Piše: Janja Strah
Manj kot teden dni pred parlamentarnimi volitvami, ki so – po Milanu Kučanu – zadnja bitka njegove generacije, na dan prihajajo vedno nove in nove podrobnosti o okostnjakih, ki padajo iz omar dr. Roberta Goloba, najnovejšega mesijanskega izbranca političnega podzemlja. Nekaj o njem pove tudi intervju, ki ga je novembra 2014 dal za Primorske novice, torej v letu, ko so v Ukrajini z uporom odslovili prorusko usmerjenega avtokrata Viktorja Janukoviča, ruski predsednik Vladimir Putin pa je na to reagiral z aktivacijo ruskih seperatistov na Krimu ter v regiji Donbas na vzhodu Ukrajine.
Golob je v intervjuju sicer komentiral izvolitev nove Evropske komisije, kjer je Slovenija dobila resor za promet (upravljala ga je Violeta Bulc). Obžaloval je, ker Sloveniji ni bil dodeljen resor za energetiko, saj je upal, da bi Slovenija s svojo prorusko usmeritvijo lahko vzpostavila prijaznejši odnos med Evropsko unijo in Rusijo. »V resnici se niti ne zavedamo, kako veliko priložnost je izgubila Slovenija. Prav podpredsednik evropske komisije za energetsko unijo bo namreč oseba, ki bo v prihodnjih letih ključno vplivala na urejanje odnosov na relaciji Evropska unija-Rusija. Zato je to mesto geostrateško izjemno zanimivo in zato je zanj potekal tako vroč spopad. Pa ne med posameznimi imeni, temveč med dvema blokoma EU članic. Na koncu je zmagal protirusko usmerjen blok, mi pa smo bili stranska škoda,« je v intervjuju uvodoma dejal Golob, ki je v tem intervjuju med vrsticami morda razkril tudi svojo ambicijo, da bi postal evropski komisar, a jo v nadaljevanju intervjuja skušal zanikati.
Kakšna škoda, ker so rušili Bratuškovo…
A to je seveda samo začetek. Golob je bil namreč takrat pomemben politični funkcionar stranke Zavezništvo, danes Stranke Alenke Bratušek (SAB), pred tem pa podpredsednik Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Kot je znano, je tistega leta skušala Bratuškova še kot predsednica vlade, ki se ji je iztekal mandat, sebi omogočiti udobno službo v Bruslju v Evropski komisiji, kjer bi bila – očitno tudi na željo tedanjega predsednika EK Jeana Clauda Junckerja – celo podpredsednica najvišjega izvršilnega organa EU. Kako se je to končalo, seveda vemo. A Golob je na vprašanje, če je bil to tudi njegov poraz glede na njegovo strankarsko pripadnost, odgovoril takole: »Ponesrečen nastop Alenke Bratušek je bil le alibi za to, da je to mesto na koncu zasedel pravi človek z jasnimi, nič kaj prijaznimi stališči do Rusije. Zato ne gre za nikogaršnji poraz, gotovo pa sem bil sam, tako kot večina slovenskih energetikov, na koncu kar precej razočaran. Smo pa tudi Slovenci sami veliko pripomogli k temu, da smo položaj izgubili, saj smo zaradi antipatije do Alenke Bratušek povsem spregledali pomembnost priložnosti, ki se nam ponuja.« Torej, Golob najbolj obžaluje, da je bila sestava Evropske komisije premalo prorusko usmerjena.
Glede tedanjega dogajanja v Ukrajini – namreč nasilnega delovanja ruskih seperatistov – je dejal, da Rusi delujejo po podobni logiki, kot so Srbi v nekdanji Jugoslaviji: po logiki varovanja ozemlja, kjer živijo Rusi. »Zahodnjaki, predvsem Američani, pa gledajo na geostrateške interese.« No, ob tem je celo mimogrede namočil tudi sedanjega ameriškega predsednika, takrat podpredsednika Josepha Bidna in njegovega sina, ki je deloval v Ukrajini. Prav Hunter Biden je za Putina dokaj pomemben izgovor, da je napadel Ukrajino, češ da naj bi bil Biden mlajši vpleten v izdelavo biološkega orožja na območju Ukrajine. A kakorkoli že, tudi sedanja stališča Goloba in Gibanja Svoboda so precej naklonjena Rusiji in Putinovemu režimu.
Sprenevedanje glede davčnih oaz
So pa zanimivi tudi nekateri drugi »ocvirki« iz intervjuja – denimo glede tega, kakšen status ima Gen-I, ki ga je vodil še do nedavnega. »Veljate za zasebno konkurenco, hkrati pa ste neposredno in posredno pravzaprav podjetje v večinski državni lasti. Ali ni to nekoliko nenavadno?« mu je vprašanje zastavila novinarka Vesna Humar. »Naš konkurent na Primorskem, to je E3, podobno velja tudi za druge distributerje, ima 80 odstotkov javnega in dobrih 20 zasebnega lastništva. Polovica naše družbe je v lastni Gen energije, ki je v celoti državna, polovica pa v lastni javne delniške družbe Petrol. Če seštejemo matematično, ima država posredno 70-odstotni, ne sicer upravljalski, ampak kapitalski delež. A razlika med nami in našim konkurentom ni v teh nekaj odstotkih, temveč v kulturi podjetja. Elektro Primorska in posledično E3 je nastala kot državni monopolist s posebnim poslanstvom in še danes ne more iz tega vzorca. Mi smo nastali kot zasebno start-up podjetje, v katerega se je kasneje vključeval veliki kapital in ga danes tudi povsem obvladuje, a še vedno temeljimo na klasični podjetniški miselnosti. Ne gre za spopad lastniških modelov, ampak antagonizem poslovnih modelov,« je svoj pogled na nenavadno kombinacijo državnega in zasebnega utemeljil Golob in pri tem seveda zamolčal to, kar na dan prihaja v zadnjem času.
Na vprašanje, ali ima premoženje v davčnih oazah, pa je nonšalantno odgovoril: »Ne. Mi niti na kraj pameti ne pade, pa ga tudi nimam toliko, da bi ga moral skrivati po svetu.« No, zadnja odkritja iz Romunije ga seveda demantirajo. In zanimivo: sam sploh ni zanikal davčnih oaz, trdil pa je, da so tisti, ki bežijo v davčne oaze, javnosti večinoma neznani ljudje. »Ni bedaka, ki bi se šel z denarjem v davčni oazi doma medijsko izpostavljat. Tisti, ki ima skrit denar, je tudi sam skrit: daleč od radarja javnosti.«
Ko se nesojeni mandatar nehote razgali s »strankokracijo«
Je pa intervju razkril, da so že v tistem času Goloba omenjali kot možnega mandatarja za sestavo tehnične vlade po tistem, ko so spodnesli drugo Janševo vlado, a je nato vmes vskočila Bratuškova. Glede možnosti, da bi sam postal evropski komisar, pa je odgovoril: “To, da se nisem odločil in se niti danes ne bi, nima zveze s politiko, ampak z mojim osebnim položajem. Imam tri majhne otroke, od tega enega s posebnimi potrebami. Ne vidim prav nobenega razloga, da bi uničil svojo družino, kar bi storil, če bi se šel politiko. Zaradi tega me niso zanimale ne ponudbe za predsednika PS, ne mandatarja, ne komisarja – pa je vse res bilo na mizi. Pa tudi: ko je bila Bratuškova predlagana za mandatarko, so takratni koalicijski partnerji jasno izrazili svoje stališče, da nisem bil sam nič bolj zaželen kot Zoran Janković. Kar mi je sicer čisto ustrezalo.« No, po nekaj letih se je Golob očitno premislil in otrok s posebnimi potrebami ni več ovira za njegove ambicije.
No, možno pa je tudi, da je Golob takrat povedal resnico in da ga globoka država preprosto izsiljuje, da je sprejel vlogo koristnega idiota v smislu »novega obraza«. Morda tudi zaradi njegovih starih grehov, ko si je od denarja, ki naj bi pripadel podzemlju, preveč pridržal zase? Glede svojega delovanja državnega sekretarja je namreč dejal, da je imel srečo, ker je imel kot zelo mlad priložnost od blizu spoznati slovensko politično sceno in jo je na lastno željo nato tudi zapustil. A je glede na svoje angažiranje v Pozitivni Sloveniji, SAB in sedaj Gibanju Svoboda nikoli ni povsem zapustil. Kot je tedaj dejal: »V državni politiki se je nekaj časa zdelo, da lahko pride do zasuka, da bomo presegli klasično strankokracijo in dali več besede ljudem, ki imajo kaj povedati, ampak se je vse sfižilo. Stranke so poskrbele za to. Zdaj je videti, da je drugače, a, verjemite mi, ni. V nacionalno politiko sem priletel posredno tudi zaradi podjetja, v katerem delam. Ker se v energetiki ne moreš izogniti politiki, ker politika in energetika zelo pogosto hodita vštric. Ni mi bilo vseeno, kaj se dogaja z gospodarstvom.« Zveni znano? Namreč, izraz »strankokracija« je zelo pri srcu zadnjemu partijskemu šefu Milanu Kučanu, saj ta izraz redno uporablja. In morda je tu Golob nehote razkril svojo bližino s šefom podzemlja.
