Piše: Marko Špendov
Glede na že kar pogoste protestne shode proti vladi velja obuditi spomin na dogodek, ki bi se moral zgoditi na današnji dan leta 1989. Tedanji srbski režim pod vodstvom Slobodana Miloševića je namreč v svojem mitingaškem navalu napovedal t. i. miting resnice v Ljubljani. Udeležili naj bi se ga Srbi in Črnogorci, živeči v Sloveniji ter pripeljani iz drugih republik z vlaki in avtobusi.
Miting resnice, uradno naj bi ga organiziralo združenje Srbov in Črnogorcev s Kosova »Božur«, naj bi Slovencem pokazal, kaj je res in kaj je mit glede Kosova. Napovedan je bil sprva že februarja 1989 po tisti skupni okrogli mizi režimskih republiških struktur ter novih političnih sil v Cankarjevem domu, ki je sprožila silovit odziv v Srbiji. Po tistem, ko je »vožd« Milošević še kot predsednik srbske zveze komunistov aprila 1987 »delal red« na Kosovu in tamkajšnjim Srbom zagotovil, da jih nihče ne sme tepsti, so se razmere začele zapletati, saj so se mednacionalne napetosti med Srbi in kosovskimi Albanci povečale, Srbija je začela prevzemati vse več nadzora v pokrajini, njena avtonomija je začela slabeti, vse več je bilo kršenja človekovih pravic, oporečnike pa so zapirali v t. i. izolacije. Po politični likvidaciji in aretaciji Azema Vllasija, nekdanjega Titovega ljubljenca in funkcionarja kosovskih komunistov, je začel Miloševićev režim obračunavati tudi z drugimi republiškimi in pokrajinskimi vodstvi. Najprej v Vojvodini in Črni gori. S tem je Milošević v predsedstvu SFRJ avtomatsko imel zagotovljene štiri glasove.
Plan A je propadel
Po Miloševićevem planu A naj bi se Jugoslavija s pomočjo ustavnih sprememb centralizirala in postala, kot je dejal tedanji prvi mož slovenskih komunistov Milan Kučan, »Srboslavija«. Vendar so se politične elite temu upirale, ZKS je že razmišljala o »sestopu z oblasti« ter modernizaciji, temu pa so »zdrave sile« v Beogradu ter v JLA nasprotovale. Kosovo je bilo še posebej občutljiva točka odnosov med Beogradom in Ljubljano. Ko so se v drugi polovici leta 1988 začeli vrstiti mitingi v podporo Miloševiću, je postalo hudo vroče. Leta 1989, ko so v Sloveniji že nastajale nove politične organizacije in ko je bilo jasno, da ne bo mogoče privoliti v centralizacijo Jugoslavije, je tudi slovenska komunistična vrhuška potrebovala zunanjega sovražnika, zato je spodbujala konflikt z Miloševićem in Srbijo. Ker je vse kazalo na to, da bo zaradi dogajanj v vzhodni polovici Evrope prej ali slej prišlo do večstrankarskih volitev tudi v Sloveniji, je ZKS s svojimi transmisijami računala na to, da bo »strnila vrste« Slovencev. Po februarski okrogli mizi o Kosovu je bil odziv silovit, srbska SZDL je začela s prvimi gospodarskimi sankcijami proti Sloveniji. Sodu pa je izbilo dno, ko je slovenska republiška skupščina konec septembra 1989 sprejela amandmaje k republiški ustavi, ki so krepili republiško suverenost. Vzdušje v Jugoslaviji je bilo tako napeto, da je moral tedanji predsednik predsedstva SFRJ, sicer slovenski predstavnik v tem organu dr. Janez Drnovšek predčasno končati obisk v ZDA, letalo pa je namesto v Beograd zavilo proti Ljubljani. Drnovškova navzočnost na seji skupščine je bilo jasno znamenje srbskim centralistom, hkrati pa zvito sredstvo, s katerim je vzdrževala slovensko politično enotnost. Še malo pred padcem berlinskega zidu so se ljubljanski komunisti zaklinjali, da bodo skušali še naprej uresničevati jugoslovanstvo in socializem, kot je to nakazovala Temeljna listina Slovenije, torej režimska razširjena »različica« Majniške deklaracije, razglašene 8. maja 1989 na Kongresnem trgu.
Kocka je padla
Miting v Ljubljani je bil napovedan dovolj zgodaj, da so se nanj lahko pripravili tedanji organi za notranje zadeve (ONZ), kot se je milici/policiji reklo po kardeljansko. O tem sta sicer podrobneje pisala zlasti Pavle Čelik in Anton Bukovnik, akcija pa je dobile ime »Sever«. Vendar se še ni vedelo, kaj natančno naj bi miličniki, med njimi pripadniki posebnih enot (PEM), počeli, saj je bilo vse v rokah politike. Veliko je bilo odvisno od sosednje Hrvaške, ki pa je bila takrat še zelo zadržana in bi verjetno pasivno spuščala skozi svoje ozemlje konvoje mitingašev, tudi Srbov iz BiH ter s Hrvaške. Politični vrh Slovenije je imel v rokah opcijo, da miting izvede nadzorovano, vendar je bil potek dogodkov zelo nepredvidljiv zaradi hujskaškega ozračja. Bilo je precej neodločnosti, čeprav so se vrstile zahteve po prepovedi mitinga. Tedanji vodja zakonodajne službe Skupščine SRS in kasnejši ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek se je samoiniciativno napisal odlok o prepovedi mitinga, ki so ga nato podpisali glavni politični funkcionarji (takrat so bili to na republiškem nivoju predsednik predsedstva Janez Stanovnik, predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj ter predsednik skupščine Miran Potrč, medtem ko je bil republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl). Šele ko je bil sklep o prepovedi sprejet, je milica lahko izvajala preventivne ukrepe, vključno z (delno) zaporo republiške meje, kar je bilo za tisti čas nekaj nepojmljivega.
Toda kakšno je dejansko ozadje te odločitve? Šest dni pred napovedanim mitingom je novoustanovljeni Sindikat strojnega osebja Slovenije in Istre, ki ga je vodil Slavko Kmetič, napovedal stavko strojnega osebja oz. strojevodij na dan mitinga. To bi pomenilo, da vlaki z mejnih postaj, kot je denimo Dobova, ne bi vozili v notranjost republike, torej v smeri proti Ljubljani, medtem ko bi potencialne stavkokaze že prej preusmerili na proge, ki niso povezane z mejo s Hrvaško. Zakaj takšen ukrep? Po pravilih milica tedaj ni smela preprečevati poti rednih vlakov, vsi mitingaši z veljavno vozovnico bi tako nadaljevali pot proti Ljubljani, je v knjigi »Stavka, ki je iztirila rdeči režim« povedal Kmetič, ki je slabo leto pred tem kot predsednik stavkovnega odbora vodil splošno stavko strojevodij. Milica takšnih potnikov ne bi mogla izločiti na meji. Zato je bilo bolj prikladno razglasiti stavko. Čeprav v knjigi »Listi iz dnevnika« Jože Slokar, nekdanji vodja poslovodnega odbora Železniškega gospodarstva Ljubljana (sedaj Slovenske železnice), v tistem času pa zvezni sekretar za promet, na nek način zmanjšuje vlogo svojih nekdanjih nasprotnikov iz časa stavke, vseeno velja, da je napoved stavke vplivala na nadaljnji potek dogodkov. Tudi Slokar je sicer uporabil svoje zveze in skušal doseči odpoved mitinga.
Kljub prepovedi prišla peščica mitingašev
Nazadnje pa so se tudi organizatorji tik pred zdajci odločili za odpoved mitinga. Kljub temu pa je nekaj malega mitingašev prišlo na tedanji Trg revolucije v Ljubljani (danes Trg republike), vendar jih je bilo manj kot novinarjev in miličnikov. Eden od njih je nosil napis »Tukaj je še vedno Jugoslavija«, miličniki pa so nekaj najglasnejših pridržali, saj je bilo gibanje na trgu v tistem času z odlokom omejeno. Večinoma pa je šlo za ljubljanske Srbe, kamermani so nekje za trenutek ujeli celo ljubljanskega pravoslavnega paroha Perana Boškovića, za katerega ni jasno, ali je prišel kot udeleženec mitinga ali iz radovednosti. Na splošno pa se tisti dan ni zgodilo nič pretresljivega.
Je pa nato sledila zaostritev gospodarske vojne proti Sloveniji, njeno blago so začeli na meji s Srbijo celo cariniti, kar je še poslabšalo že tako slabe gospodarske razmere v Jugoslaviji. Slovenija in preostala Jugoslavija sta tako vstopili v nov negotov nič kaj veseli december, mnogi so v novo leto 1990 zrli s strahom in negotovostjo. Nekoliko bolj optimistično pa predsednik zvezne vlade Ante Marković, ki je uvedel novi, denominiran dinar v razmerju 1:10.000 in po vrednosti enačen z avstrijskim šilingom. Januarja 1990 je že sledila nova epizoda: 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga je slovenska delegacija zapustila, Drnovšek pa povsem ignoriral…
