Piše: Vida Kocjan
Vladajoča koalicija (Gibanje Svoboda, SD in Levica) je zadnji dan v letu 2024, na silvestrovo, na dopisni seji potrdila predlog zakona o medijih. V javnosti ga zagovarja Asta Vrečko, ministrica za kulturo in koordinatorica stranke Levica.
Določbe zakona so pomanjkljive, razvidno je, da je bil zakon pripravljen površno, po spletu kroži celo več t. i. uradnih različic.
Očitno je tudi, da zakona ni prebrala niti Asta Vrečko, saj se v odgovorih močno zapleta. Predlog zakona omejuje svobodo govora, medijske koncentracije pa ne rešuje.
Zakon meji na fašizem
Po navedbah novinarja Bojana Požarja je sprejetje predloga zakona, ki »meji na fašizem«, od Vrečkove zahteval predsednik vlade Robert Golob. Požar navaja, da so Golob in njegov ožji krog že konec poletja 2024, ko je Golobu, Svobodi in vladi drastično upadla javnomnenjska podpora, potihoma zarotniško sklenili, da je treba medije še bolj disciplinirati.
Pri zakonu o medijih pa gre za politično-ideološki projekt celotne vladne koalicije, poleg Goloba in Vrečkove tudi Matjaža Hana in s tem stranke Socialni demokrati (SD).
Asta Vrečko je sicer razlagala, da gre za napreden in najboljši zakon v EU, Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV), pa je za Delo dejal, da gre za »zastarel, škodljiv in nepotreben« zakon. Požar dodaja, da koalicija v zakonu zelo natančno sledi skrbno izbranim političnim ciljem, »tako da že srhljivo meji na fašizem oz. putinizem«.
Požar je cilje, poleg splošnega omejevanja svobode govora in zastavljenega popolnega vladnega nadzora nad slovensko medijsko sceno, strnil v osem glavnih točk. Ker je ta analiza ena točnejših in prodornejših, kar smo jih zasledili v preteklih dneh, v nadaljevanju na kratko povzemamo njene ugotovitve.
Nadzor nad mediji, novinarji, vplivneži
Prva je, da vlada prevzema neposreden nadzor nad celotnim medijskim prostorom in novinarskim poročanjem tudi s formiranjem medijskih inšpektorjev. Ti bodo sicer vladni uradniki, ki pa jim koalicija namenja na pol sodne pristojnosti. Gre za spletno policijo, ki bodo medij lahko oglobili tudi z več kot deset tisoč evri kazni. Hkrati bodo lahko ukazali odstranitev po njihovem mnenju sporne medijske vsebine, in to v roku 24 ur.
Zakon večinoma velja tudi za tako imenovane vplivneže (influencerje). Ne glede na to, ali bodo vpisani v razvid medijev ali ne, lahko medijski inšpektorji napadejo tudi njih. Po Požarjevem mnenju je tukaj glavna vladna tarča Zala Klopčič, vodilna politična vplivnica desne sredine. Medijska inšpekcija bo Kopčičevi in podobnim ustvarjalcem »vsebin za javnost« grozila pod krinko zakonske prepovedi »spodbujanja sovraštva«, pri čemer ta vlada pod besedno zvezo širjenje sovraštva razume skoraj vsako kritiko vladne politike ali svojih vodilnih politikov.
Nadzor nad oglaševanjem
Nadalje namerava vlada prek Urada Vlade RS za komuniciranje prevzeti poln nadzor nad »državnim oglaševanjem«, vključno z državnimi podjetji. To pomeni, da bo vlada neposredno ukazovala, komu gredo oglasi in koliko, kar pa bo predvsem politično pogojeno. Skratka, gre za to, da se oglašuje pri «naših«. Dejan Verčič s FDV je pri tem dejal, da je zakon napisan zaradi deljenja državnega denarja »našim medijem« in »nagajanja njihovim«.
Predlog zakona iz sistema državne finančne pomoči medijem izloča tako imenovane desne medije, ker naj bi bili lastniško posredno ali neposredno povezani s politično stranko SDS.
Iz sistema državne finančne pomoči sta med drugim izločena Bojan Požar in Peter Jančič oz. njuna medija Požareport in Spletni časopis. Razlog so določili kar v tem, da nimata po tri zaposlene v uredništvu, kar za morebitno odobritev finančne pomoči digitalnim medijem zahteva predlagani zakon o medijih.
Po drugi strani pa bodo državne finančne pomoči medijem deležni vladi naklonjene nevladne organizacije (NVO) in še naprej »različne delićke, ki bodo svoje bloge in aktivistične projekte razglasile za medije, če jih še niso, sodelavce nevladnike pa za novinarje v uredništvih«.
Medijskim tajkunom se smeji
Največ denarja iz tega zakona pa si lahko obetajo medijski tajkuni (Martin Odlazek, Stojan Petrič, Bojan Petan …), ki jim bo država arbitrarno financirala celo prehode iz tiskanih v digitalne medije, čeprav so se ti prehodi zgodili že pred dvajsetimi leti. Navedeni lastniki večinskih medijev so sicer milijonarji, zato je vsekakor vprašljivo, ali njihovi mediji res potrebujejo državno finančno pomoč ali gre samo za vladno financiranje njihovih zasebnih medijev, ki so gospodarske družbe, z denarjem davkoplačevalcev. Pri tem medijski tajkuni zalivanje z davkoplačevalskim denarjem vladi vračajo z dogovorjeno provladno uredniško politiko. Tako v svoji analizi ugotavlja Požar, mi pa dodajmo, da medijski tajkuni že zdaj tudi po bilančnih podatkih poslujejo z velikimi dobički. To prikazujejo podatki o poslovanju v letu 2023, v času, ko je vlado že vodil Golob. Prav vsi t. i. tajkunski mediji poslujejo z dobičkom. Z izgubo je poslovala le RTV Slovenija. Odlazek ima v lasti celo plejado medijev, tudi Reporter, Petričevo je Delo, Petanov pa Dnevnik. Mladina je v lasti posameznikov in družb iz davčnih oaz.
V Sloveniji je bila že doslej problematična nepreglednost lastništva medijev. To naj bi uredili z novim zakonom, vendar dejstva kažejo, da so členi zakona, ki opredeljujejo prepovedano koncentracijo lastništva medijev in t. i. navzkrižje interesov, farsa ali črke na papirju, kakor to ugotavlja tudi Požar. Hkrati predlog zakona v ničemer ne rešuje statusa novinarjev, čeprav so ga ravno novinarji in Društvo novinarjev Slovenije med nastajanjem razglašali kot svojega rešitelja. Zdaj večinoma molčijo, novi zakon status novinarjev celo poslabšuje.
