Piše: Vida Kocjan
Podatki kažejo dolga čakanja, med drugim tudi za standardne specialistične preglede, pogosto več mesecev, leto ali več. Uradni podatki slovenskih oblastnikov prikrivajo obseg problema tudi zaradi sprememb v metodologiji.
Trend čakalnih dob v Sloveniji pa raste oziroma je vztrajno visok, še posebej za zahtevnejše posege in specialistične storitve.
Trend rasti dolgega čakanja
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je v začetku leta 2026 opazno povečalo število pacientov, ki čakajo dlje od dopustne čakalne dobe, predvsem v prioritetnih kategorijah. Tudi podatki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za leto 2025 so pokazali, da v Sloveniji pacienti čakajo dlje kot v mnogih drugih evropskih državah. Trend čakalnih dob se v Sloveniji vztrajno povečuje in narašča, ugotavlja OECD. Število oseb, ki čakajo dlje kot je dopustno, se je v določenem obdobju povečalo; po nekaterih podatkih, na primer, je to število od začetka leta 2024 do začetka leta 2025 naraslo s približno 65 tisoč na skoraj 79 tisoč.
Tudi med državami OECD imajo nekatere dolge čakalne dobe, vendar je Slovenija med najvišjimi na lestvici. Slednje velja tudi za operacijo sive mrene, najizrazitejši primer pa je zamenjava kolka, za kar je bila povprečna čakalna doba v Sloveniji v primerljivem obdobju ocenjena celo na približno 667 dni (skoraj dve leti), kar je med najdaljšimi v OECD.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz začetka januarja 2026 se je število čakajočih nad dopustno čakalno dobo v samo treh tednih povečalo za 3 do 27 odstotkov, odvisno od stopnje nujnosti. Konkretno: za zelo hitre primere je naraslo za 27 odstotkov (z 20.291 na 25.711 čakajočih), za hitre pa za 10 odstotkov (s 36.907 na 40.430). To je eden izmed novejših konkretnih primerov, ki kaže na poslabšanje stanja.
Več bolniške, več stroškov
V gospodarstvu opozarjajo, da dolge čakalne vrste prispevajo k večjemu absentizmu na delovnih mestih, saj delavci čakajo na obravnavo dlje in so zato dlje na bolniški. Nekatera podjetja, kot je na primer BSH Nazarje, že plačujejo dodatno specialistično zavarovanje zaposlenim, da bi skrajšali čakanje, a se bolniške odsotnosti kljub temu niso zmanjšale.
Spremembe pravilnikov in statistična interpretacija
Ob tem na ministrstvu za zdravje zavajajo, ko poudarjajo, da se je število nedopustno dolgo čakajočih zmanjšalo. Ne povedo, da je to posledica spremembe metodologije beleženja in statistike, ki so si jo privoščili. Primer: dopustna čakalna doba za nujne preglede je bila recimo podaljšana, kar je statistično zmanjšalo število tistih, ki »presegajo« mejo. Takšnih sprememb je bilo še veliko, pomenijo pa, da primerjava podatkov pred in po spremembi ni neposredno smiselna. Videti je, kot da se stanje izboljšuje, vendar pa je to posledica administrativnih sprememb, spremenjene metodologije, v čemer so kadri tranzicijske levice res veliki mojstri.
Čakanje tudi več let
Dejanski odzivi v praksi so drugačni. Pacienti sami poročajo o dolgem čakanju, v nekaterih primerih tudi več mesecev ali let, za termine operacij ali specialistične preglede. Pacienti iščejo drugačne rešitve, pogosto v tujini, čedalje bolj tudi samoplačniške. Kdor si to pač lahko privošči. V Sloveniji so namreč čakalne dobe določene s pogodbami med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in izvajalci. Pri tem ima po vzoru socializma okostenela ZZZS svoja pravila. Ta so pogosto nerazumljiva in skregana z vsako zdravo pametjo.
Vladajoča koalicija (Svoboda, SD in Levica) pa zavaja, ko trdi, da je javno zdravstvo prioriteta, da je bilo v sistem vloženo več sredstev kot kadar koli prej in da razmere spremljajo in jih skušajo izboljšati.
Del problema so tudi omejitve obsega plačljivih (zasebnih) storitev, menjave zakonodaje – v organizaciji in financiranju –, ki v praksi pogosto ne povečajo kapacitet sistemsko, ampak le prestavijo oziroma premečejo kvote.
Statistični podatki lahko kažejo tudi krajše čakalne dobe za tiste, ki »še niso v nedopustno dolgem čakanju«. Vendar pa to ne pomeni, da bolniki dejansko hitreje pridejo na vrsto. Metodološke spremembe so namreč omogočile, da uradna statistika izgleda boljša, kot je vsakodnevna praksa pacientov.
Cena čakanja: tiha, a visoka
Največjo ceno dolgih čakalnih dob plačujejo pacienti. Čakanje pomeni poslabšanje zdravstvenega stanja, več zapletov, več bolniških odsotnosti in več osebnih stisk. Za del prebivalstva pomeni tudi pritisk v smer samoplačništva, kar poglablja neenakost v dostopu do zdravstva in spodkopava temeljno načelo javnega sistema.
Problem ni neviden, temveč nerešen
Čakalne vrste v slovenskem zdravstvu niso skrit problem, temveč kronična sistemska napaka. Podatki, trendi in izkušnje pacientov kažejo, da se razmere ne izboljšujejo bistveno, kljub drugačnim uradnim interpretacijam. Dokler bo poudarek na statistiki namesto na dejanskem času čakanja in dokler ne bo politične volje za globlje organizacijske in kadrovske spremembe – kot tega zdaj ni v Golobovi koaliciji –, bodo čakalne vrste ostale eden najbolj otipljivih dokazov, da sistem ne deluje v korist tistih, zaradi katerih sploh obstaja.
Splošni trendi po specialnostih
Revmatologija: Povprečna čakalna doba za prvi pregled je bila v zadnjem letu več kot 400 dni, kar je več kot eno leto.
Dermatologija, nevrologija, kardiologija, ortopedija: Vse te specialnosti beležijo povečanje povprečnih čakalnih dob v zadnjih mesecih in (Golobovih) letih.
Diagnostični postopki (npr. MRI, ultrazvok …): Čakalne dobe so od 200 do 300 dni.
OECD: Slovenija z najdaljšimi čakalnimi dobami
Po ocenah OECD je v Sloveniji več kot 90 odstotkov pacientov čakalo več kot 3 mesece na operacijo katarakte.
Skoraj vsi čakajoči so čakali več kot tri mesece na zamenjavo kolka (98,6 odstotka) ali kolena (visok delež); to kaže na resno podaljšane čakalne dobe pri ortopedskih operacijah.
Pri nekaterih posegih je Slovenija med državami z najdaljšimi čakalnimi dobami.
