Piše: Dr. Stane Granda
Izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN je nedvomno velik mednarodni politični uspeh. Zlasti število dobljenih glasov. Rusija bi se morala globoko zamisliti nad videnjem sebe kot velesile. Prav tako njeni zagovorniki, ki jih v Sloveniji ne manjka. Slovenska vlada slavi. In to na mednarodnem področju. Zaslug prejšnje vlade seveda nihče ne priznava. Takšne navade niso del politične kulture. Še zlasti ne vlade, ki prejšnjo demonizira. Povsem drugače bi bilo ob negativnem izidu.
Izjemno zanimivi so »strokovni« komentarji. Ne da bi hoteli omalovaževati uspeh, vendar gredo nekateri vladni privrženci predaleč. Zanemarjajo žalostni mednarodni položaj OZN. Nihče je resno ne upošteva. Kako naj bi jo, pustimo preteklost ob strani, če je njen zdajšnji največji poniževalec njena stalna članica Rusija, ob strani pa ji stoji Kitajska, ki dela enako. Tolažimo se lahko z rekom, kaj bi šele bilo, če OZN ne bi bilo. Izjemno zanimiva je skupina, ki zahteva aktivno vlogo Slovenije kot članice varnostnega sveta v svetovni politiki. Ne samo da bi reševala ekološka vprašanja, ampak naj bi kot del nekdanje Jugoslavije obudila od mrtvih neuvrščeno gibanje. Seveda ji število glasov tega mandata ne daje, ampak nekateri »naši« se ne znajo odlepiti od »veličine ljubljenega« maršala Tita. Še danes niso sposobni njegove resne presoje in nasedajo njegovim baročnim manipulacijam. Še zdaj ne uvidijo, da je on ta svoj cirkus na račun svojih državljanov izvajal predvsem v korist države, katere naslednica je agresorka na Ukrajino. Upoštevati je treba tudi obveznosti do onih, ki imajo glavne zasluge za slovensko izvolitev.
Prav v mednarodni evropski podpori so mnogi videli potencial za slovensko neuspešno kandidaturo. Dejstvo je, da je notranja politična podpora nesrečni slovanski deželi zelo dvolična, če ne globoko nemoralna. Juriš slovenskega totalitarizma ni v skladu s podporo Ukrajini. Zanimivo je dejstvo, da v tem izstopajo večinsko privrženci NOB, ki ukrajinskemu junaštvu ne priznavajo vrlin, ki jih sicer zagovarjajo. Očitno jim moti njegova ideološka podstat, resnični patriotizem in zavzemanje za demokracijo, ne pa totalitarizem. Vir podpore Ukrajini sta demokracija in mednarodno pravo, tudi načela OZN. Očitno jim je bližja njihova zloraba. V Slovenijo se skozi velika vrata vračajo vrednote jugoslovanskega komunizma. Ne kot zavzemanje za pravičnejši socialni red, ampak totalitarna oblastnost, ki jo garnirano z liberalnim kapitalizmom. Konkretno v obliki oblasti tajkunov in oligarhov. Zanimivo je, kako jih prav v tem skrajna levica z zanemarjanjem upokojencev in nemočnih starejših podpira. Ni se naključno v tem času in v takih ideoloških navezah pojavil problem evtanazije. Njeni zagovorniki imajo svoj pogled tudi na povojne poboje.
Sedanja oblast onih, ki jim samostojna slovenska država ni bila »intimna opcija«, in proticepilcev je za nas, ki jo imamo za najvišji dosežek Slovencev v zgodovini, strahotno ponižanje. Zlasti za one, ki so razumeli svojo udeležbo v vojni kot pripravljenost zanjo žrtvovati tudi življenje. Norčevanje iz tega in nerazumljive žalitve, ki jih slišimo iz uradne politike ter v zadnjem času zlasti »osvobojene« RTVS, občutimo kot veleizdajo. Podlost brez primere v slovenski zgodovini. Tudi mi imamo svet vrednot, osebno čast in ponos. Naše poniževanje ne sodi med sovražni govor, ampak dokaz svobode in vlado Svobode. Osamosvojitelj je psovka. Obravnavajo nas kot drugorazredne ljudi, krivce za našo največjo napako v zgodovini. V Sloveniji si danes lahko karkoli, sam privrženec osamosvojitve ne. Poglejmo samo usodo direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve. Kot znanstvenik in univerzitetni učitelj je bil izpostavljen strokovnim diskvalifikacijam popolnoma nekompetentnih, lažem, obrekovanjem, podtikanjem … Zanj v Sloveniji ni več službe. Moral jo je najti v tujini. Če njegov primer povežemo z odpravo spominskega dneva na žrtve komunizma in onemogočanje razstave o izkopu pobitih v Kočevskem rogu, vidimo, da gre za uresničevanje ideoloških pogledov levice, ki jih vlada povsem sprejema. Še več! Nedavni govor za zgodovino popolnoma nekompetentnega ministra za obrambo dokazuje, da to celo širi. Takega pogromaštva v Sloveniji ni bilo niti po II. svetovni vojni. Na čelu z ministrico za nekulturo se ne zavedajo, da takšno politično ravnanje v demokraciji govori predvsem o njih, ne njihovih žrtvah.
Pohod protidemokratičnih sil v Sloveniji so opazili tudi v tujini. Ker gre za leve, ga ne dramatizirajo kot nekatere v drugih državah. Predvsem smatrajo naše notranjepolitične razmere kot naš problem. Tudi nedavna izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN to potrjuje. Upanja na zunanjo demokratično »bratsko« pomoč ni. Slovenci moramo sami dokončati demokratizacijo. Tako kot smo osamosvojitev.
Nove volitve v državni zbor, mogoče bodo prej, kot domnevajo optimisti, ne bodo prinesle velikih sprememb, ker demokratične sile ne znajo ustrezno nagovoriti volilnega telesa. Njegova politična pohabljenost so preživeli del posledice povojnih pobojev ter na njih zgrajeni vladi strahu in šolski vzgoji, ki je po osamosvojitvi ostala praktično nedotaknjena. Tako kot so bile ugrabljene vrednote osamosvojitve, jih je treba pridobiti nazaj. Ne s prepirom o zgodovini, ampak z obljubo obetavne prihodnosti. Upokojenci kažejo eno od bližnjic. Dolgotrajna rešitev je v slovenizaciji šolstva, kar pomeni uskladitev s cilji in z nameni slovenske osamosvojitve.
