Piše: prof. dr. Andrej Umek
Z zanimanjem sem prebral knjigo Michaela Knowlesa Utišani. Eno izmed glavnih razmišljanj v tej knjigi je, kako skuša ekstremna levica s preimenovanjem stvari in dejanj po svojem okusu povečati svojo politično podporo s končnim ciljem prevzema oblasti.
Avtor se pri analizi tega dogajanja omejuje na ameriški prostor. Časovno pa opisuje dogajanje v 21. stoletju. Med branjem omenjene knjige sem se mimogrede vprašal, kaj pa se dogaja v Sloveniji. Po kratkem premisleku sem prišel do zaključka, da je pri nas do potvarjanja resničnosti prišlo skoraj sto let prej in se nadaljuje še danes. Med obema svetovnima vojnama so s tendencioznim in lažnim poimenovanjem resničnosti začeli komunisti, danes pa to isto taktiko uporabljajo njihovi »ponosni nasledniki«. Zaradi omejene dolžine te kolumne bom v nadaljevanju obravnaval le tri primere.
Začel bom z enim od sloganov, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali slovenski komunisti: »Demokracija je mrtva, ti se lahko odločiš za komunizem ali fašizem.« Pri tem so upali, da bodo vsi, ki verjamejo prvi tendenciozni in napačni trditvi – da je demokracija mrtva –, izbrali komunizem. V času širjenja tega slogana je bilo v Sloveniji okoli tristo tisoč primorskih Slovencev, beguncev pred fašističnim terorjem. Čeprav je bila prva trditev evidentno napačna – kar dokazujejo dogodki v Zahodni Evropi med drugo svetovno vojno in po njej –, je imel slogan opazen uspeh. Komunistom se je torej lažni opis resničnosti splačal, zato so s to taktiko nadaljevali.
Drugi tak dogodek, ko so komunisti z lažnim poimenovanjem resničnosti uspeli pridobiti podporo, je bila ustanovitev Osvobodilne fronte (OF). 27. aprila 1941 namreč ni bila ustanovljena OF, ampak Protiimperialistična fronta (PIF) z namenom, da se komunisti skupaj z okupatorji – fašisti in nacisti – borijo proti zahodnim demokracijam. K temu jih je zavezoval pakt Ribbentrop-Molotov. Po razdoru med Hitlerjem in Stalinom ter napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti PIF potihoma preimenovali v OF. Naloga slednje je bila izvedba komunistične revolucije v Sloveniji oziroma pridobivanje »sopotnikov« zanjo. To dokazujejo dogajanja po drugi svetovni vojni.
Tretji primer zavajanja javnosti je, da so komunisti svojo revolucijo poimenovali Narodnoosvobodilni boj (NOB). Lažnost tega imena postane očitna ob vprašanju, kaj je slovenski narod dočakal po koncu drugi svetovne vojne. Voditelji NOB, ki so bili med zmagovalci, so narekovali dogodke po koncu vojne. Sledili pa so množični poboji, koncentracijska taborišča, montirani politični sodni procesi in rop premoženja širokih plasti prebivalstva. Skratka, slovenski narod po koncu druge svetovne vojne še zdaleč ni bil svoboden. Prevladal je komunistični totalitarni sistem. NOB torej predstavlja poimenovanje nečesa slabega z všečnim imenom z namenom pridobivanja politične podpore.
Na prvi pogled se mogoče zdi, da so primeri, ki sem jih navedel, zastareli in brez pomena. Žal ni tako. Današnja slovenska levica kot »ponosna naslednica« skuša pridobivati volilno podporo na teh prevarah. Kot demokrat se zavzemam za stvaren dialog, v katerem je A A in B B. Zato predlagam, da si ne lažemo. 27. april naj se odpravi kot dan boja proti okupatorju ali pa naj se za ta praznik najde ustreznejši datum. V vseh šolskih knjigah, tako za osnovno kot tudi za srednjo šolo, naj se izraza OF in NOB zamenjata z izrazi, ki te institucije in dogajanja stvarno poimenujejo. In ne nazadnje: v SSKJ naj te in druge, njim podobne institucije ter dogajanja dobijo stvaren in pošten opis. Delujočo demokracijo, ki si jo, upam, vsi želimo, lahko gradimo le na spoštljivem dialogu, ki temelji na poštenosti, brez zavajanj in podtikanj. Ne lažimo drug drugemu.
