Piše: Gašper Blažič
Naslovnica 51. številke Demokracije je dvignila ogromno prahu med levičarji. Terjajo celo kazenske ukrepe in ukinitev našega tednika. Dejansko pa so mu s tem naredili samo dodatno reklamo.
Morda je težava v tem, da je naslovnica, na kateri je trojica najbolj razvpitih poslank Gibanja Svoboda – Urška Klakočar Zupančič, Lena Grgurevič in Tamara Vonta – prikazana kot nekakšna karikatura, ker so oblečene v “gestapovske” uniforme opremljevalca Huga Bossa, vladajočo koalicijo doletela v najbolj občutljivem trenutku. Ob izteku leta 2024 je namreč državni zbor dokončno potrdil zakon, ki prepoveduje uporabo nacističnih in fašističnih simbolov (ne pa tudi komunističnih), kar je doslej najbolj razvpit projekt borčevskega zgodovinarja in poslanca Martina Premka. No, slednji ne bo mogel reči, da se na naslovnici vidijo nacistični simboli, medtem ko je že pred leti Mladina objavila naslovnico Janeza Janše v nacistični uniformi z dvignjeno roko, na tej uniformi pa je zelo viden znak nacionalsocialistov − kljukasti križ.
Ogledalo, ki je zabolelo
Nekaj pa je jasno: karikatura je očitno dosegla namen. Nastavila je ogledalo praktično celotni koaliciji in vzbudila občutke, ki jih ima opozicija že vsa leta, ko je deležna stalnega etiketiranja domnevnega simpatiziranja in celo paktiranja z nacizmom in s fašizmom. To je stara dobra propagandna taktika, ki jo je Komunistična partija Slovenije uporabljala že med drugo svetovno vojno. Velja torej ponoviti dejstva: prve vaške straže so se pojavile sredi leta 1942, potem ko je komunistična VOS fizično likvidirala že več kot tisoč Slovencev! Mimogrede: VOS (Varnostna obveščevalna služba, ki naj bi bila formalno del OF, dejansko pa jo je ustanovil Centralni komite KPS) je bila ustanovljena avgusta 1941 kot udarna pest revolucije, ko prvih partizanov niti še ni bilo. Bila pa so pisma Borisa Kidriča in tovarišev, ki so že ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh v svoji korespondenci in v svoji propagandi poudarjali, da je “bela garda” hujši sovražnik od okupatorja. Ali kot je dejal Boris Kidrič: “Komunist, ki da streljati brez usmiljenja, kot človek nikoli ni surov.” Zanimivo je, da so komunisti celo priznali, da je bil njihov namen, da ustvarijo “belo gardo”. Kidrič je namreč zapisal: “Če vidimo, da iz razrednih razlogov popolne enotnosti ne more biti, je nujno, da se iz istih razlogov pojavi bela garda.” Tako ali drugače so komunisti že vnaprej določili, kdo je njihov razredni sovražnik, računali pa so tudi na to, da bodo razrednega sovražnika prisilili, da se bo branil pred njimi, pri tem pa ni imel druge izbire kot orožje okupatorja, saj svojega ni imel. Vsi kasnejši očitki o kolaboraciji so bili dejansko le del njihove propagandne taktike in opravičevanje revolucionarnih zločinov. Do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo poleti 1941 je namreč veljalo, da so bili komunisti v Sloveniji po Stalinovih navodilih zavezniki Nemcev. Kot vemo, se je temu uprla Angela Vode, ki so ji dogodki pozneje dali prav, vendar ji Kidrič njenega greha – “svojeglavosti” − nikoli ni odpustil.
Bratenje v Trbovljah in v Moskvi
Znano je, da je bil 26. aprila 1941 v Vidmarjevi vili v Ljubljani neformalni sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze, vendar brez navzočnosti nekaterih vidnih članov tako KPS kot krščanskih socialistov. Na tem sestanku naj bi bila osnovana Protiimperialistična fronta, vendar brez jasnega programa, proti komu naj bi se bojevala. Samo štiri dni po tem sestanku je Stalin v Moskvi gostil naciste, da so skupaj organizirali prvomajsko parado, saj je bila nemška Hitlerjeva stranka NSDAP (Nacionalna socialistična nemška delavska stranka!) ideološka sorodnica komunistov, ki so bili formalno sicer internacionalisti. Po tem vzoru so podobne skupne parade organizirali tudi v okupirani Sloveniji. Dokazano v Trbovljah. No, malo kasneje pa se je zgodila velika nacistična izdaja: nemški napad na Sovjetsko zvezo in s tem preimenovanje Protimpierialistične fronte v Osvobodilno fronto. Načrti komunističnega nasilnega prevzema oblasti pa so ostali še naprej aktualni. Tudi kasneje je prihajalo do večkratnih stikov med nemškimi okupatorji in Titovo delegacijo, denimo ob poskusu, kako bi skupaj napadli zahodne zaveznike v primeru izkrcanja na Jadranu (ki je bil Stalinova interesna cona). Najbolj znan primer kolaboracije pa se je zgodil leta 1943 ob skupnem napadu partizanov ter italijanskega topništva na Turjak in Grčarice. Tarča napadov so bili vaški stražarji in pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini – napadli pa so jih kakor “zavezniki” iz italijanske vojske, ki se je nato brez velikih žrtev umaknila s tega območja, potem ko je za komuniste opravila najbolj umazano delo. Prav ta velika partizanska ofenziva je konec leta 1943 sprožila novo posledico − nastanek domobrancev.
Ko borčevski zgodovinar opiše sebe
Zakaj pišemo o teh dejstvih? Predvsem zaradi neverjetne dvoličnosti vladajočih (kaviar)levičarjev, ki jim medijska svoboda in svoboda izražanja pomenita toliko kot lanski sneg. Natančneje: nanju se sklicujejo le takrat, dokler jim to ustreza, sedaj pa napovedujejo uporabo “vseh pravnih sredstev”. Sami pa natančno vedo, kaj je bil povod za takšne vrste satiro. In kdor je spremljal sejo Državnega zbora RS oziroma razpravo o razrešitvi predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič, se je lahko na lastne oči in ušesa prepričal, na kako umazan in brezobziren način je koalicija obračunavala z opozicijo. Pri tem je prednjačila Lena Grgurevič, medtem ko smo o vedenju Tamare Vonta pri vodenju preiskovalne komisije ter zaslišanju Borisa Tomašiča in Jožeta Biščaka že nekaj zapisali. Tudi zato je bila tiskovna konferenca v preddverju DZ pravi sejem bizarnosti.
“Eno osnovnih pravil nacistične propagande je, da moraš za tisto, za kar si sam kriv, obtožiti nasprotnika. Tisti, ki že desetletja sejejo sovraštvo, laži, nestrpnost in izključevanje, so sedaj naše poslanke, ki se z vsem srcem borijo proti temu, obtožili nacizma in jih narisali v nacističnih uniformah. Preprosto ogabno je to,” je dejal poslanec Gibanja Svoboda Martin Premk, glavni predlagatelj prej omenjene novele zakona o javnem redu in miru, ki predvideva kazni za nacifašistične simbole. Po njegovih besedah je tudi jasno, kaj bo sledilo objavi takšne naslovnice. Za politika v nacizmu ni treba biti posebno bistroumen, ampak moraš imeti samo trden značaj, je dejal Premk in dodal: “Tako lahko pričakujemo, da bodo tisti, ki so naše poslanke tega obtožili, to zanikali, se sprenevedali in na vse načine ponavljali laži.” Uf, težke izjave – toda Premk je s tem morda še najbolj opisal sebe in svoje poslanske ter strankarske kolege.
Naslovnice Mladine jih demantirajo
To se je pokazalo tudi v izjavah Lenarta Žavbija, ki je še nedavno na enem od borčevskih shodov dokazoval svojo “pravovernost”. Žavbi je namreč javnosti hotel dokazati, da glavni botri takšne žaljive naslovnice tičijo kar v največji opozicijski stranki, izdali pa naj bi se bili s tem, ko so na zadnjo stran revije prispevali svoj oglas in pristopno izjavo. Ob tem ni odveč omeniti, da je Žavbijev polbrat Grega Repovž dolgoletni urednik Mladine, ki je znana po svojih razvpitih naslovnicah, zaradi katerih je SDS pridobila dokaj debelo kožo, zato se nanje niti ne odziva več. No, “prizadeta” Tamara Vonta pa je spet ponovila, da so v SDS “prvaki v blatenju, v sramotenju, v degradaciji ljudi, vseh tistih, ki so jim na poti”. Kot je napovedala, bodo v danem primeru uporabili vsa razpoložljiva pravna sredstva, tako kazenska kot civilna. Mi pa dodajamo: komaj čakamo.
No, drugih odzivov z levice na tem mestu niti ne bomo povzemali, saj so brezpredmetni. Papir prenese vse. Je pa ob tem zanimivo spomniti na mnenje poslanke NSi Vide Čadonič Špelič, češ da do tega ne bi prišlo, če bi bile razmere normalne, in da “niso vse kolegice poslanke vedno dame oziroma da se ne obnašajo vedno damsko in potem je to tako, da je akcija rodila reakcijo”. Tudi Jelka Godec (SDS) se sprašuje: “Ali ste kdaj vprašali mene ali kogarkoli, kakšno je moje mnenje o naslovnicah Mladine? Ko to dela nekdo na levici, je dovoljeno. Ko se to zgodi na desnici, se pa vsi sprašujemo, kaj je narobe in zakaj je tako.”
Primer medijskega napada na Grimsovo družino
Je pa zagotovo s primerom naslovnice Demokracije povezan primer, ko je Mladina leta 2011 v svoji satirični rubriki tedanjega poslanca SDS Branka Grimsa, ki se je z družino fotografiral na Brezjah, primerjala z družino razvpitega nacista Josepha Goebbelsa.
Tu je seveda šlo za precej bolj drastičen poseg, saj je najskrajnejši levičarski bilten dejansko posegel tudi v pravice žene in otrok Branka Grimsa. Temu so pričakovano sledile civilne tožbe, vendar je okrožno sodišče tožbo zakoncev Grims sprva zavrnilo z utemeljitvijo, da je Mladina le na kritičen način hotela prikazati, kako Grims izrablja medije za svojo promocijo, kot je to počel Goebbels. Nasprotno sta višje in vrhovno sodišče zavzeli stališče, da je primerjava fotografij družine Grims z nacistično družino Goebbels žaljiva do Grimsa. Ustavno sodišče pa je nato zavzelo stališče, da pri objavi fotografij Grimsa z družino in Goebbelsa z družino ni šlo za primerjavo ravnanja dveh politikov, ampak za primerjavo dveh družin. Grims je kot politik dolžan trpeti tudi zelo ostre in provokativne kritike na svoj račun, a mu je v vlogi družinskega člana ustavno sodišče priznalo pravno varstvo pred neupravičenimi posegi v ugled njegove družine. V teh stavkih se seveda skriva pomembno sporočilo, saj v primeru naslovnice Demokracije ni bil izpostavljen noben družinski član nobene od treh poslank na naslovnici. Okrožno sodišče v Ljubljani je leta 2017 Grimsu sicer priznalo pet tisoč evrov od zahtevanih 40 tisoč evrov odškodnine. Na razsodbo ustavnega sodišča pa se je Mladina pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po naših informacijah pa o tem ni bila sprejeta odločitev, saj bi sicer to objavila spletna stran omenjenega sodišča. V vsakem primeru bo mnenje ustavnega sodišča imelo močan vpliv na morebitne postopke, če bodo sledili.
