Specialna vojna političnega podzemlja! S pomočjo Nacionalnega preiskovalnega urada skuša “globoka država” zrušiti vlado!

Torek, 30. junija 2020, bi bil verjetno povsem običajen dan, če ne bi tistega dne zjutraj na vrata ministrstva za gospodarstvo potrkali kriminalisti z Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Preiskovali naj bi korupcijo pri nabavi zaščitne opreme marca letos, ko je bilo v času prvega vala epidemije pomanjkanje opreme največje. Veliko ob tem pove podatek, da se je pred preiskavo pri generalnem državnem tožilcu Dragu Šketi mudil razvpiti Drago Kos.

Kot je dogajanje povzela STA, so kriminalistično preiskavo, ki jo usmerja Specializirano državno tožilstvo, začeli že pred dvema mesecema, po oddaji Tarča na Televiziji Slovenija, kjer je javno nastopil tudi samooklicani “žvižgač” Ivan Gale, zaposlen na Zavodu RS za blagovne rezerve in odgovoren za podpis mnogih spornih pogodb, za katere so nosilci političnega podzemlja obremenili kar Janševo vlado. Kakorkoli že, ministra Zdravka Počivalška so kriminalisti za nekaj ur celo pridržali, hišne preiskave pa so izvajali tudi na njegovem domu. Že tisto jutro je postalo jasno, da bo kriminalistična akcija z dokaj nenavadnim ozadjem dvignila na noge celotno slovensko politiko, saj sta svoj odstop takoj napovedala minister za notranje zadeve Aleš Hojs in v. d. generalnega direktorja policije Anton Travner.

Da je vsa akcija dokaj nenavadna in zaznamovana s sledovi političnega podzemlja, se je pokazalo še isti dan. Pustimo ob strani odzive opozicije, od koder so prihajali glasovi, da mora odstopiti ne samo Zdravko Počivalšek, pač pa kar celotna vlada. No, v. d. predsednice SD Tanji Fajon je njen nekdanji delodajalec TV Slovenija celo malo “ponagajal” z zmontirano izjavo o kriminalu, ki naj bi segal v sam vrh države, “celo do predsednika”, potem pa je Fajonova pojasnjevala, da je imela v mislih predsednika vlade Janeza Janšo in ne predsednika republike Boruta Pahorja. Slednjemu se je zgodilo, da je konec prejšnjega tedna sprejel več delegacij protestnikov, med katerimi se je znašel celo trgovec z drogami, ki je še nedavno po zasebnih sporočilih pisal grožnje vidnemu članu SDS Davorinu Kopšetu. A odzivi opozicije so na tem mestu bolj okras kot bistvo zgodbe. Manj kot teden dni pred omenjeno preiskovalno akcijo je ovadbo zoper Počivalška vložilo kar uredništvo Mladine. Čeprav se je preiskava zoper Počivalška dejansko začela že prej, je ovadba Mladine verjetno dala signal NPU, naj se vendarle podviza in nekaj stori. Kmalu je sledil “veliki pok”, ki pa to dejansko ni bil.

Ko zagrozi razvpiti Drago Kos

Ko smo že pri Mladini, velja izpostaviti tudi objavo članka Draga Kosa, razvpitega nekdanjega kriminalista, ki je sodeloval tako rekoč že pri vseh aferah od Depale vasi naprej. V članku z naslovom “Policisti, kriminalisti in obveščevalci si zapomnijo” 24. aprila 2020 je Kos Janševi vladi naravnost požugal: “Novi oblastniki pa so v svoji ihti pri obračunavanju s posamezniki v varnostno-obveščevalnem sektorju, ki niso ‘naši’, pozabili na nekaj zelo pomembnega: v teh strukturah delajo profesionalci, ki jim je sicer res vseeno, kdo je na oblasti, a le, če ta dela zakonito, strokovno in v dobro države. Vsakršno drugačno ravnaje bodo ti ljudje zlahka prepoznali in registrirali, tudi v dokazne namene, za morebitne postopke, ko bo za to napočil čas.” Seveda to sporočilo ni nepomembno tudi zaradi dejstva, da je Drago Kos poročen z urednico na Pop TV Tjašo Slokar Kos, zato ne preseneča, da so bile mnoge kriminalistične akcije koordinirane tudi z uredništvi mainstream medijev (saj poznamo izraz “policajnovinarstvo”?).

Zanimivo je, da je Kos, eden glavnih operativcev političnega podzemlja, te grožnje izrekel še pred zamenjavo direktorja NPU Darka Muženiča v začetku maja letos. In zanimivo, da so v času zamenjave takoj sledila nekakšna pisma zaposlenih v podporo Muženiču, ki kot šef urada za preprečevanja pranja denarja ni zmogel ničesar narediti proti pranju iranskega denarja v NLB. Namesto Muženiča je tedanji v. d. generalnega direktorja policije Anton Travner na čelo NPU, ki se ga že vse od začetka delovanja drži pečat korupcije, imenoval Igorja Lambergerja. A s tem se kaj bistvenega ni spremenilo, saj je po “akciji Počivalšek” tudi Lamberger zanikal kakršnokoli politično ozadje kriminalistične preiskave.

Zlorabljene preiskave brez epiloga

Kot že rečeno, je svoj odstop razglasil minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki je namignil na politične motive pri preiskavi in hkrati na svojo nemoč, da bi to preprečil. No, morda je bilo to tudi tiho priznanje, da je bila zamenjava na vrhu NPU maja letos bolj kot ne samo kozmetične narave in ni v ničemer preprečila politične zlorabe policije. Zlobni jeziki z druge strani so začeli Hojsove besede intepretirati v smislu, češ da mu je žal, ker nima več političnega vpliva na NPU in ker vlada ni nedotakljiva. A veliko bolj drži to, kar je zadnjo nedeljo v svoji kolumni zapisal urednik portala Siol.net Peter Jančič: “Izkušnje iz podobnih ‘hišnih’ preiskav politikov v preteklosti kažejo, da so praviloma namenjene le črnjenju političnih nasprotnikov. Pozneje ni resnih postopkov na sodiščih. Če so, pa tam tožilci propadejo.” Po Jančičevem mnenju je zatrjevanje policijskih šefov in različnih policijskih sindikatov, da zadeva nima političnega ozadja, navadna farsa, saj se je v preteklosti dogajalo prav to. Navsezadnje se je takoj po škandalu oglasil tudi nekdanji poslanec Andrej Magajna in opisal policijske postopke takrat, ko so “po naključju” odkrili, da je na njegovem računalniku naložena fotografija, ki naj bi bila corpus delicti, ker naj bi sodila v okvir otroške pornografije. Kot je znano, se ni zgodilo nič, razen politične diskreditacije posameznikov, kar je v svoji kolumni nakazal tudi Peter Jančič.

Manipulacija z odredbo o hišni preiskavi

A tu ne gre samo za politično diskreditacijo, pač pa tudi za hud poseg v osebnostne pravice, na kar je opozoril tudi nekdanji sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice Boštjan M. Zupančič in s tem dregnil tudi v samo zakonitost odločbe sodišča, ki omogoča preiskavo. Pod odredbo za hišno preiskavo se je podpisala Mojca Kocjančič, nekdanja žena nekdanjega pravosodnega ministra in nekdanjega vidnega funkcionarja LDS Aleša Zalarja. Toda kasneje se je izkazalo, da Kocjančičeva ni dežurna preiskovalna sodnica, ampak “samo” kazenska sodnica. Očitno pa je pri tem svojo vlogo odigral tudi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, nekdanji kriminalist. In to še ni vse: kot opozarja Zupančič, je bila odredba za hišno preiskavo narejena samo na podlagi (dez)informacij, izrečenih v oddaji Tarča, čeprav bi moral biti sum za kaznivo dejanje zelo podrobno opisan in utemeljen. Z drugimi besedami to pomeni, da je ob kršenju človekovih pravic osumljenca prišlo do neke vrste državnega udara, saj je šlo za zlorabo preiskovalnih institucij, pri čemer je bilo storjenih tudi nekaj “stranskih” kaznivih dejanj. A očitno se je vse skupaj zgodilo v “pravem času”, ko so že nekoliko naveličani kolesarski protestniki začeli izgubljati živce, ker se “nič ne premakne”.

Na prangerju tudi minister Matej Tonin

Ne glede na dogajanje pa je Počivalšek odločen in je sporočil, da ne bo odstopil ne glede na to, da je namesto njega odstopil Hojs. A ost političnega podzemlja je usmerjena tudi proti obrambnemu ministru Mateju Toninu, ki je prav tako eden od predsednikov koalicijskih strank in s tem podpredsednik vlade. Da je proti Toninu spisana ovadba, je ob odstopu razkril Hojs. Ovadba naj bi se nanašala na domnevno razkritje tajnih podatkov v poročilu o arbitraži. Kot je znano, je omenjeno poročilo močno obremenilo deležnike v arbitražni zgodbi, tako ali tako pa je KNOVS pod Toninovem vodstvom zaradi afere z “lepo Natašo” močno “nagajal” tako prejšnjemu premierju Marjanu Šarcu kot tudi njegovemu oprodi Damirju Črnčecu, zato imata povsem razumljiv motiv za maščevanje. No, Tonin je sporočil, da se zastraševanj ne boji in da bo na koncu zmagala resnica. Poleg Počivalška in Aleksandre Pivec (slednjo skušajo oslabiti udbovski kadri iz njene lastne stranke) je tako Tonin ena od pripravnih tarč, ker je pač predsednik ene od koalicijskih strank, kar pomeni vogelni kamen koalicije. Zato lahko pričakujemo, da zaradi hišne preiskave pri Počivalšku ne bo prišlo do razpada koalicije, pač pa bo slednja strnila svoje vrste. A najpomembneje je, da so razkrite najbolj očitne nezakonitosti in zlorabe pri hišni preiskavi, saj je zdaj povsem jasno, da ne gre za neodvisno delovanje preiskovalnih institucij, ampak je na delu politično podzemlje.

Harij Furlan (2010−2013)

Svojo kariero je začel v komunistični Službi državne varnosti, izhaja pa iz družine, ki se je ukvarjala s (pre)prodajo medicinske opreme po zasoljenih cenah, kar je NPU “pozabil” preiskovati. Še pred nastopom službe direktorja NPU je bil mednarodni tožilec v Bosni in Hercegovini, leta 2012 pa ga je predsednik Republike srbske Milorad Dodik obtožil, da je želel 300 tisoč evrov podkupnine. Furlan je sicer po odhodu z NPU postal vodja Specializiranega državnega tožilstva, lani pa ga je Šarčeva vlada imenovala za vrhovnega državnega tožilca. O Furlanovih družinskih poslih z medicinsko opremo smo v Demokraciji že večkrat pisali.

Darko Majhenič (2013−2019)

Svojo kariero direktorja NPU je začel 1. avgusta 2013, sprva kot vršilec dolžnosti, nato pa je dobil polni mandat. Prav v obdobju Majheničevega vodenja NPU se je gospodarski in bančni kriminal močno povečal, saj je s politično nadzorovano dokapitalizacijo bank poniknilo najmanj tri milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, a so kriminalisti iz NPU ovadili le majhno število oseb za dejanja, “težka” nekaj sto milijonov evrov. Majhenič je avgusta lani prišel navzkriž s tedanjo direktorico policije Tatjano Bobnar in zapustil NPU, zatem se je praktično takoj zaposlil v Zavarovalnici Sava.

Darko Muženič (2019−2020)

Tako kot njegov predhodnik (in soimenjak) je tudi Darko Muženič mižal na obe očesi pri bančnem kriminalu, zlasti pri pranju iranskega denarja v NLB. V preteklosti je bil namreč direktor urada za preprečevanje pranja denarja, a se niti ob očitnih sumih nenavadnega dogajanja v NLB ni zganil. Očitno pa za direktorja NPU v času Šarčeve vlade ni bil imenovan le zaradi “nagrade”, ker je “gledal stran”, ampak tudi zaradi izvajanja posebnih nalog, saj je osebno prevzel preiskavo domnevne korupcije pri nabavi zaščitne opreme spomladi letos. Ko ga je vrh policije maja letos razrešil, se takoj pojavilo nekakšno pismo zaposlenih v podporo Muženiču, sestavil pa naj bi ga bil Muženičev asistent za posebne naloge Mitja Gregorc, v svojem “prostem času” izterjevalec.

Igor Lamberger (2020− )

Za vršilca dolžnosti direktorja NPU je bil imenovan 6. maja letos, na to mesto ga je imenoval v. d. generalnega direktorja policije Anton Travner. Lamberger je bil od 2002 do 2005 vodja sektorja za gospodarsko kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije, nato pa je med letoma 2005 in 2014 delal kot predavatelj na Višji policijski šoli, predaval pa je tudi na Fakulteti za varnostne vede. Med letoma 2014 in 2019 je delal kot namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, do imenovanja za v. d. direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada pa je bil zaposlen v Službi generalnega direktorja policije na Generalni policijski upravi. Glede preiskave ministra Zdravka Počivalška vztraja pri mnenju, da ta ni politično motivirana.

(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)