, stavkih in presledkih. Ni se zmotila: “zakon nima varovalk, ima luknje. In skozi te luknje bo prej ali slej padel – človek”.
“Komisija bo odločala o vlogah. Pet članov. In med njimi ne sme biti nihče, ki zakonu nasprotuje. Kaj torej pomeni “neodvisnost”? Neodvisen od česa? Od mnenja? Od vesti? Ker zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, seveda ni neodvisen – tisti pa, ki so za evtanazijo, prav tako niso neodvisni. Zakon določa, da lahko sodelujejo le zdravniki, ki so za. Komisije tako sestavljajo izključno ljudje, ki evtanaziji ne nasprotujejo, kar pomeni popolno pristranskost in izniči nadzorno vlogo. Komisija postane preprosto urad za potrjevanje smrti,” ugotavlja avtorica zapisa, ki kot primer navede primer v Belgiji, kjer je komisija ščitila lastne člane pred odgovornostjo.
Druga luknja je v nedoločnosti pojma “neznosno trpljenje” iz 6. člena, ki je povsem subjektiven in brez meril. Omogoča prošnje ne le pri terminalnih boleznih, temveč tudi pri psihičnih ali kroničnih stanjih, kar lahko vodi do evtanazije iz obupa, kot v primeru mlade ženske na Nizozemskem z depresijo in motnjo hranjenja. “Torej – kaj pomeni neznosno? Kdo to določi? Zakon ne določa meril, ne določa praga bolečine, ne določa ničesar. Le občutek. Trenutek obupa lahko postane pravno opravičilo za smrt,” je komentirala.
Tretja ugotovitev izpostavlja vprašljivo prostovoljnost odločitve po 10. členu, kjer se oseba, ki se počuti kot breme zaradi pomanjkanja podpore, lahko odloči za smrt pod pritiskom okoliščin. “Lepo zveni. Ampak kaj pomeni prostovoljna odločitev človeka, ki leži v bolniški postelji, brez podpore, brez sredstev, brez upanja? Če se počuti kot breme družine, družbe, sistema – je to še svoboda ali tiha prisila,” se sprašuje in poudarja, da to ni svoboda, temveč kapitulacija, kot v Kanadi, kjer je invalid zaprosil za evtanazijo zaradi neustrezne socialne pomoči.
Četrta luknja je v hitrem postopku po 13. členu, kjer komisija odloči v 15 dneh brez možnosti pritožbe, kar je ustavno sporno in nevarno v sistemu z dolgimi čakalnimi dobami. Primer iz Kanade kaže, da svojci pogosto izvejo šele po smrti, brez pregleda postopka. “Ženska je bila evtanazirana v istem tednu, ko je zaprosila, svojci pa so izvedeli šele po smrti. Ni bilo pritožbe, ni bilo pregleda postopka. Pritožba ni mogoča, ker mrtvi nimajo glasu,” je dodala avtorica zapisa.
Peta ugotovitev kritizira nedoločeno izvedbo po 17. in 18. členu, kjer učinkovina ni specificirana, izbira vnosa pa dopušča pomoč druge osebe, kar lahko vodi do bolečih ali nehumanih smrti, kot v Belgiji, kjer so uporabili blazino, ko zdravilo ni delovalo.
Šesta luknja po 19. členu omogoča izvedbo kjerkoli, tudi v zasebnih ali verskih ustanovah proti volji lastnikov, kar posega v svobodo veroizpovedi in lastninsko pravico. Primeri iz Kanade in Nizozemske kažejo, da država vsiljuje evtanazijo tudi v prostorih, namenjenih življenju. “Država je izničila ‘sveto zemljo’ sočutja – vsak dom je lahko kraj smrti,” je bila kritična.
Sedma ugotovitev iz 14. in 20. člena odpira možnosti za manipulacijo pri osebah, ki ne morejo pisati ali aktivno sodelovati, kar vključuje ranljive skupine z motnjami. Nedoločnost lahko vodi do zlorab, kot v nizozemskem primeru z demenco, kjer so uporabili sedativ brez soglasja. “Če nekdo ne zna pisati, potem morda ne razume v celoti, kaj podpisuje. Ali sploh ne razume – ker zakaj sicer ne bi znal pisati v današnjem času? Torej zakon že predvideva, da se bo ‘pravica’ širila na ljudi z motnjo v duševnem razvoju? Na tiste, ki ne morejo uporabljati rok, ne morejo govoriti – pa bodo iz njegovih “znakov” predvideli, kaj si želi in to naredili? Ali pa, če ne bo imel rok … kako bodo to izvedeli? In če ne more aktivno sodelovati, zakon ne določa, kaj to pomeni – fizično? Duševno? To sta člena, ki se odpirata v dve smeri: eno za manipulacijo, drugo za brezbrižnost. In oboje vodi v isto točko – v izgubo zaščite,” je pojasnila.
Osma luknja po 21. in 26. členu prikriva vzrok smrti kot naravno bolezen, kar omogoča lažne podatke, izgubo nadzora in ekonomske motive, vključno z zavarovalninami. To ustvarja netransparentnost in finančne koristi, kot v Belgiji, kjer svojci niso izvedeli resnice, ali v Kanadi, kjer evtanazija znižuje stroške zdravstva.
Deveta ugotovitev iz 27., 28. in 29. člena izpostavlja šibek nadzor zdravstvene inšpekcije in nizke globe do 5.000 evrov za kršitve, brez kazenskega pregona. Življenje se reducira na administrativni prekršek, podobno kot v Belgiji, kjer v letih ni bilo kazni. “Najvišja kazen za kršitev postopka: 5.000 evrov. Ta podatek zareže globlje od vseh besed. Manj kot kazen za večje davčne prekrške. Manj kot stane povprečen pogreb. Pet tisoč evrov. Toliko stane, če se zmotiš pri življenju nekoga. Če se “zgodi napaka”. Če postopek ni izpeljan po pravilih. Zakon ne predvideva kazenskega pregona ali zaporne kazni. Smrt človeka, umor, se tako v pravnem smislu spremeni v “administrativni prekršek”. Z drugimi besedami – človeško življenje ima ceno. 5.000 evrov. “In smrt postane prekršek. Ne zločin, ne tragedija – prekršek,” je opozorila.
Deseta luknja spreminja kazenski zakonik, kjer pomoč pri samomoru ni več kazniva, če sledi zakonu, kar odpira reinterpretacijo ustavne nedotakljivosti življenja. Primer iz Španije kaže pritisk na zdravnike brez ugovora vesti. “Po legalizaciji evtanazije so morali zdravniki, ki so ji nasprotovali, pisno uveljaviti ugovor vesti. Kdor ga ni pravočasno oddal, je moral sodelovati. Država ne dovoljuje več “ne”, je avtorica navedla primer iz Španije.
Enajsta ugotovitev je v širših spremembah drugih zakonov, ki legalizirajo pomoč pri smrti in potencialno ogrožajo ustavne temelje, saj zakon predstavlja odpoved sočutju in odgovornosti, namesto zaščite življenja.
Malenškova zaključuje, da gre za zakon o odpovedi, ki bo vodil v družbene padce skozi te luknje: “Ko to prebereš do konca, vidiš, da to ni zakon o pomoči. To je zakon o odpovedi. O odpovedi sočutju, odgovornosti, skrbi – in predvsem človeku. Zakon, ki naj bi ščitil svobodo, bo ščitil samo birokracijo. In ko bo kdo rekel, da so v njem varovalke, mu mirno recite: ‘Varovalke? To niso varovalke. To so luknje. In skozi njih bomo padli – vsi.”
