Piše: Dr. Metod Berlec
»Spoznanje, da oblast ne sme biti absolutna in da jo je zato treba porazdeliti med različne nosilce državne oblasti, ima globoke in impresivne zgodovinske korenine. Ideje Johna Locka in drugih avtorjev o delitvi oblasti je prenesel iz filozofije na politiko Charles de Montesquieu. V svojem delu iz leta 1747 z naslovom »O duhu zakonov« je Montesquieu zgradil nauk o delitvi oblasti.
Za razliko od Locka je Montesquieu bolj natančno opredelil razlikovanje med zakonodajno, izvršilno (upravno) in sodno oblastjo. Vendar pri Montesquieuju ni novo samo jasno razlikovanje med funkcijami državne oblasti, ampak zlasti tudi zahteva, da morajo biti te funkcije porazdeljene med različne, medsebojno neodvisne državne organe. Bistvo politične svobode je v tem, da so državljani zavarovani pred zlorabo državne oblasti. To zlorabo preprečuje delitev oblasti, ker ena oblast ustavlja drugo. Nauk o delitvi oblasti v obliki, ki sta ji jo dala Locke, zlasti pa Montesquieu, je zato tesno povezan s sodobnim razumevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«
(Prof. dr. Lovro Šturm v Komentarju Ustave Republike Slovenije, 2002)
O sistemu parlamentarne demokracije in znotraj tega o sistemu »checks and balances« (zavor in ravnovesij) so torej že pred stoletji pisali številni evropski razsvetljenski misleci. Z njimi so predpostavljali razpršitev politične moči na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti, s tem da druga drugo omejujejo in ima vsaka od njih približno enako odgovornost ter moč, »da prepreči dominacijo enega človeka, skupine ali veje oblasti«. Glede na to, da se Slovenija nahaja, kot je leta 2002 zapisal dr. Šturm, »v posttotalitarnem družbenem redu, v prehodnem obdobju med nekdanjim nedemokratičnim družbenim sistemom, temelječim na monopolni oblasti komunistične partije, in novim, vzpostavljajočim se sistemom ustavne demokracije«, je še posebej pomembno, da ta sistem deluje tudi v praksi, ne samo na papirju. V knjigi Za demokratično in evropsko Slovenijo – proti totalitarizmom, ki je izšla lani pred državnozborskimi volitvami, sem zato opozarjal na pomen tako državnozborskih, predsedniških kot tudi lokalnih volitev, saj je obstajala nevarnost, da tranzicijska levica spet prevzame vse tri veje oblasti. Vse ključne politične funkcije torej v državi. Žal se je zgodilo prav to in sedaj se soočamo z negativnimi posledicami.
Izvršilna oblast pod vodstvom predsednika vlade Roberta Goloba, ki ima vidne avtoritarne težnje, si je povsem podredila zakonodajno vejo oblasti, saj ima vladajoča koalicija GS, SD in Levica udobno parlamentarno večino. Sodna veja oblasti pa je bila tako ali tako vsa leta po demokratizaciji in osamosvojitvi (zaradi nedokončane tranzicije) bolj naklonjena tranzicijski levici. Po novem pa je Golobu uspelo s pomočjo medijev, vplivnih omrežij iz ozadja pod vodstvom Milana Kučana ter politično-mafijskih pritiskov podrediti si še ustavno sodišče. Le-to je (v resnici štirje sodniki od devetih) v petek nelegitimno preklicalo svoj sklep o začasnem zadržanju izvajanja dela zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je sprejelo (pet sodnikov od devetih) 16. februarja letos. Ustavna pobuda je namreč predstavljala edino pravno sredstvo, s katerim so pobudniki ustavne presoje pod vodstvom predsednika programskega sveta RTVS dr. Petera Gregorčiča zdajšnji oblasti preprečili samovoljno, arbitrarno in grobo politično podrejanje RTVS. Z odpravo začasnega zadržanja pa je ustavno sodišče »zaščitilo zakonodajalca (državno oblast) proti posameznikom, ki so skladno s pravom človekovih pravic lahko edini nosilci človekovih pravic«. »Tako stališče odpira pomembno vprašanje, ali so človekove pravice v Sloveniji še učinkovito (za)varovane.« In ker so pobudniki ustavne presoje ostali brez vsakršnega učinkovitega pravnega sredstva, so se pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
No, kljub temu pa so štirje ustavni sodniki odprli vrata za »osvoboditev« oziroma kadrovski pogrom nad vodstvom RTVS in kadri, ki vladajoči tranzicijski levici niso po volji. S pluralnimi pogledi na medijsko poročanje namreč motijo enoumje, ki bi ga vladajoči spet radi vzpostavili na tem pomembnem javnem zavodu. Da bi bila mera polna, je predsednica republike Nataša Pirc Musar še ocenila, da polarizacija ustavnega sodišča ni prinesla nič dobrega, »zato se bom sama maksimalno potrudila, da se z novimi imenovanji oziroma predlogi kaj takšnega ne bo več ponovilo«. Ali to pomeni, da bo kadrovska sestava ustavnega sodišča v prihodnje ideološko še bolj
