Piše: mag. Tadej Ian
Vzgoja je izjemno pomembna za vsakega posameznika. S pravilno vzgojo otroku pomagamo, da postane družbeno funkcionalen in odgovoren odrasel človek, medtem ko napačna vzgoja človeka zavozi. V evropskem in severnoameriškem svetu je bilo z napačno vzgojo zavoženih več generacij.
Nekoč je bila vzgoja stvar tradicije. Starši so otroke vzgajali približno enako, kot so vzgajali njih. Uporabljala sta se tudi tepež in hudo kaznovanje. To je bilo kajpak pretirano, vendar je bilo na podlagi trše vzgoje v bistvu nemogoče, da bi množično prihajalo do tega, da bi bili odrasli neodgovorni in razvajeni. Čeprav so bili nekateri posamezniki žrtve pretirano trdih vzgojnih prijemov staršev, je bila v splošnem tovrstna vzgoja – družbeno gledano – funkcionalna.
Z razvojem pomena družboslovne znanosti po drugi svetovni vojni je – sprva zgolj s plemenitim namenom izboljšanja situacije otrok – prihajalo do tega, da se je znanost vse bolj začela vmešavati v vzgojo. Najprej so bili učinki zmerno pozitivni, ker so bili množično opuščeni nekateri nesmiselni vzgojni postopki, ki niso bili funkcionalni in so otroku povzročali le nekoristno trpljenje in frustracije ter tudi poškodovali njegovo osebnost. Lahko rečemo, da se je zaradi prvih intervencij znanosti položaj otrok izboljšal. Toda na žalost se »napredek« v vzgoji tu ni ustavil.
Permisivna vzgoja brez zavor
V 80. letih 20. stoletja so začeli predvsem na Švedskem v vzgojo otrok množično uvajati ideje znanosti o permisivni vzgoji. Težava znanosti, sploh družboslovne, je v tem, da se vzpostavljajo določene teorije, ki jih je v praksi nemogoče preveriti. Če bi hoteli v praksi preveriti nove ideje o vzgoji, bi za to potrebovali obširno eksperimentalno in kontrolno skupino ter disciplinirano okolje, v katerem bi izvajali raziskavo; njej bi morali nekateri ljudje posvetiti celo življenje, saj bi morala raziskava trajati vsaj 30 let! Šele tedaj bi namreč lahko z gotovostjo vedeli, kako določen tip vzgoje vpliva na posameznika. Seveda take raziskave ni nikoli bilo in je bržkone tudi nikoli ne bo. Zato je ideja o permisivni vzgoji samo teorija, ki bi se lahko izkazala za zadetek v polno na eni ali čisto šarlatanstvo na drugi strani.
Švedi so torej množično in dosledno začeli s permisivno vzgojo. Marsikje po svetu so permisivno vzgojo uvajali previdno in postopno, medtem ko so na Švedskem začeli drzno in celovito: hitro je prišlo do tega, da otroku ne smeš reči ne, da se z njim bolj ali manj le pogajaš, ga ne kaznuješ, ampak mu napake pojasniš, kot to počnemo med seboj umirjeni in nadzorovani odrasli. V primeru kršitve pravil otroku spet pojasnjuješ, zakaj to ni prav, in tako v nedogled.
Švedski eksperiment permisivne vzgoje je propadel, kar se je začelo kazati že v kakšnih dveh desetletjih. Produkti »učbeniške« permisivne vzgoje so bili neprilagojeni mladi odrasli, ki so pogosto posegali po alkoholu in drogah, saj niso prenesli sveta, v katerem jim na vsakem koraku govorijo ne. Če otroku nikoli ne rečeš ne, kako lahko pričakuješ, da bo, ko bo odrasel, sposoben prenesti, ko mu v krutem zunanjem svetu pogosto govorijo ne? Kako bo tak odrasel prenesel, da se ne vrti vse okrog njega, če je v otroštvu lahko dosegel vse, kar je hotel, in se je lahko o čemerkoli, kar mu ni ustrezalo, (uspešno) pogajal? Nikakor. Ko so Švedi dojeli, da so zavozili celo generacijo ali dve, so začeli s prilagoditvami, a bilo je že prepozno. Če je imel človek v otroštvu zgrešeno vzgojo, bo tudi sam svoje otroke vzgajal zgrešeno.
Razvajeni otroci v odraslih telesih
Rezultat znanstvenih eksperimentov, ki so se zgodili na podlagi modernih nepreverjenih teorij, je to, da v celotnem zahodnem svetu otroke že več desetletij vzgajajo tako, da se spreminjajo v razvajene otroke v odraslih telesih. Kot je znanost arbitrarno hotela v nekaj desetletjih ali celo letih spremeniti večtisočletno človeško tradicijo, ki je nastala na podlagi postopnega preizkušanja in preverjanja v praksi desetin generacij, zdaj zavoženi odrasli in zavožena mladina, ki jo tudi sami že vzgajajo, hočejo prilagajati svet svojim željam in potrebam, namesto da bi se prilagodili realnosti in uporabili stare tradicije in vzorce obnašanja, ki preverjeno delujejo. To seveda ne pomeni, da ni prav, da je napredek, ali da ni prav, da so inovacije. Seveda je prav, da so, vendar je treba spremembe uvajati postopno in počasi ter jih preverjati v praksi in tudi opustiti, če se izkažejo za neustrezne. Prav tako je bolje, če spremembe preizkušajo posamezniki, ne pa da se sprejmejo revolucionarni nepreverjeni teoretični socialni programi, katerih izvedba potem v družbi povzroči katastrofo.
Tradicionalni vzorci vzgoje so otroke usmerjali, da so bili ponižni in do starejših spoštljivi. To je bilo dobro, kajti otroci so se tako naučili vrline spoštovanja, četudi so morda spoštovali odraslega, ki si tega zaradi svojega obnašanja po zdravorazumski logiki ne bi zaslužil. Ni pomemben objekt spoštovanja, pač pa je pomembno, da se otrok nauči spoštovati. Moderno vzgojeni ljudje tako ne zmorejo spoštovati in biti ponižni niti do stvari, ki bi jih morali spoštovati in biti do njih ponižni, na primer do sile narave. Novodobni ljudje so vse bolj egoistični in egocentrični in mislijo, da se stvari preprosto morajo zgoditi tako, da bodo zadovoljene njihove potrebe ne glede na vse posledice, ki jih bo to prineslo drugim ljudem in okolju. Gre za fenomen »iti z glavo skozi zid«. Tudi moderni ekološki aktivisti, ki se zavzemajo za varstvo okolja, niso izjema. Njihovi postopki in predlogi »reševanja okolja« so pogosto zelo enostranski, brezkompromisni in pogosto posledica tega, da hočejo na vsak način uveljaviti svoje mnenje, gre torej za egotrip, ne pa za plemenitost ali ponižnost do okolja.
Leve politične in socialne ideologije so magnet za takšne vzgojno zavožene ljudi, saj učijo, da je lahko v življenju tako, da ima človek prav ne glede na karkoli in da ima pravico svoj prav na vsak način uveljaviti. Tako deluje postmodernistična (kulturnomarksistična) znanost s svojo politiko identitete in wokeizmom. Posameznik je tisti, ki ima prav in mora imeti prav, četudi se moti, saj se mu mora prilagoditi svet in ne on njemu. To je centralni fokus modernega družboslovja v postmodernističnem okviru, ki na univerzah še dodatno kvari in zavaja mlade in jih spreminja v upornike – navidezno zaradi višjih idealov, v resnici pa zaradi lastnega egoizma, egocentrizma in narcisoidnosti, ker pač hočejo na vsak način uveljaviti svoj prav. Od tod je le še korak do komunističnega anarhizma in uličnega nasilja, kot ga denimo prakticirajo pripadniki Antife in gibanja Črna življenja štejejo.
Rešitev je enostavna
Vsaka pletilja ve, da se klopčič volne, ki se je zapletel, razplete v točno nasprotni smeri, kot se je zapletel. Tudi z vzgojo je enako. Četudi je bil človek napačno vzgojen ali pa so ga samo zmedli z napačnimi teorijami v vzgoji, se lahko vedno zbere in z zavestnim naporom naredi pravilno. Ko odrasli vzgajamo svoje otroke, v resnici vzgajamo tudi sami sebe in skozi proces vzgoje ozaveščamo svoje napake, ki so nam bile privzgojene. Če se potrudimo in vzgajamo pravilno, uporabljamo tradicionalno znanje, ki ga prilagodimo modernosti, bomo svojim otrokom naredili največjo uslugo, ker jih bomo vzgojili v zrele odrasle posameznike, ki nam bodo nekoč za to hvaležni. Ljudje, vzgojeni izključno permisivno, so namreč v življenju nesrečni. Vse, kar je potrebno, je, da se odrečemo novodobnim zablodam in sledimo lastni zdravi pameti, ki ve, kaj je prav in kaj ne.