To je zgodba Gregorja Rojca, profesorja angleškega jezika, ki je prebolel COVID19.
“Namen tega zapisa je, da bi bili tisti, ki vas je strah, malce manj prestrašeni, in da bi tisti, ki mislite, da je kitajski virus nekaj izmišljenega, vseeno malce sodelovali v boju proti njem. Seveda vem, da so ta virus poimenovali COVID-19 (ponekod tudi 2019-nCoV) in tudi članke na temo politične korektnosti pri poimenovanju bolezni sem bral. Ti članki svetujejo, naj bi bolezni ne poimenovali po pokrajinah ali skupinah ljudi. Sam tega ne razumem in v danem primeru niti ne podpiram. Ko govorimo o bolezni zahodnega Nila, nihče od nas ne pomisli na desni breg Kamniške Bistrice, virus ebole je prav tako dobil ime po reki z imenom Ebola, lymska borelioza po pokrajini Lyme v ameriški zvezni državi Connecticut, španska gripa po Španiji (čeprav se tam zelo verjetno sploh ni začela) MERS-Cov je dobil ime po bližnjem vzhodu (Middle East Respiratory Syndrome) in prav tako sta oslovski kašelj ter bolezen norih krav ime dobila po nekateri odločevalcih oz. odločevalkah v Bruslju. Zato mislim, da lahko, v vsakodnevnem žargonu rečemo bobu bob in COVID-19 imenujemo kitajski virus, wuhanski virus ali kakorkoli pač že. In ko se bo v prihodnosti gospodarstvo soočalo z milijardnimi izgubami, nikar s prstom ne žugajmo proti Ljubljani, Bruslju ali Washingtonu, pač pa proti Pekingu, če že moramo.
Seveda razumem sentiment ljudi, ki trdijo, da bi se ta izbruh lahko zgodil kjerkoli, ampak se ni. Zgodil se je na Kitajskem. Če lahko razlikujem med človekom A, ki je nenamerno povzročil prometno nesrečo zaradi trenutka nepazljivosti, čeprav je trezen vozil brezhiben avto, skladno s prometnimi predpisi in človekom B, ki je, prav tako nenamerno, nesrečo povzročil, medtem ko je pijan vozil tehnično neizpraven avto prek vseh omejitev v času prometne konice, potem zagotovo lahko vidim tudi razliko med ljubljansko tržnico in wuhansko mokro tržnico ter med korenčkovo in netopirčkovo juho, kajne?
Moj pogled na kitajski virus pred okužbo
V marcu 2020 sem bil tako kot večina ljudi dokaj prestrašen in zelo previden, saj so podatki govorili tudi o 7-odstotni smrtnosti. Ko smo o virusu izvedeli več, pa sem svoj gard zelo spustil, saj sem bil prepričan, da ga bom prebolel asimptomatsko. Star sem 43 let, v razmeroma dobri kondiciji, jem zdravo, s psom vsak teden naredim na desetine kilometrov po gozdu, dvakrat do trikrat na teden naredim kratek trening z utežmi, naš dom je oaza miru, kjer se v družbi žene in hčerk resnično psihično spočijem. Ne kadim (razen občasne cigare), alkohola skoraj ne pijem in nasploh živim zdravo. Virusa se nisem bal, prepričan sem bil, da se bom okužil, kot sem bil tudi prepričan, da bom vse skupaj prebolel brez simptomov – da torej sploh ne bom vedel, da sem bil okužen.
Račun brez krčmarja
Od začetka avgusta naprej sem bil ujet v splet okoliščin, ki mi resnično niso bile naklonjene. Cele dneve in noči sem garal. Pisal sem članke, se izobraževal, sodeloval na konferencah, hodil v službo, starejša hčerka je začela obiskovati 1. letnik gimnazije, kar nam je dodatno popestrilo jutra in skrajšalo noči. Čeprav sem se še vedno trudil živeti zdravo, sta stres in pomanjkanje spanja dodobra načela moj imunski sistem in kitajski virus je našel pot skozi moj spuščeni gard.
19. 10.
S tem dnem smo začeli delati od doma (tako žena, kot jaz sva namreč učitelja), punci pa sta prav tako začeli pouk na daljavo. Dan je potekal normalno, ampak proti večeru sem opazil, da imam nekoliko »otrdela« kolena, kar sem pripisal treningu prejšnjega dne, ko sem delal poskoke.
20. 10.
Dopoldne sem delal normalno, čeprav nisem imel prave volje ali elana, zvečer pa sem dobil vročino – 38,3.
21. 10.
Vročina se je spustila na 37,3, dobil pa sem drisko delux – dejansko je iz mene teklo. Če bi me tisti dan ujeli ljudožerci, bi jim priprava črevesa za krvavice ne vzela veliko časa. Ta dan bi moral v enem celjskem podjetju voditi tečaj angleščine, vendar sem ga za vsak slučaj preklical. Namesto na tečaj sem šel na testiranje. Zdravstveno osebje je izjemno prijazno. Čeprav garajo dneve in noči, so vsi prijazni. Vsi, brez izjeme. Prepričan sem bil, da bo rezultat negativen in da bom 23. 10. s tečajem lahko nadaljeval. Vročina je še naprej vztrajala okoli 37,3, prebavne motnje pa tudi niso pojenjale.
22. 10.
Vročina je izginila, pojavil pa se je glavobol. Nič hujšega, le malce nadležno je bilo. Driska delux me je še naprej redno vodila na ogled sanitarij. Okoli 11:00 sem dobil klic in sporočili so mi, da sem pozitiven. Glede na to, da nisem imel vročine, sem novico sprejel dokaj ravnodušno, saj sem bil prepričan, da bom zdrav, kot bi mignil. No, ni bilo povsem tako. Popoldne so se prebavne motnje umirile, začela pa se je utrujenost. Konkretna utrujenost, brezvoljnost in zadihanost ob vsakem najmanjšem naporu.
23. 10.
Prebavnih motenj ni, vročine ni, ampak telo ve in ti veš, da imaš virus. To kitajsko sranje je v tebi in ti to tudi jasno daje vedeti. Neprestano sem utrujen, zadihan ob najmanjšem naporu. Popoldne izgine sposobnost vonjanja in zaznavanja okusov. Ničesar več ne zavoham. Absolutno ničesar.
24. 10.
Utrujen, vonjav ni, okusov ni, vendar tudi ni vročine ali prebavnih motenj. S prijateljem zvečer popijeva eno pivo s pomočjo video klica. Čeprav je on v Brežicah in jaz v Štorah, je občutek zelo pristen, predvsem pa mi vlije poguma in volje za naprej. Pozitivno naravnani prijatelji so vredni zlata, verjemite mi.
25. 10.
Utrujen, vonjav ni, okusov ni, vendar tudi ni vročine ali prebavnih motenj. Malce me začne skrbeti. Na eni strani ni videti, da bi bil bolan, a na drugi čutim, da je vsiljivec še vedno v meni. Jemlje mi moči in me kuha na majhnem ognju. Mami mi pripelje pol samokolnice vitamina C in D, napitke za dviganje imunskega sistema, aspirin, multivitaminske tablete za otroke, proteinske ploščice, mentolove bonbone itd. Za mamo si vedno otrok, ne glede na to, koliko si star.
26. 10.
Dopoldne poteka po običajnem redu. Utrujenost, ni vonja ni okusa, popoldne pa se pojavijo bolečine v stegenskih mišicah. Spat grem normalno, zbudim pa se, ker me trese – ponovno vročina. Prvič po 22. 10. imam ponovno vročino. Nizka je, le 37,4, ampak ravnodušnega te pa to ne pusti. Preostanek noči preživim zavit v deke na kavču v dnevni sobi. Žena prav tako ne more več spati. Nihče nič ne reče, ampak oba sva nekoliko zaskrbljena. Žena seveda dosti manj, ker je moj kredit zavarovan, tudi življenjsko zavarovanje imam sklenjeno in pisano nanjo.
27. 10.
Dopoldne vročina izgine, vendar celo dopoldne in večji del popoldneva preživim v postelji. Okoli poldneva se pojavi glavobol, nekoliko resnejši, ki pa do večera izzveni. Počutje v poznih popoldanskih urah in zvečer je odlično. Razmišljam, da bi naredil seznam ljudi, v katere bom šel zakašljat. Misel opustim.
28. 10.
Počutim se odlično in sem prepričan, da je vsega konec, žal mi ure pred spanjem pokažejo, da še nisem popolnoma zdrav. Ponovno sem utrujen in brez volje. Kljub temu zvečer naredim krajši sprehod (cca. 500 m), saj živimo izven mesta in si to lahko privoščim.
29. 10.
Ponovno se počutim kot zmagovalec, ampak zmage si zavoljo preteklih izkušenj še ne upam razglasiti. Za nekaj časa se nastavim sončnim žarkom in uživam. Počutje gre vsekakor navzgor. Zvečer me pokliče prijateljica zdravnica, da malce preveri, kako je z mano. Pogovor z njo mi dvigne voljo, pogum in vero. Moč pozitivno naravnanih prijateljev je izjemna.
30. 10.
Dan poteka mirno. Nekoliko me pečejo sinusi, nič posebnega. Popoldne grem na sprehod s psičko. Prehodim cca. 1.5 km. Eno uro po sprehodu postanem izjemno utrujen. Preostanek dneva preležim. Zvečer imam občutek, kot da mi nekaj pritiska na pljuča. Odločim se, da se z naslednjim dnem začnem ponovno dvakrat na dan po dve minuti tuširati s hladno vodo, prvič v življenju pa bom poleg hladnega tuša začel izvajati dihalne protokole, ki jih promovira in prakticira Wim Hof. Za Wim Hofa sem slišal že cca. 5–7 let nazaj, ampak o zadevi sem začel resno razmišljati zaradi sodelavca, ki je z metodo imel zelo pozitivno izkušnjo, predvsem pa jo je znal predstaviti na zanimiv način. Hladno tuširanje sem prakticiral od marca 2020 do septembra 2020, nato pa sem ga opustil, ker sem bil pod tolikšnim stresom, da sem imel slabo vest telo še dodatno obremenjevati. Potrudil se bom, da te napake nikoli več ne ponovim.
31. 10.
Sončno jutro! Kot sklenjeno prejšnji večer si ogledam dihalni protokol Wim Hofa in ga prvič v življenju izvedem. Skoraj sem gagnil. Pljuča očitno čutijo posledice bolezni. Nato sledi dve minuti ledenega tuša. Maksimalno hladno, kar pri nas doma niti ni tako hudo. Ko pa sem se s hladno vodo tuširal v Bohinju, sem vreščal kot mala deklica. Čez dan se počutim odlično, le med tretjo in pol peto popoldne sem nekoliko utrujen. Dve uri sedim na soncu in berem. Sonce mi neverjetno dobro dene. Še vedno jemljem 2000 enot vitamina D in od 400 do 1200 mg vitamina C. Mislim, da bom vnos kmalu začel zmanjševati. Zvečer ponovim vaje predihavanja in dve minuti hladnega tuša. Pred boleznijo sem se mnogo lažje pripravil do hladnega tuša kot danes zvečer.
1. 11.
Zbudil sem se zelo zgodaj. Sicer nisem zaspan ali utrujen, ampak spal sem presenetljivo malo. Bom malce opazoval telo. Drugače se počutim zelo dobro. Prepričujem se, da sem celo malce okusil jutranjo kavico, čeprav je nisem. Vase butnem vitamin C in D, vzamem knjigo in dve uri berem sedeč na soncu. Sonce mi res odgovarja. Opazujem telo in zdi se mi, da mi včerajšnji hladen tuš in predihavanje nista koristila. Enostavno si ne morem privoščiti še nobenega stresa. Okrevanje bo očitno trajalo dlje, kot bi pričakoval ali želel. Škoda. Tako rad bi šel na dolg naporen sprehod ali dvignil kakšno utež.
2. 11.
Danes je 14 dni od pojava simptomov. Spal sem slabo. Kašnega resnega poslabšanja ne pričakujem, mi je pa jasno, da bo obdobje rekonvalescence malce daljše, kot sem pričakoval. Telesu bom naslednjih nekaj dni dal popolnoma mir. Občutka za vonj nimam, prav tako nimam okusa (razen za ženske, avtomobile in pse. Ta okus mi je ostal. Če bi vozil F-150 raptor ali dodge RAM, bi lahko rekel, da je moj okus zadovoljen na vseh treh področjih). Dnevnik spremljanja poteka bolezni bom na tem mestu zaključil, hvaležen, da je vse šlo tako gladko.
Dobronamerni namigi
Če ste ravnokar izvedeli, da ste pozitivni ali pa se vam bo to zgodilo v prihodnjih dneh, potem se vam morebiti splača prebrati tudi naslednje vrstice. Kot že rečeno, sem sam novico o tem, da sem covid pozitiven, sprejel razmeroma ravnodušno, ker sem verjel, da ne bo sledilo nič resnega. No, malce sem se motil. Bilo je resneje, kot sem pričakoval, a moje trpljenje na lestvici od 1 do 10 nikoli ni preseglo stopnje 4. Vendar pa je nizka stopnja neudobja trajala in trajala. Pogosto se mi je zdelo, da se glavni boj bije v glavi. Moj prvi nasvet bi bil izognite se negativnim in prestrašenim posameznikom. Ko si bolan šele tretji dan, ne potrebuješ človeka, ki ti pove, da si šele na začetku poti in da je njihov sosed šele po enem tednu pristal v bolnišnici. Takrat te ne zanimajo zgodbe o ukrajinskem fitneserju, ki je v nekaj dneh umrl, ne zanimajo te zgodbe kolegice s kliničnega centra. Takrat potrebuješ prijatelja, ki te pokliče in ti pove, da si krepak, da če kdo, potem imaš ravno ti robusten imunski sistem, ki bo ta boj zmagal. Potrebuješ prijatelja, ki te pokliče in ti ponudi, da bo zate opravil nakup. Če ste verni in verjamete v (oziroma poznate) moč molitve, potem prosite svoje brate in sestre v veri za molitev. Mene so z molitvijo spremljali mnogi in vsem sem za to neizmerno hvaležen.
Ne glejte novic! Če se bo začela tretja svetovna vojna, boste to zagotovo izvedeli, in če nas bodo napadli vesoljci, prav tako. Glejte komedije. Humor je neobhodno potreben, saj te odmakne od situacije. Humor je neverjetna stvar, podarjena človeku, ne samo zato, da ga kratkočasi, pač pa mu pomaga skozi najhujše trenutke. O tem je pisal že Frankl. In ko sem že ravno pri Franklu, naj omenim še to, da se morate zavedati, da naša telesa zdržijo ogromno. Res ogromno. Frankl, ki je preživel več let v nemških taboriščih, sam zapiše, kako zelo se je čudil temu, kaj vse so bili taboriščniki sposobni preživeti. Če vam Frankl ni dovolj, si preberite še Solzhenitsyn-a in njegovo izkušnjo gulaga. Človeško telo zdrži ogromno, tudi vaše. Morebiti si lahko pogledate statistike smrtnosti in ugotovili boste, da vas je bila večina bolj ogrožena med vožnjo na odvzem brisa, kakor pa ste ogroženi s strani virusa. Ne obupujte!
Vklopite kakšno glasbo, ta božanski nektar za ušesa. Moj najljubši komad za dviganje poguma je Victory od TSFH, vi pa imate seveda tisoč svojih opcij. Res, prižgite si kdaj glasbo.
Fokusirajte um. Mislim, da vsi veste, da je najbolj neumna stvar, ki jo lahko naredite, če ne želite razmišljati o virusu, to, da si neprestano dopovedujete, da o le-tem ne smete razmišljati. To je tako, kot da vam zdaj rečem, da nikakor ne smete razmišljati o črni ovci, obuti v rdeče Converse športne copate. Bum, že jo vidite. Če nočete razmišljati o kitajskem virusu, si preusmerite fokus. Znan ameriški pridigar je rekel, da so misli kot ptice, lahko mi letijo preko glave, tega jim ne morem preprečiti, lahko pa jim preprečim, da bi mi gnezdile na glavi. Prav tako tudi lastnim mislim ne morem preprečiti, da bi mi ne letele skozi um, ampak lahko jim preprečim, da se mi ugnezdijo in prevzamejo moj tok zavesti. Ko se mi je 26. 10. po štirih dneh vrnila vročina, sem se ustrašil. Res ustrašil. Začela se je miselna spirala, spomnil sem se vseh tistih zgodbic o poslabšanju stanja v drugem tednu (zato sem vam napisal, da takšne prijatelje za nekaj časa pozabite), videl sem se v bolnišnični pižami, želel sem poklicati prijateljico zdravnico, pomislil sem, kaj bom povedal hčerkama, če bom slučajno moral v bolnico. Ko me enkrat odpeljejo, z njima do ozdravitve ne bom imel več stika, ampak kaj če ne ozdravim? Kaj vse jima še moram povedati? Naj jima napišem? Kaj pa če bi se posnel? Žena! Kaj rečeš ljubezni svojega življenja, preden te težko dihajočega odpelje rešilec? Kako se ji zahvališ? Kako ji poveš, da želiš, da še naprej živi polno? Kako ob slovesu deluješ pogumno, saj želiš, da te v spominu ohrani kot pogumnega, čeprav te je strah? Mami! A boš preživela ta udarec? Niti objeti se ne bova mogla, preden me odpeljejo! Teta, oprosti, ker te nisem večkrat poklical. Babi, a ti bodo upali povedati? Morda je najbolje, da ti lažejo, da ne pridem na obisk, ker sem zaposlen … Se vidiva na drugi strani. Prijatelji, dragi prijatelji, a boste svojo zvestobo do mene pokazali s tem, da boste postali angeli varuhi mojih deklet? A boste? Vse te misli te preplavijo, ko se zaradi tega, ker te trese vročina, pokriješ z dodatno deko. Zgodi se v trenutku. Res v trenutku. In tu je zdaj čas, da racio poseka in premaga emocio. Čas je, da prekineš takšen tok misli. Jaz sem se nemudoma dvignil iz postelje in že to je imelo pozitiven učinek. Sprehodil sem se v dnevno sobo in prižgal predavanje, ki me je posrkalo. Nisem si dopovedoval, česa ne smem misliti, ampak sem misli fokusiral na nekaj, kar me je zanimalo. Ker sem bil utrujen, sem po približno pol ure predavanja zaspal, zbudil pa sem se brez vročine. Ne ujemite se v past miselne spirale samouničenja. Negujte humor, usmerjajte miselni fokus, pazite, kaj poslušate, gledate in berete, predvsem pa počivajte, tudi če so vaši simptomi le rahli. Ta virus ni tako kot kuga v srednjem veku, ampak podcenjevati ga vseeno ni pametno.
Zaobljube
Ena od stvari, ki sem si jih obljubil, je to, da se ne bom nikoli več tako močno in dolgoročno izčrpaval za nobeno stvar. Niti za izobrazbo niti za službo, članke ali konference, karkoli pač že. To ne pomeni, da bom postal lenuh, ampak deloholični fanatik več ne bom. Redno bom pazil na vnos vitamina D, še prav posebej pa ga bom poskušal pridobiti po naravni poti. Vnos ogljikovih hidratov bom zmanjšal na minimum. Bye, bye, testenine, kruh, riž (moj dragi, ljubi rižek), žitarice, večina sadja. Mislim, da se bo metabolični sindrom pokazal kot eden glavnih krivcev za komplikacije pri okužbi, zato se bom sam boril proti njem, vendar pa upam, da bomo o zdravi prehrani poglobljeno premislili tudi na nivoju države in zahodne civilizacije nasploh. Ker nisem nutricionist, bom tu zaključil.
Zagotavljal si bom vsaj 5-krat po 6 ur in 2-krat po 7.5 ur spanja tedensko. Glede na to, da sem v začetku oktobra pogosto spal le po 4 ure na noč, bo to velik korak naprej. Redno se bom tuširal s hladno vodo, verjetno pa bom začel tudi izvajati dihalne protokole Wim Hof-a. Še naprej bom sprehajal psa in občasno dvignil kakšno utež.
Ko se mi povrne občutek za vonj, se bom naužil parfuma svoje žene in vonja njenih sveže umitih las. Nato si bom prižgal cigaro in nalil konjak. Priznam, da je svet brez vonja in okusa zelo dolgočasen, vendar pa je praktičen in ekološki. Z ženo, ki je tudi izgubila sposobnost vonjanja, se že en teden nisva umila ali preoblekla, pa naju nič ne moti. Je pa res, da hčerki le poredko prideta iz svojih sob. Danes sta prosili, če bi lahko kosilo pojedli vsaka v svoji sobi. Ne razumem.
Še bolj bom gojil hvaležnost. Zase mislim, da sem eden tistih ljudi, ki znajo biti iskreno hvaležni. Po tej izkušnji bom to še bolj. Zavedam se, da se mnogi ne bodo prebili skozi s tako blagim potekom bolezni, kot sem se jaz, moji hčerki in žena (ja, vsi smo bili pozitivni). Nekateri so žal izgubili boj s to boleznijo in njihovim svojcem lahko izrečem/-o le globoko sožalje. Resnično, iskreno in globoko sožalje. Ampak vi, ki berete te vrstice, boste del statistike, ki govori o številu ljudi, ki so bolezen premagali ali pa je sploh niso dobili! Verjemite in nato ne pozabite biti za takšen rezultat hvaležni.
Naj bo nova normalnost stara normalnost
Mnogi govorijo o tem, kako nam bo zavladala nova normalnost, ki jo zaznamujejo maske, socialna distanca, nakupovanje na spletu, predvsem pa panika in strah pred mikrobi ter fizično bližino sočloveka. Pred kratkim sem slišal nekega predavatelja reči, da bo novi človek homo covidensis z masko opremljeni človek, ki bo živel drugače, kot smo živeli do zdaj. Osebno mislim, da tak človek ne zasluži imena homo covidensis, pač pa homo timorensis (timor = lat. strah), saj ni nič drugega kot trepetajoča lupina tega, kar bi človek moral biti. Takšen človek ne živi, ampak le obstaja. Jaz bi si želel, da bi bodoči človek bil homo salutemis fortis (salutem = lat. zdravje, fortis = lat. pogum). Začnimo se zavedati, da je zdravje vrlina. Začnimo ga gojiti sami, spodbujajmo k temu druge, predvsem pa bodimo pogumni. Nova normalnost naj bo podobna stari realnosti, tisti pred pandemijo, le nekoliko bolj zdrava in pogumna naj bo.
Srečno vsem.
Gregor Rojc”
Zapis je bil izvorno objavljen na blogu Vinka Gorenaka.
