1.3 C
Ljubljana
sobota, 4 februarja, 2023

Tajvan se pripravlja na morebitno kitajsko invazijo

Piše: Arian Sajovic

Kitajci se soočajo z zapleti na domačem političnem parketu in se vse bolj nagibajo k potencialni invaziji na sosednjo otoško državo. Tajvan se zanaša na pomoč negotove Bidnove administracije. Kitajci širijo svoje imperialistične lovke tudi drugod v regiji.

Po začetku vojne v Ukrajini oziroma invaziji ruske vojske na sosednjo suvereno državo mednarodna skupnost z nelagodjem čaka na sprožitev novega oboroženega konflikta na »vročih« točkah po svetu. Razmere na Kosovu, v Palestini in seveda na Tajvanu odpirajo možnost izbruha novih spopadov, kar bi svet lahko porinilo v vsesplošno vojno stanje z nepredstavljivimi uničevalnim potencialom,  kar, logično, plaši diplomatske, gospodarske in vojaške kroge. Zato so s skrbnim očesom spremljali dogajanje na Tajvanu, potem ko so Kitajci burno protestirali proti obisku Nancy Pelosi, predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa. Obisk Pelosijeve, ki je Tajvan obiskala v sklopu svoje azijske turneje, med katero je obiskala tudi Singapur, Malezijo, Južno Korejo in Japonsko, je Kitajska javno označila za provokacijo na njihov račun in ob tem zagrozila z možnimi povračilnimi ukrepi. V luči tega je kitajska vlada že naznanila izvedbo vojaških vaj v bližini Tajvana, s čimer so nevarno napeli mišice. Zaradi tega so se tako v Pekingu kot v Washingtonu začele širiti govorice, da bo kitajska ljudska armada v naslednjih osemnajstih mesecih sprožila invazijo na Tajvan. To bi seveda zamajalo celotni azijski kontinent, kot tudi preostali del našega planeta, saj ima Zahod v regiji kopico gospodarskih, strateških in političnih interesov. Toda kaj lahko v sklopu tajvanskega vprašanja zares pričakujemo v prihodnosti?

Politične krize na domačih tleh

Ni naključje, da je obisk Pelosijeve dvignil toliko prahu, če vzamemo v zakup, da se tako aktualna ameriška administracija kot kitajska vlada trenutno soočata s težavami na lastnem političnem parketu. Predsednik Joe Biden in njegova administracija se sooča s težavami, ki so posledica pandemije covida-19 ter vojne v Ukrajini. Te težave majejo komaj zgrajene ameriške gospodarske temelje, ki jih je zastavila predhodna Trumpova vlada. Ta ekonomska negotovost pa seveda še podpihuje nerazrešena in na novo odprta socialnopolitična vprašanja v ZDA, ki šibijo položaj demokratske stranke pred prihajajočimi vmesnimi volitvami. Na Kitajskem pa se medtem pripravljajo na petletni kongres Komunistične partije Kitajske, na katerem se pričakuje podelitev zgodovinskega tretjega mandata za generalnega sekretarja Xi Jinpingu, »de facto« političnemu vodji.

A kljub pričakovanemu vnovičnemu »žegnu« partije, ki skuša obnoviti tradicionalni komunistični kult osebnosti okoli Xija, se na Kitajskem ubadajo z upadom gospodarske rasti in posledicami t. i. kitajskega virusa (covid-19). Iz tega razloga si Xi ne sme privoščiti šibkosti v pripravah na svoj novi mandat. S svojim ravnanjem si tako obe strani v pričakovanju notranjepolitične delitve moči trenutno taktično ustvarjata podporo javnosti in ugodno medijsko klimo.

Kakršen koli konflikt v regiji bi bil »strel v koleno« svetovnega gospodarstva

Tajvan tako ostaja v vlogi političnega bojišča, na katerem bijeta boj dve svetovni velesili s slo po globalni (pre)moči. Svoja dejanja in besede sta obe strani še dodatno podkrepili s postavitvijo svojih čet na strateških točkah v okolici Tajvana. Nobena stran sicer nima želje po konfliktu, a tako Kitajci kot Američani kažejo svoje mišice, saj si, kot že rečeno, ne smejo privoščiti pokazati šibkosti. V obdobju do jesenskega komunističnega kongresa pa bo po mnenju strokovnjakov tudi največja možnost za sprožitev konflikta, ki bi se razpletel na Tajvanu in/ali v Južnokitajskem morju. Tajvan ima nadzor nad številnimi otoki med celino in osrednjim ter največjim otokom, na katerem tudi leži prestolnica Tajpej. Ti vmesni otoki bi bili po vsej verjetnosti prva tarča morebitne kitajske invazije, ki bi v regiji sprožila prvi večji vojaški konflikt po vietnamski vojni. Vojna med ZDA in Kitajsko okoli Tajvana ali v Južnokitajskem morju pa bi seveda imela katastrofalne posledice tako za lokalno kot tudi za globalno gospodarstvo. Čez Južnokitajsko morje se vsak mesec pretaka za tristo milijard dolarjev blaga, zato bi vojna v regiji hudo prizadela države, kot sta Japonska in Južna Koreja, ki sta energetsko odvisni od omenjene trgovske poti, ter pohabila izvozniško industrijo Malezije, Vietnama, Indonezije in Filipinov, ki je globalnega pomena, saj od tam prihaja ogromna količina tekstilnih proizvodov, hrane, tehnologije in surovin. Sprožitev še enega konflikta bi bila za svetovno gospodarstvo, ki se sooča z velikimi težavami zaradi posledic vojne v Ukrajini in pandemije covida-19, kot že rečeno – katastrofalna.

Kitajci agresivno tudi nad Indijce 

Kitajci so trenutno v ozemeljskih sporih s kar trinajstimi državami, s katerimi si bodisi delijo mejo bodisi se z njimi nahajajo v skupnem morskem »bazenu«. Ob konstantnih trenjih s Tajvanom lahko v zadnjih letih opazimo resno zaostrovanje na indijsko-kitajski meji, kjer Kitajci udejanjajo svoje imperialistične težnje, ki so junija 2020 pripeljale tudi do krvavega spopada med indijskimi in kitajskimi oboroženimi silami v Himalaji. Spori so se še dodatno okrepili letos maja, ko je Kitajska začela z gradnjo novega mostu čez jezero Pangong, ki se nahaja v dolini Galwan v indijskem delu Kašmirja. Indijske oblasti so v svoji izjavi za javnost obsodile kitajske aktivnosti na ilegalno okupiranem območju in zagotovile povečanje vojaške prisotnosti na obmejnem območju, kar povečuje možnost vnovičnih konfliktov med oboroženimi silami obeh držav. Podporo so svoji zaveznici izrazili tudi Američani in kopičenje vojaških sil v regiji opisali kot »alarmantno«. Ameriški vojaki bodo letos skupaj s svojimi indijskimi kolegi izvedli osemnajsto vsakoletno vojaško vajo ravno v omenjeni regiji, kjer se bodo urili v visokogorskem bojevanju, kar bo na kitajski strani bržkone videno kot provokacija in bi lahko še dodatno zapletlo odnose – tako med populacijsko največjima državama na svetu kot tudi med Kitajsko in ZDA.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine