Piše: Borut Korun
V petek, 30. junija, je v veliki dvorani Fakultete za pravo in poslovne vede (Faculty of Law nad Business Studies) na Krekovem trgu v Ljubljani potekal strokovni posvet z naslovom Slovenska narodna identiteta. O koristnosti takega posveta ne dvomim, mislim celo, da bi ga bilo treba razširiti še na druga področja našega bivanja.
Identitete nam namreč manjka vsepovsod. V glasbi, recimo. Radio Slovenija, da sploh ne omenjam Radia Aktual ali Vala 202, bi bil, sodeč po glasbi, ki jo pošilja v eter, lahko katera koli evropska radijska postaja. Tudi spremljajoča glasba naših gostiln, restavracij in trgovin me potrjuje v spoznanju, da v glasbenem smislu naše identitete ni. Slovenske glasbe se slovenski urbani »kozmopoliti« sramujejo. Jezik je očitno res še edino, kar nas dela Slovence, toda kako dolgo še?
Za zavedanje pripadnosti je pomembno še vse kaj drugega kot jezik. Irci in Škoti v veliki večini govorijo angleško, vendar se nimajo za Angleže, saj se oboji zavedajo svoje zgodovinske in verske drugačnosti. Tudi za Jude je bilo v dveh tisočletjih pregnanstva vseeno, kateri jezik so govorili, saj so se zavedali, da so »izvoljeno« ljudstvo. Če bi bili Slovenci iz takega testa, bi se tudi nemško govoreči Korošci še imeli za Slovence.
Pri identiteti gre tudi za pomemben občutek zgodovinske povezanosti, za stoletja skupne usode, za skupne zmage in skupne poraze.
Kaj je torej z našo zgodovinsko identiteto?
Vsekakor o njej ne moremo razpravljati, če nam govorijo, da nas kot naroda še pred kratkim (gledano z zgodovinskimi očmi) ni bilo. Zgodovinskega slovenstva v zavesti povprečnega Slovenca ni več.
Avstrijci so drugačni: ker brez Slovencev ne bi bilo Avstrije, nas učinkovito črtajo iz zgodovine. Mi pa pri tem sodelujemo. Knjige v nemščini, ki zanikujejo slovenskost zgodnjega srednjega veka, izdaja in plačuje celo Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Fotografija, ki jo prilagam, je iz Germanskega muzeja v Nürnbergu, ki mi jo je prijazno posredoval prijatelj Rudi Merljak. Na njej vidimo rezultat delovanja nemško pišočih zgodovinarjev. Slovenci so nekje na ozemlju današnje Madžarske, v Alpah, na avstrijskem ozemlju pa so Karantanci, ki so torej nekaj drugega kot Slovenci. S tem nam jemljejo vsaj simbolično pravico do slovenske Karantanije, do obredov ustoličevanja v slovenskem jeziku, do Brižinskih spomenikov in še marsikaj. Žal je treba priznati, da naši zgodovinarji na tem zgodovinskem zemljevidu ne bi označili niti Slovencev, ampak bi bili tam nekaki »Slovani«. Sami sebi smo namreč še hujši sovražniki.
