Piše: Matej Markič (Nova24tv)
Poblaznela ekosocialistična stranka Levica skuša v mesecih pred volitvami očitno mobilizirati svojo radikalno volilno bazo tudi s širitvijo kroga “zunanjih sovražnikov”. Potem ko so njeni poslanci v preteklosti vodili svoj rdeči jihad primarno proti Slovenski demokratski stranki, je sedaj očitno nastala potreba, da stranka svojo bazo iz FDV-ja in Metelkove še dodatno podžge z jurišem nad stranko NSi.
Levico so očitno močno zmotile za njihove pojme pretirano racionalne in spravljive besede v objavi časopisa Delo pred dvema dnevoma. V članku z naslovom “Levica Nove Slovenije kategorično ne zavrača” so namreč zapisali, da koordinator Levice Luka Mesec dokončno in vnaprej ne zapira vrat sodelovanju z NSi, a le, če ta izstopi iz sedanje vlade. Po drugi strani je tudi iz vrst koalicijske Nove Slovenije prišlo več posrednih, a dovolj jasnih signalov z željo po morebitnem povolilnem sodelovanju z različnimi opozicijskimi strankami. Šef sicer lojalne partnerice SDS Matej Tonin je namreč dejal, da stabilna vlada ne bo možna brez sodelovanja prek sredine in tudi ne brez NSi. Na vprašanje, kakšno je stališče stranke do povolilnega sodelovanja s stranko Levica, pa so predstavniki krščanskih demokratov dejali, da je “NSi stranka dialoga, zaradi česar so se pripravljeni pogovarjati tudi z drugače mislečimi, ki imajo morda diametralno nasprotna stališča”. A so bili v Levici očitno mnenja, da jim bo podžiganje nadaljnjih delitev in vnaprejšnje izključevanje prineslo več političnih točk kot pripravljenost na dialog in sodelovanje, zaradi česar so hitro obrnili ploščo ter na svoji uradni spletni strani izjavili, da je članek v Delu zavajajoč in da se Levica dejansko ne vidi v vladi skupaj z NSi.
Poleg takšnega licemerskega obračanja po vetru pa so absurdni tudi razlogi, ki jih navajajo v nadaljevanju in pojasnjujejo, zakaj naj bi ta fanatična stranka nasprotovala kakršnemu koli povezovanju z Novo Slovenijo; najprej trdijo, da je NSi enako kot SDS kriva za trenutno stanje v Sloveniji, saj s svojim sodelovanjem v vladi omogoča uničevanje države.
Levica je grožnja napredku
Če pustimo za trenutek ob strani vse preštevilne dosežke sedanje slovenske vlade in nesmisle Levice o uničevanju države ter se osredotočimo zgolj in samo na dosežke NSi-jevih ministrov na področju resorjev, ki jih stranka pokriva – torej dela, družine, socialnih zadev in enakih možnosti, obrambe, infrastrukture ter digitalizacije – ugotovimo, da predstavljajo dosežki krščanskih demokratov silno velik doprinos k izboljšanju stanja na omenjenih treh področjih in to po samo letu in pol dela. V tem času je uspela Nova Slovenija po zaslugi sodelovanja v vladi s pomočjo Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovensko vojsko zagotoviti primerno opremo za Slovensko vojsko, s katerim je ministrstvo za obrambo pod vodstvom Mateja Tonina prekinilo obstoječe večletno protiustavno stanje, v katerem Slovenska vojska po domačih in mednarodnih strokovnih ocenah ni bila sposobna zagotavljati obrambe Republike Slovenije na njenem teritoriju, pod Toninovo taktirko pa je prišlo tudi do kadrovske popolnitve Slovenske vojske (v lanskem letu je bilo zabeleženih za 100 odstotkov več zaposlitev v SV v primerjavi s predhodnim letom) in ureditve socialnega statusa vojakov po dopolnjenem 45. letu starosti. Po zaslugi ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in NSi-jevega ministra Janeza Ciglerja Kralja je bil uveden enkratni solidarnostni dodatek v višini 500 evrov za novorojence, rojene od 1. januarja 2020 do enega leta po koncu epidemije, temeljni mesečni dohodek za samozaposlene v višini 1.100 evrov za obdobje pandemije, zvišanje invalidskih pokojnin na 41 odstotkov najnižje pokojninske osnove, zvišanje Zoisovih štipendij in še bi lahko naštevali.
V nadaljevanju se je levim ekstremistom še zapisalo, da naj bi bili NSi-jevi poskusi prepričati ljudi, da so sredinska stranka, zgolj goli oportunizem. Pri tem pripadniki “Mesečeve struje” NSi obtožujejo, da si želijo biti do volitev v vladi z Janšo, nakar bi skočili na tisto stran, ki ji kaže bolje na volitvah, in ob tem dodajajo, da če bi v svoji “sredinskosti in zmernosti” mislili resno, bi to pokazali tako, da bi nemudoma izstopili iz sedanje vlade. Kar se tiče oportunizma in kalkuliranja o sodelovanju v vladi, bi se sicer lahko pri Levici najprej pogledali v ogledalo, saj so se dejansko prav oni doslej izkazali za daleč najbolj oportunistično stranko na slovenskem političnem parketu. Tako se lahko vsi spomnimo, da so imeli v prejšnji Šarčevi vladi de facto položaj nadkoalicijske stranke, zatem pa so se s 13. slovensko vlado sprli in upali, da bo razpad vlade pripeljal do predčasnih volitev, na katerih bi lahko kapitalizirali na svojem uporništvu ter na ta račun osvojili še boljši rezultat. Ker se jim računica ni izšla in je Janez Janša brez ponovnih volitev 13. marca 2020 uspešno sestavil novo, funkcionalno vlado, je Levica znova obrnila ploščo in se začela prilizovati taistim strankam, s katerimi se je še pred nekaj meseci na smrti sprla.
Če sedaj vzamemo pod drobnogled resničnost še zadnje obtožbe naših vrlih neomarksistov, v kateri trdijo, da NSi ni samo “tihi podpornik” sedanje vlade, ampak stranka, ki pri tem vseskozi aktivno uveljavlja lastne škodljive politike, pri čemer krščanske demokrate obtožujejo, da so spisali zakon o nabavi 780 milijonov evrov orožja, poleg tega pa naj bi neprestano kazali apetite po privatizaciji zdravstva in zdravstvenih zavarovanj, lastili pa naj bi si tudi številna društva, ki se zavzemajo za prepoved splava, kot je Iskreni[pika]net, in ki so dobila ogromne vsote javnega denarja pod aktualno vlado, ugotovimo, da tudi ta ne pije vode. 780 milijonov evrov investicij v SV nikakor ni bilo namenjenih samo nakupu oborožitve, ampak, kot smo zapisali že v prejšnjem odstavku, je bil ta denar primarno namenjen zagotovitvi nujno potrebne opreme, ki pripadnikom SV omogoča, da lahko ti dostojno opravljajo svoje naloge (spomnimo se fiaska na mednarodnih vojaških vajah pred nekaj leti, kjer so slovenskim vojakom razpadli čevlji). Prav tako ni resnična trditev o tem, da naj bi si NSi lastila Zavod Iskreni – o tem je bilo sicer v preteklosti že veliko napisanega, na koncu pa je tudi ustavno sodišče odločilo, da je zavod dobil javna sredstva povsem upravičeno – kar pa se tiče stališč o splavu, je jasno, da v zdravi demokratični državi ne morejo imeti vsi identičnih stališč o vseh problematikah, sploh pa je iluzorno pričakovati, da bodo v državi, kjer je večina prebivalstva krščanske veroizpovedi, vsi goreče podpirali umetno prekinitev nosečnosti v prav vseh pogojih in tekom vseh devetih mesecev nosečnosti.
