Piše: Vančo K. Tegov
Slovenija se po številu sodnikov na prebivalca uvršča na drugo mesto v Evropski uniji. Več kot 80 odstotkov sodnikov je žensk. Ob tem pa ostaja vprašanje, ali sta slovensko sodstvo in njegov način delovanja ustrezno prilagojena času in prostoru, v katerem delujeta.
Mnogokrat je sodstvo cokla samo sebi. K temu prispevajo tudi ideološka obremenjenost ter različni predsodki o vlogi sodnikov in sodstva pri nas. Moje mnenje je, da procesni del sodstvo pogosto zasužnjuje, zavlačuje postopke in dodatno otežuje že tako problematično učinkovitost sodstva. Žal.
Slovenija je bila leta 2024 med državami z največjim številom sodnikov na prebivalca v Evropski uniji, kažejo podatki Evropskega statističnega urada Eurostata.
V naši državi je bilo 40,2 sodnika na 100.000 prebivalcev, kar Slovenijo uvršča na drugo mesto v EU, za Hrvaško, kjer je bilo 43,3 sodnika na 100.000 prebivalcev, in pred Luksemburgom, kjer jih je bilo 36. Sledita Bolgarija in Romunija s 35,3 sodnika na 100.000 prebivalcev.
V povprečju je bilo v Evropski uniji leta 2024 15,7 sodnika na 100.000 prebivalcev, v primerjavi s 17,7 leta 2014.
Najmanj sodnikov je na Irskem – 3,6 na 100.000 prebivalcev. Sledijo Avstrija s 4,3, Španija s 6,2, Češka s 6,7 in Italija s 7,9 sodnika na 100.000 prebivalcev.
Eurostat poroča, da je v večini držav članic večina sodnikov žensk. Le na Irskem je več sodnikov kot sodnic – 56,4 odstotka v primerjavi s 43,6 odstotka.
Najvišji delež sodnic je v Sloveniji – 81,4 odstotka. Sledita Latvija z 79,7 odstotka in Grčija s 75,5 odstotka. V Bolgariji ženske predstavljajo 64,4 odstotka sodnikov.
Podatki so bili objavljeni ob mednarodnem dnevu kazenskega pravosodja, ki se praznuje 17. julija. Mednarodno kazensko sodišče je edini stalni mednarodni kazenski sodni organ z univerzalnim obsegom delovanja, ustanovljen s sprejetjem Rimskega statuta 17. julija 1998.
Veliko sodnikov še ne pomeni učinkovitega sodstva
Slovenija ima po številu sodnikov evropski vrh, vendar to samo po sebi še ne zagotavlja evropskega vrha v hitrosti, učinkovitosti in zaupanju v sodstvo.
Pri tem je pomembna metodološka previdnost. Različne države imajo različne pravne sisteme, organizacijo sodišč, pristojnosti sodnikov in načine obravnavanja zadev. Zato primerjava števila sodnikov na 100.000 prebivalcev sama po sebi ni dovolj za dokaz, da je slovensko sodstvo neučinkovito.
Učinkoviti sistemi lahko delujejo z različnimi kadrovskimi modeli, če imajo ustrezno organizacijo, digitalna orodja in učinkovito upravljanje zadev. Naši sistemi, pristopi in modeli pa so pogosto tako naravnani, da so si v številnih primerih sami sebi cokla.
Toda politično in analitično je primerjava zelo zanimiva. Podatki CEPEJ (Evropska komisija Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja) so za Slovenijo že prej kazali približno 40,8 sodnika na 100.000 prebivalcev, medtem ko je bilo povprečje EU 24,1. Slovenija je imela obenem približno 4,02 drugega sodnega osebja na sodnika, kar kaže, da vprašanje ni samo v številu sodnikov, temveč tudi v organizaciji dela in podpori sodnikom.
Zato bom trdil neposredno: učinkovitost je v slovenskem primeru očitno obratno sorazmerna s številom sodnikov. Pri tem je treba upoštevati trajanje sodnih postopkov, število nerešenih zadev, število rešenih zadev na sodnika, čas reševanja posameznih vrst zadev ter kakovost in stabilnost sodnih odločitev.
Slovenija je po številu sodnikov na prebivalca v samem evropskem vrhu. Zato razlage, da so morebitni zaostanki in dolgotrajni postopki predvsem posledica pomanjkanja sodnikov, podatki ne podpirajo.
Ključno vprašanje zato ni več samo, koliko sodnikov imamo, temveč kako učinkovito je organizirano celotno sodstvo, kako se meri njihovo delo in zakaj tako visoka kadrovska številčnost ne prinaša sorazmerno boljših rezultatov.
Sklenemo lahko, da obstaja očitno nesorazmerje med zelo visokim številom sodnikov in pričakovanji glede učinkovitosti sodstva.
Ali bo kdo v to kislo jabolko – do zdaj vanj ni bilo resničnih in vsebinskih ugrizov – zares ugriznil? Ali bo bolj pazil na pristop in pravilnost procesiranja samega ugriza?
Skratka, temu jurističnemu »l’art pour l’artizmu« je treba narediti konec.
Pod črto …
Dejstvo, da od sredine 20. stoletja do danes nismo dočakali nobene resne in vsebinske sodne reforme, je nerazumljivo, absurdno in sramotno. To je zaostanek, ki nima razumne razlage.
Ali bomo videli oziroma dočakali začetek sprememb ali pa bo vse skupaj še naprej potekalo po starih, ozkotirnih »tračnicah«?
