Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Te dni smo v večinskih medijih priča množičnemu lansiranju zgodbe Alenke Čurin Janžekovič, ki trpi za neozdravljivo bolezen in je sprejela odločitev, da se na začetku marca odpravi v Švico, kjer želi na voden način končati svoje življenje. Ob tem se hkrati izvaja propaganda v korist združenja Srebrna nit, ki je napovedalo, da bo pričelo v tem tednu z zbiranjem podpisov za vložitev zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pri tem pa se ne ozirajo na veliko nasprotovanje, ki smo mu priča na strani Slovenskega zdravniškega društva. Kot pravijo zdravniki, je njihova naloga in poslanstvo ohranjanje življenja, ne pa končevanje. Pri tem pa opozarjajo tudi na številne možnosti zlorab. “Tako subjektivnega načina ocenjevanja neznosnosti trpljenja in možnosti lajšanja trpljenja noben drug zakon na svetu ne predvideva”, pa med drugim opozarja pravnik in predsednik Odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije Peter Golob.
Spomnimo: Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič so se podpisali pod predlog o “prostovoljnem končanju življenja”, s čimer so prispevali k odprtju razprave o evtanaziji oziroma “pomoči pri samomoru”. Za cilj so si zastavili, da se uveljavi pravica “trpeče osebe, da zaprosi za pomoč pri končanju njenega življenja”, pa vendar je to z več vidikov sporno. Trpljenje namreč velja za subjektivno zadevo, ki jo je nemogoče definirati “na splošno”. To se od posameznika do posameznika razlikuje, uzakonitev smrti zaradi “trpljenja” pa odpira vrata v neskončno možnosti, kaj je prav in kaj ne.
Odzivi na predlog zakona na družbenih omrežjih so zelo negativni. Slovensko zdravniško društvo zakona, ki omogoča evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru, ne podpira. Navajajo, da so zdravniki zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi njihovo osnovno poslanstvo. Nedopustno je, da predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, večinsko so proti in ne želijo prevzeti vloge izvajalca zakona. Opozarjajo tudi na možnost zlorab. Zdravniki med drugim opozarjajo, da številni hudo bolni ob koncu življenja niso sposobni polnega avtonomnega odločanja, tudi opredelitev te sposobnosti ni preprosta, zato lahko o njih odločajo drugi. Možne zlorabe bodo tudi na področju presaditve organov, vseh možnosti zlorab pa še ni mogoče predvideti v celoti, dodajajo v Slovenskem zdravniškem društvu.
Zdravniki ne želijo prevzeti vloge rabljev
Družinska zdravnica Marija Petek Šter poudarja, da ker je ohranjanje življenja naloga družinskih zdravnikov, ne morejo ti sprejeti vloge, ki je zanje predvidena na podlagi predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Da bi ti torej bolnikom pomagali zaključiti njihovo življenje. Kot pravi, se sama iz svojih izkušenj nikakor ne spomni, da bi jo kdo od bolnikov poprosil, da mu pomaga končati življenje. Družinski zdravniki se po njenih besedah ne strinjajo s predlogom zakona, da bi morali biti dolžni končati življenje. “Ne želimo pa na način, kot je bil predlagan, sodelovati pri zaključku življenja naših bolnikov, za katere smo skozi dolgo obdobje skrbeli in z njimi vzpostavili odnos,” je bila po poročanju STA jasna na novinarski konferenci Zdravniške zbornice Slovenije.
Predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden s podporo predsednice države Nataše Pirc Musar lobira za uzakonitev evtanazije v Sloveniji.
Na tem mestu nedvomno ne gre prezreti argumentov uglednih slovenskih strokovnjakov, ki so v eni izmed oddaj na Radiu Ognjišče izrazili svoja mnenja glede predloga zakona Srebrne niti. Predsednik slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina je poudaril, da si nikakor ne želi, da bi se spreminjalo poslanstvo zdravniškega poklica, ki je že stoletja usmerjen v pomoč sočloveku. “Zdravniki ne želimo prevzeti vloge rabljev”. Komadina je med drugim poudaril, da navedbe avtorjev besedila, ki navajajo, da so konzultirali zdravniške organizacije, nikakor ne držijo. To velja tako za Slovensko zdravniško društvo in tamkajšnjo Komisijo kot tudi za Zdravniško zbornico Slovenijo in tamkajšnji Odbora za etično-pravna vprašanja.
Življenje nima cene
Dr. Igor Švab, dekan na ljubljanski medicinski fakulteti, je izrazil prepričanje, da se s predlogom v tovrstni obliki odpira Pandorino skrinjico neskončnih zlorab, za katere se ve, da že obstajajo v svetu, ta zakon jih v ničemer ne prepričuje, svari. Med drugim je posvaril, da smo si Slovenci celo izmislili nove možnosti, kako prispevati še k večjemu številu problemov. Pri tem je nujno opozoriti na podatek, s katerim je postregel predsednik Slovenske medicinske akademije prof. dr. Pavel Poredoš – da sta bili skoraj dve tretjini usmrtitev v zadnjem desetletju izvedeni brez ustreznih soglasij tistih, ki so jih evtanazirali. V luči omenjenega zakona zdravstvena stroka opozarja, da ta zapira pot razvoju paliativne oskrbe pri nas, za katero sicer zelo dobro vemo, da v Sloveniji ni v najboljšem stanju. Poderoš pa je med drugim zelo kritičen do tega, da omenjeni zakon celo evtanazijo predstavlja kot cenejšo rentabilnejšo možnost od paliativne oskrbe. Kot pravi, življenje nima cene. S finančnega vidika je evtanazija absolutno nesprejemljiva, čeprav je ta v primerjavi s paliativno oskrbo poceni.
Pavel Poredoš (Foto: STA)
Kakovostna paliativna oskrba bi morala predstavljati prioriteto
Upokojeni zdravnik onkolog in predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete v Mariboru Dr. Matjaž Zwitter je za Zavod Iskreni povedal, da so v “državah, kjer so legalizirali evtanazijo, bolniki in starejši deležni velikih pritiskov, naj se umaknejo”. Zwitter opozarja, da bi se z legalizacijo evtanazije ugodilo majhni množici ljudi, ki želijo končati svoje življenje, s tem pa bi se obenem “zelo prizadelo precej večjo množico kroničnih bolnikov”. Kot pravi, se je od legalizacije na Nizozemskem za pet ali šestkrat povečalo število evtanazij. “Ne verjamem, da se je od takrat povečalo število trpečih. Povečal se je pritisk in naklonjenost evtanaziji”. Zwitter, ki je kar enainštirideset let delal kot specialist onkologije na ljubljanske onkološkem inštitutu, poudarja, da bi morala biti prioriteta kakovostna paliativna oskrba, da bodo ljudje v zadnjih dneh življenja preživeli dostojno in humano.
Mnenje ljudi se spreminja, pri evtanaziji pa ni več poti nazaj
Spregovoril je o slovenskem predlogu zakona, ki je v poglavitni meri osnovan na pravici posameznika, da odloča o svojem življenju in smrti. “Težava je, da hudo bolni nimajo polne avtonomije, saj jim jo jemlje bolezen. Njihove želje se spreminjajo,” je poudaril in ob tem spomnil na besede travmatologa dr. Mateja Cimermana, ki je povedal, da je med njegovimi mladimi pacienti, ki so doživeli poškodbo hrbtenice in postali para- ali tertaplegiki, bilo veliko takšnih, ki so po poškodbi izrazili željo po smrti. Mladim ljudem se je namreč težko sprijazniti z dejstvom, da ne bodo nikdar več hodili. “Po nekaj tednih ali mesecih pa ti ljudje ne delajo samomorov, ampak začnejo živeti na polno, imajo družine, kariere, se ukvarjajo s športom,” je povedal in dodal, da je potrebno vzeti v obzir, da se mnenje ljudi spreminja, pri evtanaziji pa ni več poti nazaj. Medtem ko imajo v Avstriji daljše časovne roke, bi se pri nas v skladu z zakonom proces odvil v le nekaj tednih.
Dr. Matjaž Zwitter (Foto: STA)
Zakon je slabo premišljen
Ker v predlogu zakona piše, da mora pacient doživljati neznosno trpljenje kot posledico nepovratnega zmanjšanja telesnih ali duševnih sposobnosti, je v zvezi s tem Zwitter opozoril, da je težavno, ker se zakon osredotoča na subjektivno doživljanje. Slednjega pa nikakor ni mogoče preveriti. “Če bolnik nekaj reče, mu je treba verjeti. In drugič, vsak starostnik trpi zaradi nepovratnega zmanjšanja sposobnosti. Je to razlog za usmrtitev? Zanjo lahko zaprosijo tudi duševni bolniki, čeprav vemo, da nimajo polne avtonomije. Bomo bolnika s psihozo zdravili in mu vrnili avtonomijo ali ga bomo usmrtili?”, je ob tem dodal in poudaril, da je zakon zelo slabo premišljen. Pri njegovi pripravi zdravniki (razen redkih izjem, kamor spada dr. Dušan Keber) namreč niso sodelovali in mu večinsko niso naklonjeni. Kot pravi, pa je tudi sporno, da vsak zdravnik, ki lahko uveljavlja ugovor vesti, mora v tem primeru pacienta napotiti k drugemu zdravniku. “Če je zame evtanazija umor, ne more od mene nihče zahtevati, da pacienta pošljem k drugemu morilcu. To nalogo bi morala prevzeti država ali neko drugo telo,” je kritičen.
Začetek in konec življenja ni v človekovih rokah
Teolog in filozof morale, publicist dr. Ivan Štuhec je za naš portal v zvezi z namero, da se uzakoni prostovoljno končanje smrti, povedal, da je iz krščanskega vidika popolnoma jasno, da začetek in konec življenja ni v človekovih rokah. “Cerkev je na tem stališču trdna in tako bo tudi ostalo, saj je gospodar življenja Bog, ne pa človek,” je poudaril. V vseh teh državah, kjer se evtanazija legalizira, gre po besedah Štuheca za izrazito sekularne države, ki poskušajo etično vprašljiva in etično problematična stališča uzakonjati. “To se bo prej ali slej tudi pri nas zgodilo glede na to, da vemo, kakšno večino imamo v Državnem zboru RS. Vemo pa tudi, kakšna je svetovnonazorska opredelitev na sodiščih, predvsem pa seveda na Ustavnem sodišču RS.”
Dr. Ivan Štuhec (Foto: Demokracija)
Štuhec pričakuje, da bo agenda, ki je agenda slovenskega levičarstva, šla prej ali slej skozi tudi v Sloveniji. Tu pa bodo seveda določene težave, za katere upa, da jih bodo zdravniki znali reševati po poti ugovora vesti. Zdravnik je namreč od Hipokrata naprej zavezan temu, da varuje in ohranja življenje, ne pa da asistira pri končanju življenja. “S tega vidika bodo seveda nekateri zdravniki imeli ugovor vesti, nekateri pa ne bodo. Tisti, ki ne bodo, bodo tako to tudi izvajali”. Kot pravi se bomo soočili z istim problemom, s katerim so se soočili tudi tam, kjer so to uzakonili. Nizozemsko je Štuhec izpostavil kot primer, saj je tam nastal resen problem, ko so se starejši ljudje začeli tega bati in so raje hodili v domove za ostarele v Nemčijo, ne pa na Nizozemsko, saj so se bali, da bi jih tam po kratkem postopku spravili na drugi svet.
“Kar zadeva bolečin in prenašanja bolečin ima medicina danes že dovolj sredstev, da lahko olajša bolečine. Ne more pa seveda olajšati vseh bolečin. To je dejstvo. Marsikdaj smo ljudje v situacijah, ko tudi nimamo zdravnika pri sebi in pač moramo bolečine prenašati. Bolečini se človeštvo nikakor ne bo izognilo v celoti. Da pa se danes marsikaj da, da se lajša bolečine, to pa tako vemo. So tudi taki primeri, kjer to ne gre, o tem jaz težko sodim, ker nisem zdravnik. Lahko predpostavljamo, da takšni primeri verjetno so in da taki ljudje bodo potem verjetno po določenem času segali po tej rešitvi, da bodo naredili asistirani samomor oziroma evtanazijo,” je še dejal in obenem spomnil, da je pri nas paliativna oskrba slabo urejena. “Tisti, ki so borci za evtanazijo, niso najbolj zagreti borci za paliativo.”
Tako subjektivnega načina ocenjevanja neznosnosti trpljenja in možnosti lajšanja trpljenja noben drug zakon na svetu ne predvideva!
Ker je v samem zakonu precej neskladnosti, je treba opozoriti tudi na kritiko pravnika in predsednika Odbora za pravno-etična vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije Petra Goloba, ki je izpostavil, da je običajno tam, kjer je to dekriminalizirano, dopuščena pomoč pri samomoru oziroma usmrtitvi, ko gre za smrtno bolezen ali napredovalo degenerativno bolezen in so že izčrpane možnosti lajšanja trpljenja, ki ga ne predstavljajo nujno samo bolečine, ampak tudi druge vrste trpljenja. Po besedah Goloba so v slovenskem predlogu zakona združene najširše možnosti. “Gre za strogo subjektivno koncepcijo, kaj je trpljenje in kaj je ocena tega, kaj je sprejemljiva možnost lajšanja, in najširši nabor stanj, ki dopuščajo pomoč pri usmrtitvi oz. usmrtitev. Tako obsežnega nabora pogojev, pod katerimi pacient lahko stopi na to pot, in tako subjektivnega načina ocenjevanja neznosnosti trpljenja in možnosti lajšanja trpljenja noben drug zakon na svetu ne predvideva,” je kritičen.
Foto: posnetek zaslona, Zdravniška zbornica Slovenije, YouTube
Kranjc: Zakon omogoča zlorabe
Da je subjektiven koncept za bolnika “neznosno trpljenje” pravni problem, se strinja tudi doktor pravnih znanosti, akademik in zaslužni profesor dr. Janez Kranjc. Ta je namreč za Radio Ognjišče povedal, da zakon ne preprečuje zlorab, ampak jih omogoča. Meni, da bi bilo potrebno pri usmrtitvi pacienta, ko ni možnosti za revidiranje, zagotoviti zadostne mehanizme, ki bi preprečili zlorabe. Opozoril je, da v primeru, ko bi prišlo do proceduralne napake in bi bil nekdo evtanaziran na povsem neupravičen način, bi bil za umor odgovoren zdravnik. Problematično pa je tudi to, da mora zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, najti drugega zdravnika. Meni, da je diskriminatorno tudi, ker zdravnik, ki evtanazije ne želi izvesti, ne more biti član komisije RS za pomoč pri končanju življenja niti ne more podati mnenja kot drugi zdravnik ali kot zdravnik specialist za duševno zdravje.
