Piše: Anamarija Novak
»Aprila sem tvitnil, da bomo verjetno tudi mi imeli PV v lisicah. Po 9 mesecih so to spoznali še nekateri, zato je še kako pomenljivo sporočilo Bobnarjeve, ki v parlamentu konča z besedami borca proti mafiji, ki je bil umorjen. A razumete, kje je keč?« To je zapis nekdanjega vodje kriminalistov Dušana Mohorka na Twitterju, potem ko je Tatjana Bobnar v DZ obrazložila svoj odstop s položaja notranje ministrice.
DZ se je prejšnjo sredo seznanil z odstopom Tatjane Bobnar, s čimer ji je prenehala funkcija ministrice za notranje zadeve. V obrazložitvi odstopa v DZ je Bobnarjeva izpostavila, da je sleherni dan delovala v skladu s prisego, ki jo je dala pred pol leta. »Moje vrednote in načela so vseskozi isti in se tudi v zadnjem mesecu niso spremenili,« je dejala. Bobnarjeva je poslance spomnila, da je pred pol leta v isti dvorani prisegla, da bo spoštovala ustavo in pravni red ter ravnala skladno s svojo vestjo in v dobro prebivalcev Slovenije. Nato pa je sleherni dan svojega mandata tako tudi delovala, je zatrdila.
Kaj je še povedala Bobnarjeva?
Za največji dosežek šteje, da se je resor notranjih zadev odprl javnosti in k snovanju politik povabil k sodelovanju civilno družbo. Nato je strnila še nekatere poteze – od umika soglasja za tožbe protestnikov za varovanje neprijavljenih shodov, novih usmeritev policiji o delu na protestih do strokovnega nadzora nad delom policije v času protestov prejšnje vlade. Spomnila je tudi na začetek odstranjevanja ograje na meji. Dodala je, da je zadnje volitve razumela kot poziv volivcev k drugačni politiki, vključujoči, dejansko demokratični. »K politiki dialoga, ne pa oblastne arogance. K politiki transparentnosti, ne pa zakulisnih interesnih dogovarjanj,« je dejala. Vsem, ki so ji stali ob strani, se je zahvalila in zaželela srečo Sloveniji. »Tistim, ki mi zamerite, da sem izpostavila določene nepravilnosti, pa naj odgovorim z mislijo sodnika Falconeja: Tisti, ki molčijo in hodijo s sklonjeno glavo, umrejo vsakič. Tisti, ki govori na glas in hodi z dvignjeno glavo, umre samo enkrat,« je sklenila svojo predstavitev Bobnarjeva.
Za medije je kasneje še dejala, da se kabinetu novoizvoljene predsednice Nataše Pirc Musar za zdaj ne bo pridružila. Na vprašanje zakaj ne, je odgovorila: »Ker grem v Tacen.« – »Vsem ministrom in celotni vladi želim vse dobro pri delu in prav tako tudi seveda svojemu nasledniku,« je sklenila. Spomnimo. Ministrica Bobnarjeva je odstopno izjavo napovedala sredi pred prejšnjega tedna, uradno pa jo je poslala premierju Robertu Golobu predprejšnji petek. Med razlogi je navedla, da si ne more postaviti svoje ekipe, in nekatere pritiske na policijo, ki jih je prijavila tudi tožilstvu in protikorupcijski komisiji. Med njo in Golobom naj bi se zaostrilo tudi zaradi organizacije službe za varovanje predsednika vlade. Golob pa je njen odstop sprejel zaradi izgube zaupanja vanjo. Pri tem so v njegovem kabinetu zanikali pritiske na policijo. Gre za prvi odstop katerega od članov aktualne vlade. Resor notranjih zadev bo začasno, do imenovanja novega ministra, vodila ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik. Tina Heferle in Branko Lobnikar, zanimivo, ostajata državna sekretarja na notranjem ministrstvu. Nekdanji notranji minister Vinko Gorenak je ob tem na Twitterju zapisal: »Pooblastilo ministrici Hovnik za začasno vodenje MNZ in @policija torej osebi, ki vsaj o policiji nima pojma, je klofuta Goloba @strankaSD in @tfajon. Zakaj za začasno vodenje ni pooblastil ministra Jevška, ki je v policiji preživel skoraj 30 let? Je @tfajon zaskrbljena?«
Kdo je sodnik Falcone?
Poslanec SDS Dejan Kaloh pa je tvitnil: »Zdaj že eks ministrica Bobnarjeva je svoj nastop ob odhodu s funkcije v DZ končala s citiranjem italijanskega tožilca Falconeja, ki ga je leta 1992 brutalno umorila mafija. Je Bobnarjeva pri delovanju Golobove vlade (ne)hote vlekla kakšne vzporednice? #SejaDZ.« In kdo je sodnik Falcone, ki ga je omenila Bobnarjeva? Prav maja letos se je Italija spominjala sodnika Giovannija Falconeja, ki ga je pred tridesetimi leti ubila bomba sicilijanske mafije. Eksplozija je odjeknila 23. maja 1992 ob 17.56 in šokirala Italijo. A ob tem je naznanila tudi začetek konca neverjetne moči sicilijanske mafije. V predor pod avtocesto, ki povezuje letališče s središčem Palerma, je mafija s pomočjo rolke namestila 500-kilogramsko bombo. Protimafijski sodnik Giovanni Falcone se je v belem fiatu croma vračal iz Rima. Na razgledni točki na hribu nad mestom je mafijec z vzdevkom Prašič pritisnil na gumb, ko je opazil kolono treh avtomobilov, med katerimi je bil tudi sodnikov. Trije policisti, ki so bili v spremstvu, so umrli v trenutku. Falcone, ki je bil v avtu z ženo, je nekaj sekund pred eksplozijo zmanjšal hitrost, avtomobil pa se je zaletel v betonsko ograjo. Njegov šofer, ki je sedel zadaj, je preživel, prav tako trije policisti v zadnjem delu konvoja. Na mestu napada je zdaj »Vrt spomina«. Olje iz oljk, ki tam rastejo, uporabljajo cerkve na Siciliji za maziljenje otrok med krstom. Falcone je za Coso Nostro, sicilijansko mafijo, predstavljal resnično grožnjo. Bil je tisti, ki je prvi zbral dokaze za prelomno sojenje leta 1987, v katerem je bilo obsojenih več sto mafijcev. V času napada je vodil oddelek za kriminaliteto na ministrstvu za pravosodje v Rimu in pripravljal sveženj zakonov proti mafiji. Umor sodnika je prebudil Italijo. Dnevnik Repubblica je na naslovnici objavil
fotografijo slavnega sodnika z brki in čez to zapisal »Mafijski pokol«. Na tisoče ljudi pa je v Palermu protestiralo na ulicah. Vse oči so bile po tem dogodku uprte v še enega protimafijskega sodnika Paola Borsellina, ki je bil Falconejev tesni prijatelj in sodelavec. Ta je dejal, da ga nevarna narava njegovega dela ne bo ustavila. 19. julija, le 57 dni za svojim prijateljem, so na enak način ubili tudi njega in pet ljudi v njegovem spremstvu. Preživel je le voznik. Vsesplošno ogorčenje je državo prisililo, da vse svoje moči usmerijo v iskanje vodje Cose Nostre. To je bil Salvatore Riina (Toto), ki je bil vpleten v več ducatov umorov v 20 letih terorja. Aretirali so ga 15. januarja 1993 v Palermu.
Kaj se dogaja s preiskavo Golobovega GEN-I?
Ob odstopu notranje ministrice Tatjane Bobnar so tudi bolj levi mediji opazili, da kriminalisti preiskujejo privatizacijo GEN-I in posle na Balkanu Roberta Goloba. To sicer počnejo že dolgo, a zdaj tega ni več mogoče prikrivati. Tudi zaradi notranje ministrice Tatjane Bobnar, ki je odstopila, in zaradi vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava. Kot smo že pisali, sta oba razkrila, kako je Golob ob prevzemu mandata zahteval, da morata na vrh Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) vrniti Darka Muženiča, čeprav je bil ta takrat še v preiskavi evropskih tožilcev, prav tako pa bi morala zamenjati šefa kriminalistične uprave v Novi Gorici Evgena Govekarja. Muženiča so vrnili na vrh NPU, še preden je evropsko tožilstvo zavrglo postopek proti njemu, Govekarja pa je »depolitizacija« policije za zdaj preskočila, verjetno tudi zaradi neimenovanja Lindava za generalnega direktorja policije s polnim mandatom. »Lahko je le v. d., ki lahko kadarkoli odleti, če ni priden,« je ob tem zapisal znani novinar Peter Jančič.
Medklic
Ob tem je Požareport razkril, da je bil ob Muženičevi vrnitvi na NPU takoj zamenjan Mitja Nerat, »tisti kriminalist, ki je preiskoval afero Teš 6, in – po poročanju različnih medijev – »kazensko« premeščen v Tacen. Menda na zahtevo novega direktorja kriminalistične uprave Davida Antoloviča«. Prav tako je Požar zapisal, da se je ob tem zgodilo še nekaj: »Viri pravijo, da je Muženič takrat spretno izkoristil prerazporeditev Nerata za, citiramo svoje vire, »ureditev primerov, ki bremenijo njega (afera Farrokh oziroma zloglasno pranje iranskega denarja skozi Novo Ljubljansko banko) in Roberta Goloba«, znotraj tožilsko-policijske preiskave Gen-I. Skupini, ki je preiskovala oba primera, je dal še preiskavo Teš 6, takoj potem pa ji odvzel preiskavi primera Farrokh in Gen-I (Roberta Goloba), »pod pretvezo preobremenjenosti«.« Ob tem Požar dodaja, da je Muženič »obe zadevi nato prepustil svojo pomočnici Tanji Družnik, kar je, tako njegovi viri iz policije, izrazito nenavadno«. »Saj pomočniki direktorjev NPU nikoli ne izvajajo preiskav, no, vsaj doslej takšnega primera menda še ni bilo. Poleg tega Tanja Družnik in Muženič veljata za tesno navezo, in leta 2020, ko so pod Janševo vlado zamenjali Muženiča, naj bi bila Družnikova glavna pobudnica zbiranja podpisov proti njegovi zamenjavi.« Tako Požar iz vsega tega logično sklepa, da želi predsednik vlade Golob prek direktorja NPU Darka Muženiča kontrolirati preiskavo zoper sebe in Gen-I.
Prej varda, nato posnetki
Vrnimo se k premierju, ki je minuli teden odgovarjal na poslanska vprašanja. Iz njegovih odgovorov je bilo zaznati, da je za njegovo odločitev o zasebnem varovanju kriv kar novinar Bojan Požar, ker je objavil posnetek premierja z otrokom s prvega obiska v Bruslju. Tako smo izvedeli, da običajni policiji Golob ne zaupa več. Jančič je v svoji kolumni za Spletni časopis spomnil, da je bil »Požarjev posnetek povsem nedolžen v primerjavi s preteklimi preverjanji Dejana Karbe o takrat majhnih otrocih Janeza Janše«. »Ali v primerjavi z zgodbami, ki so jih o Janševih otrocih objavljali Golobovemu političnemu polu naklonjeni mediji.« Jančič ob tem poudaril, da je Karba danes zaposlen v Golobovi vladi »kot še številni ‘KUL’ novinarji«. A kaj ko se je premier Golob zlagal glede njegove varde, saj so pogovori, da bo ustanovljena posebna enota za njegovo varovanje, potekali pred Požarjevo objavo posnetka. Je bil Golob daljnoviden in je vedel, da bodo ti posnetki prišli v javnost?
Sicer pa je premier poslancem še pojasnil, da je ustanovitev posebne varnostne službe, ki ni podrejena policiji, povsem neproblematična in da to nikogar ne sme motiti. Med vrsticami je sporočal, da to tudi zanimati ne bi smelo nikogar. »Zakaj nas ne bi smelo zanimati, da si premier ne želi, da bi ga varovala policija, ki ga preiskuje? In zakaj nas ne sme zanimati, da premier državno varovanje razume kot svoj zasebni biznis, kjer lahko počne vse, kar se mu zljubi, in se o tem niti razpravljati ne sme?« se ob tem sprašuje novinar Jančič.
Privatiziral že elektriko
Jančič v svoji kolumni Milovićeva varda Roberta Goloba zapiše: »Predsednik vlade je le eden od najvišjih predstavnikov države, ki jim država zagotavlja varovanje. Formalno gledano ni najpomembnejši. Nekaj jih je pred njim. Za vse zagotavlja varovanje policija, ki sodi pod vlado. Pod Goloba. Isti policisti skrbijo tudi za varnost šefov drugih vej oblasti. Predsednik vlade se je zdaj odločil, in to le sam zase, da so ti policisti nesposobni. In si ustanovil lastno varovanje, ki ni podrejeno policiji. Ker je policijsko varovanje zanj preslabo. Nova služba posebej za Goloba in njegovo družino deluje v okviru generalnega sekretariata vlade. Je pa del kadrov in denar za to odvzel običajni policiji. Varovanje šefov drugih vej oblasti pa Golob kot predsednik vlade še naprej zagotavlja s službo, ki zanj ni dovolj dobra. Ki ji ne zaupa. Tam je pustil slabše kadre, tehniko in pobral denar. Premierjeva argumentacija ponižuje šefe vseh drugih vej oblasti. Kar je storil, je privatizacija varovanja predstavnikov oblasti.« Jančič ob tem zapiše, da je premier Golob tako kot policijo kot svoj zasebni posel razumel že prodajo elektrike iz nuklearke. »Prodajo elektrike državne nuklearke je privatiziral, ker mu je to omogočalo, da si je s sodelavci izplačeval božjastne nagrade in mu še danes omogoča, da prikriva, zakaj je 103.000 evrov nakazal podjetju takratne novinarke, danes pa glavne piarovke GS Vesne Vuković. Še danes prikriva razloge za ta nakazila, in to skupaj z državnim GEN-I, ki je vmes kot državno podjetje prejelo velika državna jamstva. Skriva tudi Vukovićeva. Ta je celo javno napovedala, da bo pojasnila. Pa ni.«
Milović plačan tudi od države
Tako Jančič v omenjeni kolumni, ki spomni tudi, da je premierju glede varovanja pritrdil tudi obrambni minister Marjan Šarec. Slednji je razkril osebno izkušnjo, da ga eden od teh varnostnikov ni znal prepeljati od obrambnega ministrstva do vlade. »Od tod je le še korak, da bo tudi Šarec uvedel posebno varovanje zase. Denimo vojaškega. Več razlogov je, da je Šarec tako uslužen do šefa vlade. Golob ga je, čeprav je izgubil na volitvah, postavil za ministra. V ozadju pa je več. Miloš Milović je iz Šarčevega Kamnika. In Šarec ga je v preteklosti plačeval in mu omogočal pomembne posle. No, ne Šarec osebno. Občina in pozneje vlada, ki ju je vodil,« zapiše Jančič. Spomnimo, da nam je premier minuli teden v parlamentu razkril, da Miloša Njegoslava Milovića ne plačuje za pomoč in tudi Milovićevi varnostni nasveti posameznim ministrom, denimo Danijelu Bešiču Loredanu, ki ga varujejo 24 ur na dan, niso stali nič. Še več, premier je rekel: »Nihče ga ne plačuje za usluge od kjerkoli drugje.« Je pa Golob zamolčal, da so Miloviću doslej veliko plačevali. V zadnjih dobrih desetih letih je njegovo podjetje VPS Svetovanje, d. o. o., dobilo več kot pol milijona javnih sredstev ali natančno 562.666, 93 evra. V času vlad Mira Cerarja in Marjana Šarca so mu za oskrbo in integracijo migrantov nakazali več kot 200.000 evrov, ministrstvo za notranje zadeve še dodatno 70.000 evrov, javno podjetje Energetika Ljubljana za nasvete in podobno več kot 50.000, Komunalno podjetje Velenje 52.000 evrov, na seznamu pa je celo Holding Slovenske elektrarne s 35.000 evri. So pa državna nakazila Milovićevemu podjetju dramatično padla leta 2020, ko je odstopil Marjan Šarec in je vlado prevzel Janez Janša. In začeli so se kolesarski protesti, na katere je osebno prihajal celo Milan Kučan.
In za konec pod črto
Danes je namesto policije varovanje premierja Goloba prevzela zasebna varda, ki si jo je ustanovil premier. Jančič svojo kolumno sklene: »Golob je v parlamentu govoril, da ravna po vzoru Janeza Drnovška, kar so iz policije demantirali. Veliko bliže je, da se Golob ravna po vzoru Šiška. Le da je Golob profesionalec in njegove vardiste plačujemo vsi. In dobro smo plačali tudi glavnega Golobovega vardista Milovića.« Tistega Milovića, ki je na višjem sodišču obsojen zaradi goljufije na račun Slovenskih železnic, a se je pritožil na vrhovno sodišče, trdi pa, da je žrtev fiktivnega posla za poplačilo Aleksandra Čeferina.
(Prispevek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.)
