Piše: G. B.
Pred nekaj dnevi je po družbenih omrežjih zaokrožila fotografija, ki zaposlene v TKK Srpenica obvešča o obveznem tečaju srbohrvaščine. Obvestilo je bilo videti precej neverjetno in je marsikoga razjezilo, res pa je, da ni bilo podpisno in brez žiga.
Sedaj se je oglasilo tudi podjetje TKK Srpenica in sporočilo, da ne gre za njihovo uradno obvestilo. »Informacije niso točne. Dopis je bil prvoaprilska šala dveh zaposlenih, ki dejanje obžalujeta,« sporočajo.
»Dva sodelavca v podjetju TKK, ki ju ne želimo izpostavljati, sta v šali na oglasno desko pripela obvestilo, da bo podjetje, zaradi lažjega sporazumevanja med sodelavci, organiziralo obvezne tečaje ‘srbohrvaščine’«, pojasnjuje Marko Štrukelj, vodja produktnega vodenja in marketinga. »Šlo je za prvoaprilsko šalo, sodelavca sta se za dejanje že opravičila, vodstvo pa nastalo situacijo obžaluje. O tovrstnih tečajih nismo nikoli razmišljali,« dodaja.
»Predstavniki sindikata in vodstvo podjetja smo se s sodelavcema pogovorili, izrazila pa sta veliko obžalovanje za nastalo situacijo. Šlo je za šalo, njun namen ni bil, da bi lažen dopis zaokrožil po družbenih omrežjih in medijih,« pa pojasnjuje vodja sindikata zaposlenih Ljubo Rot.
Podjetje, ki je sicer od leta 2013 del belgijske Družbe Soudal, največjega svetovnega proizvajalca poliuretanske pene za gradbeno kemijo, ima dolgoletno tradicijo, njegovi začetki segajo vse do leta 1850. Danes je TKK eno izmed vodilnih svetovnih proizvajalcev poliuretanske pene, ki zaposluje 290 ljudi.
»Večina naših sodelavcev prihaja iz našega lokalnega okolja. Nekaj zaposlenih – okoli 11 odstotkov – pa je tujih delavcev. Tem sodelavcem omogočamo možnost udeležbe brezplačnih tečajev slovenščine za tujce, saj jim želimo čimbolj olajšati prilagajanje na novo življenjsko in delovno okolje. Nekatere izmed njih je navedena šala prizadela, sodelavca in tudi vodstvo smo se jim tudi že opravičili, prav tako sodelavki, katere ime je bilo objavljeno v lažnem dopisu,« še dodaja Štrukelj po navedbah izjave za javnost podjetja.
Povsem verjetno pa je, da se je ta šala pojavila kot odziv na nedavne polemike glede znanja slovenščine pri zaposlovanju tujcev. Znano je, da je v t. i. deficitarnih poklicnih skupinah težko dobiti kader. Manjka jih zlasti v gostinstvu. Zato v vladajoči koaliciji obstajajo težnje, da bi obveznost znanja slovenščine odpravili.
V zadnjih letih je po Sloveniji prihajalo tudi do škandalov v zvezi z domnevnimi tečaji albanščine za učitelje, ker se mnogi otroci albanskega porekla, večinoma potomci novejšega vala migrantov s Kosova, ne morejo naučiti slovenščine.
Seveda pa je jasno, da je pojem »srbohrvaščina« anahronizem in že dolgo ne obstaja več. Nekje do leta 1991 je bila del šolskega kurikuluma v petem razredu osemletne osnovne šole. A ob tem izrazu bi bili verjetno užaljeni tako Srbi kot Hrvati, saj na bizaren način enači dva sicer zelo podobna, a ne povsem enaka jezika, ki sta imela v nekdanji Jugoslaviji največ govorcev. Mimogrede, Bošnjaki in nasploh BiH uporabljajo sicer nekakšno vmesno varianto, z ijekavščino, ki je sicer značilna za Hrvate, a večinoma uporabljajo srbske izraze (npr. »porodica«, hrvaško »obitelj«, slovensko »družina«), čemur so sicer po govoru najbližje Črnogorci. T. i. srbohrvaščina je bila sicer poveljujoči jezik v nekdanji JLA, a se je tam v glavnem govorilo srbsko (pisalo pa v srbski latinici), ker je veljalo, da je Srbija za Jugoslavijo to, kar je bila vojaško razvita Prusija za širšo Nemčijo. Takšno mnenje so zastopali številni oficirji srbskega in črnogorskega porekla.
