Piše: Jože Biščak
Ena od stvari, ki jo vladajoča politika zelo rada počne in potem kot odrešenik zmagoslavno dviguje roke, je razdeljevanje subvencij. Ker vlade nimajo svojega denarja, ga z davki vzamejo vsem in ga prek državnih pomoči dajo samo izbranim. Pri upravičevanju take prerazporeditve imajo bujno domišljijo: ustvarjanje ali ohranjanje delovnih mest, spodbujanje inovacij, pomoč pri prekvalifikaciji, povečanje samooskrbe, pospeševanje investicij in okolju prijaznih naložb, visoke cene energentov in še bi lahko naštevali, seznam je neskončen.
Razlogi, zakaj bodo s svojim denarjem pomagali podjetju ali panogi, so javnosti všečni in prepričljivi, tako da ne pride do negodovanja. Kdo bo protestiral, če bo država pomagala šivilji Francki, da bo še naprej šivala obleke in ji ne bo treba zapreti obrti? To se lahko zgodi vsakemu, je razmišljanje povprečnega državljana, in hvala bogu, da imamo take politike, ki jim je mar za našo šiviljo. Obrv dvignejo le takrat (še to za kratek čas), če je šivilja po naključju sorodnica politika, dobra prijateljica njegove žene ali strankarska kolegica. V tem primeru se zganejo tudi mediji in začne se neskončno poročanje o korupciji, ki jo je treba kaznovati in nadaljnjo preprečiti tako, da se kot razdeljevalec državnih pomoči postavi nov človek, ki bo to delal pošteno. Mar res?
Subvencije pošiljajo trgu napačne signale
Korupcija pri podeljevanju subvencij je le posledica nespametne politike in brezglavega zapravljanja denarja (neto) davkoplačevalcev. Če bi jo želeli preprečiti, je treba ukiniti vse oblike državnih pomoči. Ne samo zato, da bi lepljivim prstom preprečili okoriščanje z denarjem davkoplačevalcev, ampak predvsem zato, ker so škodljive za gospodarstvo, kar na koncu vpliva na blaginjo vseh državljanov. Še več. Večina podjetij, ki prejme subvencije, običajno konča v stečaju (tipičen je primer tekstilne tovarne Mura).
Na spletni strani ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport piše, da bodo samo letos razdelili 675,4 milijona evrov. To ni denar ministrstva, noben politik ne bo odprl svoje denarnice in razdelil sredstev, to je denar, ki je bil vzet davkoplačevalcem in ga bodo politiki s političnimi argumenti, ki nimajo podlage v ekonomiji, razdelili naprej. Če poenostavimo: vsak državljan je zato, ker si vlada zamišlja sebe kot rešitelja težav v gospodarstvu, turizmu in športu, na leto prikrajšan za dobrih 320 evrov. In naprej. Vsak delovno aktiven bo letos imel 680 evrov manj na računu, denarnica vsakega neto davkoplačevalca (ki jih je v Sloveniji samo med 200 in 250 tisoč) pa bo prikrajšana kar za 2.700 evrov.
Če nekdo dobi državno pomoč, pomeni, da nekdo na drugi strani izgubi denar. In ne samo to. Škoda, ki jo povzročijo na trgu, je velika. Popačita se namreč ponudba in povpraševanje, ki trgu pošiljata napačne signale. Neki izdelek podjetja je zaradi državne pomoči ohranil isto ceno, čeprav bi moral biti zaradi večjih stroškov (denimo energije) dražji. Cena torej ni več rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, ampak posledica posega politike na trg. To na dolgi rok škodi tako potrošnikom, še bolj pa produktivnejšim podjetjem, ki za poslovanje ne potrebujejo državnih pomoči. Poglejmo primer.
Pekarni Miš in Maš
V Gornji vasi je pekarna Miš, v Spodnji vasi pa pekarna Maš. Strošek peke kilograma kruha (vključno z delom zaposlenih) je v pekarni Miš 1,5 evra, v pekarni Maš pa dva evra. Cena, ki jo plača kupec, če hoče imeti lastnik dobiček, je v prvi pekarni 1,8 evra, v drugi pa 2,3 evra. Obe pekarni imata torej pri kilogramov kruha 30 centov dobička. Ker je pekarna v Gornji vasi zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejša, zahajajo tja tudi prebivalci Spodnje vasi. Če bi hotela biti pekarna Maš konkurenčna in zadržati kupce, bi morala ceno kilograma kruha znižati na 1,8 evra, kar pa pomeni, da bi imela pri vsaki prodani štruci 20 centov izgube. Prej ali slej ta pekarna ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plač zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem pekarne Maš bi se v Spodnji vasi povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Zato da država pekarni Maš za vsak kilogram kruha 20 centov subvencij. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ da so preprečili povečanje brezposelnosti, saj so pekarni v Spodnji vasi pomagali, da je postala bolj konkurenčna in ohranila delovna mesta.
Strošek peke ostane pri pekarni Maš enak – 2 evra, vendar s tem, da razliko (20 centov) plačujemo vsi davkoplačevalci; ceno za štruco kruha postavi na 1,8 evra in je konkurenčna pekarni Miš. Torej cena kruha je zdaj enaka v obeh vaseh, vendar v Gornji vasi zaradi večje produktivnosti, v Spodnji vasi zaradi subvencij. To pomeni, da se za kupca cena v pekarni Maš v resnici ni znižala, saj za štruco kruha še vedno odšteje dva evra. Razliko 20 centov namreč plača z davki.
Socialistični mit
Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi veljal izključno prosti trg. Pekarna Maš bi šla v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Toda prej ali slej bi se v Spodnji vasi nenadoma pokazala potreba po novi pekarni. Pekarna iz Gornje vasi, ki je produktivna in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnji vasi zagotovo odprla novo pekarno. In ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila peke iz propadle pekarne, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala.
Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena bi morala biti na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Zato je to, da lahko vsemogočna mati država z različnimi oblikami subvencij in pomočmi poskrbi, da se v gospodarstvu odpravijo težave, le socialistični mit. Subvencije zagotavljajo možnost preživetja podjetjem, ki ne bi preživela, oziroma prodajajo blago, ki ob realni (polni) ceni ne bi našlo poti do kupca.
Adijo, zdrava pamet
Ekonomija je za zdravo pamet, je preprosta zadeva, če jo želite razumeti. Težava je, ker jo levičarji, ki imajo vsi po vrsti socialistična nagnjenja (na žalost jim pogosto pritegnejo tudi tisti, ki se imajo za desničarje), namerno zakomplicirajo do te mere, da nihče ničesar ne razume več. Čeprav je jasno, da državne pomoči neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim, je končni rezultat popačen trg, ki si težko opomore. Subvencioniranje tistih, ki drugače ne bi mogli prodati svojega blaga in ne bi preživeli na trgu, je kraja davkoplačevalcev, je klasičen rop. Seveda bodo tako razmišljanje razglasili za neoliberalistično, skrajno prostotržno, kapitalistično in nesolidarno. Ne, na trgu ni solidarnosti, na trgu preživijo tisti, ki lahko. Samo pomislite na tiskani medijski mainstream, ki ves čas tarna, da jim naklada pada in da bi morala pomagati država. A zakaj bi prek davkov plačevali nekaj, česar ne kupite, česar ne berete?
Podobno je s subvencioniranjem izvoza, s katerim davkoplačevalci pravzaprav sofinanciramo državljane v drugi državi, da lahko poceni kupijo slovensko blago. Razliko do cene, ki je na tujem trgu še konkurenčna, namreč plačamo davkoplačevalci države izvoznice. Čudno je le, da država ne subvencionira uvoza, čeprav bi bili njeni državljani zaradi tega lahko deležni še nižjih cen. Slednje je, upam, da se razumemo, sarkazem.
Ko vlade igrajo boga
Ponovimo lekcijo še enkrat. Država ni podjetje, ki bi služilo denar, ampak denar jemlje in ga arbitrarno prerazporeja. Pri tem si domišlja, da to počne pošteno in pravično, da so vsi zadovoljni. Tega ne more, ker bi morala poznati na milijarde transkacij, ki se vsako sekundo zgodijo po svetu ter vplivajo na ceno, ki jo določata ponudba in povpraševanje. Prav tako bi morala poznati nagnjenja vsakega posameznika do dobrin, koliko sredstev ima in kakšne so njegove zmožnosti. Vidni predstavnik avstrijske ekonomske šole Friedrich von Hayek je nekoč zapisal, da bi to zmogel le bog, nikakor ne politika, ki se z dodeljevanjem državnih pomoči igra boga.
Hayek je tako ravnanje države (vladajoče elite) označil za enega najnevarnejših mehanizmov, ki služi povečanju državnega nadzora nad ljudmi. Če lahko namreč vlade vedno znova jemljejo enim in dajejo drugim, je to diskriminacija, ker se davkoplačevalska sredstva delijo po osebnih preferencah vsakokratnega vladajočega politika. Opozoril je, da če dovolimo oblasti, da sprejema take arbitrarne odločitve, ji dejansko dovolimo, da nas zasužnji, ker so apetiti politike neskončni.
Nekaj morate vedeti. Ko kupite izdelek podjetja, ki je prejelo subvencijo, ta izdelek plačate dvakrat: prvič prek davkov pohlepni in skorumpirani državi, drugič podjetju. Zato bi moral biti vsak tak izdelek jasno označen s posebno nalepko: izdelek je dobil državno pomoč, če ga kupite, ga boste plačali dvakrat.
(Se nadaljuje)
