Slovenski varuhi medijskega grala – tvorci navidezne resničnosti

Pri vsej tej produkciji navidezne resničnosti je zanimivo, da se ravno v času desnosredinskih vlad pojavi domnevna “vojna” premierja Janeza Janše z mediji, ko pa pride na oblast vladna ekipe po okusu političnega podzemlja, je tovrstne “vojne” konec in kar nenadoma nastopijo “normalne” razmere, v katerih je (desna) opozicija znova grešni kozel. Seveda pa varuhi slovenskega medijskega grala računajo prav na to, da evropska javnost ni celovito seznanjena z razmerami v Sloveniji, zato jo tudi prek naročenih člankov v tujih medijih (denimo portal Politico) skušajo prepričati, da bo v drugi polovici letošnjega leta Evropski uniji predsedovala država, katere vlada ima velike težave z demokracijo in medijsko svobodo. To pravzaprav ni nič novega, saj so se podobni napadi dogajali že pred prvim slovenskim predsedovanjem Svetu EU leta 2008 z razvpito peticijo proti cenzuri. Akterji tokratnega dogajanja pa so bolj ali manj isti.

Vpliv tranzicijske levice na EU
Zdi pa se, da je tokrat evropska politična elita bolj dojemljiva za agresivno propagando slovenske tranzicijske levice. Za to obstajajo tudi objektivni razlogi. Eden od njih je gotovo ta, da se je v zadnjih petih letih zaostril odnos med evropsko “centralo” (Bruselj) na eni strani ter Madžarsko in Poljsko na drugi. Pri tem pa glavne vloge ne igrajo samo evropski socialisti in liberalci, pač pa tudi del Evropske ljudske stranke, saj so se nekateri njeni člani znašli v odkritem spopadu s tistimi, ki želijo dokončno “evropeizirati” (v dobrem pomenu besede) tranzicijsko okolje nekdanjih komunističnih držav, kamor poleg Slovenije spadajo še Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška, Romunija, Bolgarija in Hrvaška (seveda je treba upoštevati, da je v sedanjo Nemčijo vključeno tudi ozemlje nekdanje Nemške demokratične republike). Poleg tega Slovenijo v evropskem parlamentu zastopata dve levičarski evroposlanki, ki sta bili nekdaj novinarki (Tanja Fajon in Irena Joveva), kar pomeni, da ima v tem primeru tranzicijska levica napeljanih še več kanalov tako do slovenskih kot tujih medijev, pa tudi njen vpliv na evropsko politično javnost je opazno večji.

Med pomembnimi zavezniki slovenskih “varuhov grala” je tako tudi podpredsednica evropske komisije, komisarka za vrednote in preglednost Věra Jourová iz Češke, sicer članica liberalne ALDE. Tako se na evropskem političnem parketu (ob lanskih debatah o »vladavini prava«) poleg Madžarske in Poljske kot »problematična« država pojavlja tudi Slovenija – pa čeprav je premier Janez Janša že lani s tvornim sodelovanjem pri kompromisu o delitvi evropskih finančnih sredstev odbil levičarske napade tudi tako, da je za Slovenijo pridobil pomemben delež evropskih (večinoma nepovratnih) sredstev.

Poziv k obisku skupine EK
Glede na zadnje dogodke, ko se je Slovenija in zlasti njena vlada spet znašla na prangerju zaradi vpliva že znanih medijsko-političnih aktivistov (znova se namreč omenjajo tudi imena vplivnih aktivistov, kot sta denimo Blaž Zgaga, Anuška Delić …) in pisanja nekaterih tujih medijev, je premier Janša znova ubral pot, ki je v teh razmerah edino razumna, a je znova razjezila aktivistično medijsko druščino. Predsednici Evropske komisije Ursuli von den Leyen je namreč poslal pismo, v katerem je opozoril, da so težave slovenske demokracije drugje, kakor trdijo varuhi medijskega grala in podpredsenica EK Jourova ter še nekateri evropski funkcionarji. Janša je v pismu predsednico EK spomnil na podobno dogajanje leta 2008, ko je prav tako vodil vlado in so nekateri slovenski aktivisti zatrjevali, da Slovenija predstavlja grožnjo za evropsko demokracijo. Izkazalo pa se je prav obratno. Janša je tako izrazil obžalovanje, da tudi tokrat pri blatenju Slovenije sodelujejo nekateri uradniki EU. Zato je pozval, naj Slovenijo obišče delovna skupina EK, da se prepriča o resničnem stanju demokracije, vladavine prava, neodvisnosti sodstva ter svobode in pluralnosti medijev pri nas. “Če bi se vam zdelo primerno, pa lahko ta skupina vključuje tudi predstavnike Evropskega sveta in eparlamenta,” je zapisal Janša v pismu, ki smo ga v celoti objavili na spletni strani Demokracije.

Težave so drugje
V nadaljevanju pisma je Janša predsednico EK spomnil, da imamo v Sloveniji težave s stanjem demokracije na splošno, vzroki zanje pa so veliko globlji in starejši. Povezani so z elementi nedokončane tranzicije v Sloveniji. V zadnjih treh desetletjih se je namreč izoblikovala elita pod močnim vplivom SD in sedaj že propadle LDS (njeni predstavniki so se porazgubili v drugih strankah). V nadaljevanju je Janša izpostavil nekatere konkretne primere, ki povsem demantirajo dejstvo, da so v Sloveniji desne stranke izvor težav z demokracijo – dejansko je resnica obratna. Tako je Janša izpostavil nekatere primere napadov tranzicijske levice na medije, od fizičnega napada na Mira Petka, uničenja Boruta Meška, obsodbe Janija Božiča s strani Alenke Bratušek do napada Marjana Šarca na oglaševalce v medijih, ki ne sodijo v mainstream.

Poleg tega je izpostavil še problematično lastništvo  medijev, ki pozivajo k ignoriranju ukrepov za zajezitev epidemije covid-19, napad mainstream medijev na nove zasebne univerze in hkrati ščitenje starih kadrov v sodstvu, pa seveda primere, ki dokazujejo, da v naši državi sodstvo ni neodvisno, ampak podrejeno starim centrom moči. Prav tako to velja za usmerjanje policije in tožilstva z namenom, da bi te sicer na papirju neodvisne institucije usmerjale rezultate volitev. Ob vsem tem pa sodnega epiloga ni doživel škandal s pranjem iranskega denarja v največji državni banki. Politična opcija, ki vse to podpira, je Evropsko unijo pred leti zmerjala z “bando kravatarsko” in “bando tatov”.

Na potezi je Evropska komisija
Da bi se izognili prikrivanju resničnih težav slovenske demokracije, premier Janša predlaga EK, da bi poslala opazovalce in “med drugim predlagala tudi z evropskimi normami skladne ukrepe, s katerimi lahko Slovenija odpravi zgoraj opisane probleme nedokončane tranzicije”. “Takoj ko se bomo dogovorili o podrobnostih misije, vam bomo poslali podrobna dokazila o zgoraj omenjenih konkretnih težavah, s katerimi se sooča demokracija v Sloveniji. V našem skupnem interesu je, da se pri ocenjevanju vladavine prava in stanja demokracije tako v Sloveniji kot v celotni Evropski uniji uporabljajo enaki vatli za vse in da se povsod vzpostavlja vladavina prava in ne vladanje s pomočjo (zlorabe) prava,” je zapisal Janša, ki računa na to, da bo EK spoštovala načelo lojalnega sodelovanja med EU in državami članicami, ki navaja k medsebojnemu spoštovanju, to pa neobhodno temelji na objektivni, celoviti in nepristranski obravnavi ter spoštovanju stvarnih dejstev.

Odzivi na Janševo pismo Evropski komisiji

Dr. Ivan Štuhec, profesor, publicist, moralni teolog: “Edino pravilno, da jih je poklical v Slovenijo. Tega naročenega blatenja levičarskih novinarjev je dovolj. Žalostno je, kdo jim vse naseda. Uspelo jim je sproducirati dve veliki aferi: Zvonovi in Patria. Zdaj ko je pogorel KUL, delajo novo afero. To so tisti, ki so demonizirali Orbána, Trumpa in Poljsko. Kdor se upira v Evropi kulturnemu marksizmu, mora računati na medijski linč. Zelo enostavno: v Evropi se je treba upreti novi ideologiji, ki je na pohodu in katere promotorji so novolevičarji v politiki, medijih in kulturi. V 20. stoletju smo dovolj trpeli zaradi totalitarnih ideologij in njihovih sistemskih rešitev. EU ni nastala na ideološkem ekskluzivizmu, ampak na podlagi reševanja konkretnih problemov. Če se bo EU držala tega, bo obstala, če pa misli v imenu svobode promovirati kulturni marksizem in novo levico, bo propadla.”

Dr. Sebastijan Valentan, teolog, pravnik in poznavalec medijske problematike: “Svobodo medijev ali bolje svobodo izražanja v desetem členu varuje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic. Ta svoboščina je varovana seveda tudi v slovenski ustavi. Ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih ljudi, kot so recimo človekovo dostojanstvo, pravica do dobrega imena ali verske svobode. To je imperativ, ki ga moramo pri vsakem zavzemanju za svoje pravice upoštevati. Kadar potencialno prihaja do kršitev na področju medijev, recimo do omejevanja medijske svobode, so za to vzpostavljeni pravni mehanizmi, po katerih lahko prizadeta stranka poseže, začenši pri nacionalnih, nato pa še pri nadnacionalnem sodišču. To je zakonita demokratična pot. Vse drugo je politični teater, ki sicer polni spletne in tiskane strani medijev, razen slabe volje pa ne prinaša ničesar. Seveda tistemu, ki se da na to speljati.“

France Cukjati, zdravnik, predsednik Zbora za republiko in kolumnist: “Prvič smo predsedovali Svetu EU v prvi polovici leta 2008. In kakšen cirkus, poln laži in nesramnih podtikanji, je takrat uprizorilo tistih “571 novinarjev” in vso evropsko medijsko javnost prepričevalo, kako si Janša prilašča medije in bo EU doživela katastrofo, če predsedovanje zaupa Sloveniji. Sedaj se dogaja enako. Po tujini blatijo Slovenijo v upanju, da bodo s tem vsaj malo očrnili tudi premierja. A Janez Janša ni politik ranga Fajonove in Šarca, ampak je tudi državnik in ve, da je za uspešno predsedovanje in uspešno promocijo Slovenije pomembno tudi zaupanje evropskih kolegov. Zato je edino prav, da jih je povabil: pridite in poglejte! Ne bi bilo slabo, če bi se bruseljski birokrati kdaj tudi osebno pozanimali, preden ocenjujejo stanje v posamezni državi. Preveč škode je bilo že povzročene, ko so se celo evropske institucije odločale na podlagi pristranskih informacij ali celo zlonamernih laži.“

Milan Zver, evropski poslanec (SDS/EPP): “V Sloveniji prehod v demokracijo ni potekal, kakor bi moral, niti na področju medijev. Zanje je eden od ameriških predsednikov dejal, da so za družbo še pomembnejši kot demokracija. To je dvoumna izjava, o kateri bi lahko debatirali. Toda ključ je nekje drugje. V Sloveniji je nedvomno uresničena svoboda medijev. To pomeni, da imajo »proizvajalci« sporočil relativno veliko prostost. Novinarji, zlasti v MSM, so kot svete krave. So bolj zaščiteni kot politiki. Toda nasproti medijski svobodi imamo še eno temeljno človekovo pravico, ki jo prepogosto prezremo: gre za pravico biti objektivno obveščen, ki korenini celo v ustavi. Ker medijski prostor v Sloveniji ni uravnovešen, to pomeni, da je dobršen del slovenske javnosti prikrajšan, da ne rečem diskriminiran. To je problem slovenske medijske krajine in to je treba razložiti Ursuli van den Leyen, Veri Jourovi in drugim.“

Romana Tomc, evropska  poslanka (SDS/EPP): “Še nobena država ni evropskih institucij, Evropske komisije, evropskega parlamenta in Sveta EU, tako odkrito pozvala k nadzoru. Predsednik vlade Janez Janša je s pismom predsednici Evropske komisije v zadrego spravil tiste, ki o Sloveniji širijo laži na evropskem parketu. Slovenski levici preverjanje dejstev ni v interesu. V interesu so jim manipulacije in zavajanje ter s tem na podlagi neresničnih medijskih poročil blatenje uspešne vlade v tujini. Veselimo se prihoda neodvisne komisije, ki bo v Sloveniji preverila dejstva. Ne pristajamo namreč na to, da opozicija za dosego notranjepolitičnih ciljev v EU širi laži in blati Slovenijo. Proti temu bomo nastopili z resnico in dejstvi. V interesu obeh strani je torej, da se v Sloveniji razišče realno stanje. Vendar pa naj se preverjanje stanja glede medijev, stanja demokracije in vladavine prava izvede celovito in podrobno, ne le na podlagi časopisnih člankov levih medijev, katerih osnovni namen je zrušiti aktualno vlado. Presenečeni bodo, kako drugačno je stanje od tistega, ki jim je bilo predstavljeno.“

Franc Bogovič, evropski poslanec (SLS/EPP): “Vplivanje medijev na rezultate volitev in splošno politično dogajanje je tako več kot očitno, ne nazadnje pa v zadnjem obdobju po padcu Šarčeve vlade po moji oceni vsaj tri četrtine medijev v Sloveniji že praktično brez vsakršnih rokavic, zelo navijaško, odkrito podpira rušenje in morebitni padec sedanje desnosredinske vlade.  Zagotovo pričakujem transparentno lastništvo prav vseh medijev v Sloveniji na glede na njihovo odkrito ali prikrito politično uredniško politiko. V luči aktualne razprave o svobodi medijev in svobodi govora je zato nujno in prav, da varuhi svobode medijev v EU, ki od daleč ne poznajo dobro tranzicijske dinamike in njenega vpliva na lastništva največjih slovenskih medijev kot tudi dela koncentracije medijskega lastništva, v celoti preverijo tudi vsa ta dejstva o lastništvu medijev v Sloveniji, tako tistih, ki pokrivajo levosredinski pol, kot tistih, ki pokrivajo desnosredinskega. Verjamem, da bodo tako lahko hitro spoznali, da slovenski medijski prostor nikakor ni uravnotežen in da se žal mnogokrat sicer s sklicevanjem na visoko profesionalnost in medijsko svobodo skrivajo tudi druge interesne in politične agende. Želim si, da enkrat v Sloveniji opravimo to odkrito debato, se nehamo sprenevedati tako politiki kot mediji in rečemo bobu bob. Pomislimo, koliko več dobrega za slovensko družbo bi prineslo, če bi imeli v celoti transparentno lastništvo v slovenskih medijih, brez prikritih lastnikov, pa tudi večjo pluralnost medijev in manjšo koncentracijo medijskega lastništva v enih rokah.“