Piše: Gašper Blažič
Referendum in volitve sta dva različna instituta, povezana z oddajo glasu na volišču. Vendar je pri referendumu stvar enostavna: odločiš se ZA ali PROTI.
No, leta 1996 smo se glede volilnega sistema odločali kar na treh referendumih hkrati, vendar je DVK to smatrala kot en sam referendum. Prav tako pri referendumu razlikujemo, ali gre za posvetovalni ali zakonodajni referendum. Leta 1990 pa smo namesto na ustavodajnem referendumu glasovali na referendumu s splošnim ljudskim izrekanjem. Takšna vrsta referenduma je sicer zelo redka, a zato toliko bolj epohalna – imenuje se plebiscit.
Pri volitvah je stvar nekoliko bolj zapletena. Na predsedniških in županskih volitvah se obkroži kandidata, v primeru, če ni zmagovalca z absolutno večino, se o zmagovalcu odloči v drugem krogu z dvema prvouvrščenima kandidatoma. Pri volitvah v državni zbor izberemo listo, ki jo podpiramo. Pri volitvah v Evropski parlament prav tako, le da imamo tam možnost dati preferenčni glas kandidatu na listi, ki jo izberemo. Pri volitvah v občinske oz. mestne svete pa je način volitev odvisen od velikosti občine. Je pa tudi tako, da predsednika vlade ne volimo neposredno, pač pa je to navadno predsednik stranke, ki zmaga na volitvah. Pa še to ne vedno.
Ali so lahko volitve neke vrste referendum? Posredno lahko. Volitve lahko prinesejo zavrnitev dosedanje politike vlade. Marsikdo se bo spomnil, da smo leta 1989 imeli neposredne volitve slovenskega člana v jugoslovanskem predsedstvu, kar je bilo interesantno zato, ker je Slovenija prav tistega leta prevzemala enoletno predsedovanje znotraj jugoslovanske federacije. Slovenska republiška konferenca SZDL, ki je bila zadolžena za izbiro kandidatov, se je tokrat odločila, da bomo člana neposredno izbirali na volitvah, kar se do tedaj ni zgodilo. Vendar se je v kandidacijski postopek najprej prijavilo več deset kandidatov, pri čemer je SZDL nato večkrat »filtrirala« kandidate in jih je ostalo šest. Kasneje so nekateri odstopili od kandidature – verjetno tudi pod pritiskom partijskega vrha. Nazadnje sta ostala samo še dva: uradni kandidat partije Marko Bulc, sicer znan kot »lovec na slone«, ter »alternativec« Janez Drnovšek, ki pa v beograjski politiki ni bil tako neznan, saj je že pred tem deloval kot delegat v zboru republik in pokrajin jugoslovanske skupščine.
Te volitve, sicer zadnje pred prvimi večstrankarskimi volitvami (kjer smo izbirali člane skupščine, predsednika in člane predsedstva, člane in predsednike občinskih skupščin), so bile tako neke vrste referendum, ki je pomagal partijskemu vrhu, da je z njim ugotavljal razpoloženje ljudi. Ker so večinsko glasovali za Drnovška, so s tem dali ZKS signal, da mora »sestopiti z oblasti« in da je vztrajanja pri dosedanjem modelu socializma konec. Drnovšek je predsedovanje Jugoslaviji prevzel 15. maja, do tedaj je Slovenijo v jugoslovanskem predsedstvu zastopal Stane Dolanc, ki je odhajal v pokoj. Navsezadnje je bil zaradi svoje vloge v zadevi JBTZ močno kompromitiran.
Kaj pa volitve v demokratični Sloveniji? Čeprav bo možnosti za izbiro verjetno celo več kot 20, bo glavno vprašanje, ali podpreti stranke dosedanje koalicije (Svoboda, SD, Levica) ali ne. Volitve bodo na nek način referendum, torej izrekanje o dosedanji vladavini. Vendar pa obstajajo tudi nekatere stranke, ki na videz predstavljajo alternativo koaliciji, vendar jo bodo dejansko skušale reševati. Zelo majhen odstotek kandidatnih list pa bo predstavljal glas PROTI dosedanji vladi. Zagotovo pa je to lista SDS ter lista NSi, SLS in Fokus. In ne gre samo za nasprotovanje neki politiki, ampak tudi za alternativni program.
Na volilno nedeljo 22. marca bomo torej imeli specialni referendum o tem, kakšno prihodnost želimo. Bomo izbrali blaginjo? Če je odgovor da, potem naša izbira ne bo nobena od koalicijskih strank, niti njeni morebitni sateliti.
