Piše: Ivan Šokić
Vlada premierja Janeza Janše je v četrtek, 12. maja 2022, na zadnji redni seji, ki je potekala na Brdu pri Kranju, 17. maj določila za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Poudarili so, da je samostojna Slovenija bila leta 1991 utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma.
Vlada Republike Slovenije je pri odločitvi izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih in si pri tem prizadevamo, da se najbolj tragični dogodki iz slovenske zgodovine ne bi ponovili.
Simbolna odprava krivice
Kakor piše v obrazložitvi vlade, je komunistično nasilje na ozemlju današnje Republike Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine pa je bilo zaradi kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadetih še več sto tisoč prebivalcev Slovenije. »Republika Slovenija je v procesih tranzicijske pravičnosti nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala, raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, slovenske žrtve so večinoma poimensko popisane. Toda še vedno ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega terorja po njej.« Vlad je izpostavila, da v javnem spominu prav tako ni uveljavljen spoštljiv spomin na trpljenje več sto tisoč prebivalcev Slovenije, ki so bili žrtve drugih oblik komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno in zlasti po njej. »Gre za več deset tisoč beguncev, izgnancev tako slovenske kot nemške in italijanske manjšine, za več kot sto tisoč žrtev nasilja tajne politične policije, za žrtve koncentracijskih, delovnih in drugih taborišč, stalinističnih sodnih procesov in drugih oblik brezpravja. V več sto tisočih lahko štejemo žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, zasebnemu podjetništvu, boja proti veri in cerkvi in zaradi kolektivizacije kmetijstva. Prav tako še niso preštete žrtve vseh, ki so skušali ohraniti svojo svobodo in prepričanje v nasprotju z voljo komunističnih oblasti.« Nikakor pa ne gre prezreti dejstva, da je veliko ljudi, ki so se v kakršnikoli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, utonilo v pozabo.
Komunistični umori posameznikov in družin so se začeli jeseni leta 1941. Prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov se je zgodil 17. maja 1942, ko so partizani v soteski Iške južno od Ljubljane umorili 53 oseb, večinoma pripadnikov slovenskih Romov. Pomor 17. maja 1942 v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani. Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so tega dne umorili 53 oseb, 49 oseb romske in 4 osebe slovenske narodnosti. Edina Rominja, ki je ušla pomoru v Iški, je bila nato umorjena na Gornjem Igu. Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), 2 mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu 8. meseca nosečnosti. Večinoma gre za mlajše ljudi, stare med 20 in 30 let. Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ne smemo zanemariti, da je pravica do groba v primeru romskih žrtev iz Iške še dandanes grobo teptana. Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti. Veliko teh, ki so se v kakršni koli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, je utonilo v pozabo. Čeprav je Republika Slovenija sprejela določene ukrepe tranzicijske pravičnosti, do sedaj še ni imela dneva, s katerim bi počastili smrtne in druge žrtve komunizma v Sloveniji.
Vlada je opozorila, da je bila Slovenija leta 1991 tako kot tudi Evropska unija utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov. A medtem ko so žrtve nacionalsocializma in fašizma dobile zaslužen spoštljiv spomin, so na žrtve komunizma pozabljali oziroma jih ignorirali. Februarja 2008 je Vlada RS 27. januar razglasila kot nacionalni dan spomina na žrtve holokavsta, medtem ko je prek različnih praznikov, spominskih dni in drugih ukrepov zagotovljeno, da se ohranja pozitivna vrednota upora zoper okupatorja med 2. svetovno vojno. Včasih tudi na račun resnice.
Komunisti sodelovali z okupatorjem
Eden takšnih primerov je celo 27. april, ko zaznamujemo dan upora proti okupatorju. V času komunizma je bil ta dan bil rezerviran za praznovanje dneva Osvobodilne fronte. A resnica je taka, da sam dan ni imel nobene zveze s kakršnimkoli bojem proti okupatorju. Nasprotno, večer pred 27. aprilom 1941 je bila v hiši Josipa Vidmarja ustanovljena Protiimperialistična fronta za boj proti Angliji, Franciji in Ameriki. Na srečanju so bili navzoči Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za levo krilo Sokola), Tone Fajfar (za krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za slovenske kulturne delavce). Jugoslovanski komunisti so namreč po navodilih iz Moskve z nacionalsocialisti sodelovali. V Kraljevini Jugoslaviji so bili namreč prisiljeni delovati v ilegali. Šele ko je tovariš Adolf Hitler izdal tovariša Josifa Stalina in napadel Sovjetsko zvezo, so jugoslovanski komunisti začeli z »osvobodilnim bojem«. Pred tem so z okupatorjem sodelovali.
Niso izostale niti kritike. Zgodovinar Božo Repe meni, da ne gre za »iskreno spominjanje na kakršne koli dogodke v povezavi z vojnimi poboji«, in opozarja, da odločitev vlade v odhajanju ni obvezujoča ne za prihodnjo vlado ne za širšo skupnost, saj državne praznike določa državni zbor. V Levici so izpostavili, da so se predstavniki nekdanje oblasti – ne bodo izrekli besede komunist – opravičili za povojne »dogodke«, a še naprej vztrajajo: »Partizani so nam izborili svobodo.« Oglasil se je tudi predsednik stranke Gibanje Svoboda Robert Golob. »Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, pogosteje, da se bomo spominjali, kaj je resnica.«
