Piše: Blagovest.si
Naj vas ne zmoti, ker je naslov sumljivo podoben naslovu enega najzgodnejših hitov legendarnega pevca Andreja Šifrerja. Tudi sanje o združeni Evropi so se namreč prebijale skozi glasbo (spomnimo se zmagovalca Eurosonga iz leta 1990 s skladbo “Insieme” oz. “Skupaj” – Toto Cotugno je k sodelovanju povabil slovensko skupino Pepel in kri), leta 1992, kamor je italijanski pevec upiral pogled v prihodnost, pa je čisto zares pomenilo prelomnico. Ne samo zaradi evropskega priznanja Slovenije, pač pa tudi zaradi pogodbe v Maastrichtu, ki je pomenila nov začetek evropskega političnega združevanja.
Slovensko predsedovanje Svetu Evropske unije se je začelo. Od včeraj tudi uradno. To je sicer drugo slovensko predsedovanje Evropski uniji doslej in tudi tokrat glavno vlogo igra Janez Janša, ki je bil premier že v času prvega predsedovanja. Pustimo ob strani bolečino njemu nasprotnih političnih sil, ki skušajo doseči vse, da bi ga umazale pred svetom, pri čemer je Slovenija zgolj kolateralna škoda. Postavljajo se namreč druga vprašanja.
A preden izpostavimo sedanje težave Evropske unije, naj morda spomnimo na nekatere zgodovinske vzporednice. Ko je Slovenija pred 30 leti razglasila svojo državnost in ločitev od Titove države, je Evropska unija – no, tedaj smo jo imenovali še Evropska skupnost (ES)- temu nasprotovala. Razen morda Nemčije, kjer sta kancler Helmut Kohl (krščanski demokrat) in zunanji minister Hans Dietrich Genscher (liberalec) pokazala veliko razumevanja za slovenske probleme, vendar sta bila v krogu zahodnih državnikov precej osamljena. Večinsko mnenje ES, ki je takrat štela dvanajst članic, da se ne podpira secesionizma ter seperatizma v Jugoslaviji, je podpirala tudi ameriška politika in to je prišel v Beograd tik pred slovensko osamosvojitvijo povedat tudi tedanji prvi mož ameriške zunanje politike James Baker. Nič kaj drugačnega mnenja nista imela niti njegov namestnik Lawrence Eagleburger (prej veleposlanik v Beogradu) in tedanji veleposlanik ZDA v SFRJ Warren Zimmermann, medtem ko se je predsednik George Bush st. ta čas bolj ukvarjal z največjim vojaškim projektom svojega mandata: to je zalivska vojna na Bližnjem vzhodu (po tistem, ko je režim Sadama Huseina v Bagdadu okupiral sosednji Kuvajt) oz. operacija Puščavski vihar. Na drugi strani smo še vedno imeli Sovjetsko zvezo, ki je že razpadala na prafaktorje, saj je Moskva morala priznati izgubo treh baltskih držav ter še Ukrajine in Gruzije. Kdo bi si mislil, da bo v tem času “ruski medved” (tj. Boris Jelcin, tedaj že predsednik Ruske federacije) do slovenskih osamosvojitvenih teženj pokazal celo več razumevanja kot Zahod. Slabi dve leti pred tem sta Bush in sovjetski voditelj Mihail Gorbačov na vrhu na Malti, neposredno po padcu berlinskega zidu, zagotavljala, da nove Jalte ne bo, narodi pa bodo o svoji usodi odločali sami. A kaj, ko je v praksi lahko vse drugače kot v teoriji…
Preberite cel članek TUKAJ
