Piše: Vančo K. Tegov
Slovenija je nekje vmes, niti povsem na pravi poti, niti povsem zgrešena, a je bolj gotov občutek zasukanosti (ali počasnosti) bolj napredovanje zgrešenosti je zelo močno in občuteno. Nagibanje od nekje vmes je bolj ali ne zaznavno in se močno nagnjeno k zgrešenosti.
Čeprav podlage za to ni, le vodenje je napačno. Iz »vsevednosti«, domišljavosti, ošabnosti, občutka nezmotljivosti. Vrag si ga vedi, morda celo skupek tega. Le tistega kar najbolj potrebujemo, modrosti, preudarnosti in odločnosti pa najmanj ali pa se te pomembne prvine takoj za vogalom pa odločevalci ga ne vidijo ali pa nimajo primernega daljnogleda ali periskopa.
V čem smo zašli?
Ne v viziji, ampak v izvedbi. Ne v pomanjkanju talentov, ampak v sistemski okorelosti. Ne v gospodarstvu, ampak v politični (ne)kulturi odločanja. Kako resnično pa vendar nepotrebno. Zgrešenost oziroma napačni pristop pelje v oddaljevanje od zastavljenih ciljev. Eni stremijo k cilju in temu prilagodijo hitrost, pozornost ter pristop, drugi pa imajo pristop vse ostalo pa je improvizacija. Improvizacija pa je lahko začasna, hipna, ne sme postati modus operandi. Nas, našo državo zavira prav to stalno »boksanje« med improvizacijo in hipno všečnostjo na eni strani ter ciljni usmerjenosti, ki daje gotove rezultate, ni pa všečna takoj in vsem, na drugi strani.
Konkretno pa je takole: Zadnjih 15–20 let je politika večinoma ujetnica ideoloških sporov in osebnih rivalstev, namesto da bi bila tekmovanje v tem, kdo ima boljšo vizijo razvoja. Tam kjer je ideologija bolj prisotna trpi napredek v vseh drugih sferah. Od ideje takoj po osamosvojitvi o drugi »Švici« je ostal samo »švic« za večino prebivalstva in ugodnosti predvsem za staro nomenklaturo, posebej moteča in zaviralna je težnja k dedovanju in »cementiranju« privilegijev. Umeščanje države v napredne in zahodno evropske civilizacijske okvirje je le dober »paravan« za zaviralce za »popravljanje« in naravnavanje merilnih naprav privilegiranih po svoje in za svoje potrebe. Obdobja ki so zapolnjena s primernimi ravnanji, racionalizacijo porabe in razvojne naravnanosti brez ugajanja ulici pa so deležna političnega, pravnega ter kulturnega in varnostnega nihilizma. Od »pro et contra« se ne da živeti. Ali z drugimi besedami, manjka dolgoročni strateški konsenz o tem, kaj hočemo kot država. Okopi namesto razvoj, branjenje svojega namesto sprejemanje drugega in dobrega, je zagotovo recept z stagnacijo, ki pa je dejansko nazadovanje.
V javnem zdravstvu imamo dolgotrajno in strukturirano stagnacijo. Sistem javnega zdravstva se sooča z dolgotrajnimi čakalnimi vrstami, neurejenimi razmerji med javnim in zasebnim sektorjem ter preobremenjenim osebjem. Reforma se ves čas omenja, a dejansko ni prišlo do strukturnih sprememb. Ali kot pravijo, nekateri po tihem, drugi bolj na glas, »lobiji« niso dobili dovolj nazaj glede ne »vložek« v razvoj »zaviranja« zdravstva.
Ob tako dobrem in strokovnem bazenu na prenekaterem področju ostajamo brez domačih kadrov, se nam zaradi nezmožnosti involviranja svojega znanja se nam dogaja t.i. “brain drain” ali odliv možganov, posebej v znanosti, tehnologiji in podjetništvu.
Staranje prebivalstva je objektivna realnost, a Slovenija nima jasne dolgoročne politike za migracije, pokojninski sistem in integracijo mladih družin. Kar pa je kardinalna napaka, posebej na področju migracij, ko se poskuša, tudi tisti nezakoniti, tako rekoč kriminalni del migracij, izenačiti z rednim normalnim procesom prilaganja in integriranega dela migrantov, kar samo povzroča nejevoljo in poslabšanje varnosti domicilnih prebivalcev.
Čeprav smo trenutno stanju plavanja brez krmarja ali vsaj sposobnega da to vse poveže sta nam na razpolago oziroma obstajata dve poti:
Ali bomo ujeli val digitalne in inovativne preobrazbe ob tem pa ohranili socialno kohezijo ter obrnili tečaj v neke mirnejše vode morda celo z drugim krmarjem, ali pa bomo zdrsnili v stagnacijo in obtičali kot država z veliko potenciala, a povprečnimi rezultati.
Stanje ne nebu ne na zemlji ne koristi nobenemu, ne prinese nobenega miru, še manj socialne in mentalne stabilnosti v družbi.
Rešitev je pravo pot ali zdrava pamet pridi nasprot’!
Pospešena debirokratizacija ali odprava čezmerne normiranosti. Nekdo mi je nekoč rekel zakaj birokracija voli cincave in politično in za vodenje slabo podkovane osebe, oziroma produkte neke delavnice nekega 90 letnika na obrobju Ljubljane. Rekel je predvsem to zato ker vsak od birokratov, vseh razredov in kategorij, sedi na svojem »paragrafu«, ga greje s svojo birokratsko zadnjo plat in ga brani pred spremembami. Učinkovita debirokratizacija mora biti cilj vsakega politika, vodjo, odločevalca. Slovenija ga ima, le priložnost mu je treba dati da dela in učinkuje.
Več sodelovanja politike z gospodarstvom in znanostjo, manj dnevne politike. Iz trenutno obstoječega skoraj da klečeplazniškega in skorajda vseprisotne »države« ter klientelizma stopiti ven ter ustvarjalnosti dati prosto pot, pa tudi red in podporo v vseh oblikah za dosego dviga amplitude razvoja in poslovnega optimizma. Slovenija to potrebuje.
Doseganje družbenega konsenza, da prihodnost zahteva pogumne reforme, ne samo “krpanje”. Z drugimi besedami dati prejo za tkanje kvalitetnega platna upravljanja in ne delati na trganju in rezanju le tega, kasneje pa dodajati “flike”. Prihodnost ni krpanka, življenje državljanov ni sestavljanka in nabor norih idej slabo profiliranih vodij, ki jih je podprla ulica.
Več razuma in zdravega uma ter poguma so garancija na katero je treba računati. Tudi na potrebo po odločnosti državljanov je treba staviti in se na to pripraviti. Že zdaj, če že ne takoj!
