Piše: Petra Janša
O knjigi Kratka zgodovina Slovenije, zanimanju za zgodovino generacije, ki odrašča v virtualnem svetu, pa o tem, zakaj se zgodovina Slovenije bere kot napeta pustolovska ali celo epska romantična zgodba, kje se skrivajo vzroki, da pride učna snov o osamosvojitvi in nastajanju slovenske države na koncu devetletke oziroma na koncu srednješolskega izobraževanja, pa tudi o tem, kako razdeljeni smo kot narod, smo se pogovarjali s priljubljenim osnovnošolskim učiteljem zgodovine in geografije, finalistom izbora za najučitelja Global teacher award ter avtorjem omenjene knjige Simonom Purgerjem.
Gospod Purger, povod za naš pogovor je nedavni izid vaše knjige Kratka zgodovina Slovenije: od prazgodovine do samostojne domovine. Naj vam na začetku postavim malce klišejsko vprašanje, zakaj ste se za to odločili?
V času šolanja na daljavo sem posnel blizu 200 izobraževalnih kratkih filmčkov, predvsem zgodovinskih, da bi učencem na jedrnat in slikovit način približal zgodovino. To mi je prineslo prepoznavnost med mladimi, ki me še danes marsikje ustavijo in mi povejo, da so jim ali jim še moji filmčki pomagajo pri učenju zgodovine. Videl sem potrebo mladih, da bi imeli pred seboj na kratko razloženo zgodovino našega prostora. Zaradi dobrih odzivov je v meni zopet zaživela ideja o pisanju zgodovinske knjige za mlade. Zbral sem vso snov slovenske zgodovine, ki se je učenci učijo v osnovni šoli, in jo povezal v celovito zgodbo. Mislim, da smo s tem mladim in tudi odraslim omogočili kratek pregled dogajanja na našem prostoru od pradavnine do danes. Uspelo nam je združiti iskrivost in zgodovinsko natančnost.
Naj povemo bralcem Demokracije, da ste na OŠ Polhov Gradec po pripovedovanju učencev izredno priljubljen učitelj in da ste navdušili marsikaterega učenca za zgodovino in geografijo. Verjetno ste tudi sami že dobili kakšno neposredno pohvalo …
Mladi najbrž zaznavajo, da mi je mar zanje in da si srčno želim predati jim znanje in pomembne vrednote. Tudi moji učenci mi na različne načine pokažejo, da me imajo radi in da so mi hvaležni. Najlepše je videti radovednost in iskrice v očeh, ko jim skušam približati kakšno snov ali ko se pogovarjamo o pomembnih stvareh. Učenci tudi zelo radi kam gredo z mano, saj zanje organiziram različne ekskurzije in izlete. Tak način pouka je sploh privlačen, saj je zelo dinamičen in ponuja veliko priložnosti za učenje ob neformalnem druženju.
Kako pa vi dojemate današnji čas in zanimanje za zgodovino generacije, ki odrašča v virtualnem svetu?
Mislim, da zgodovina je in bo ostala privlačna ne glede na družbene in tehnološke spremembe v družbi, to pa zato, ker govori o izjemno bogatem dogajanju in izkušnjah naših prednikov, iz katerih se lahko veliko naučimo. Mladi se tudi danes sprašujejo o smislu, zanima jih, kam gre ta svet. Odgovore na ta vprašanja pa iščemo v človeški izkušnji in ob tem razmišljamo, kakšno mesto imam jaz kot posameznik v zgodovini. Učitelji se moramo prilagoditi času, v katerem živimo, hkrati pa smo s svojim zgledom in vrednotami neka oporna točka za mlade. Vidim, da jih tisto, kar želim povedati, nagovarja, čeprav so kdaj nezbrani in raztreseni in je njihov mladostni način življenja zaradi intenzivnosti virtualnega sveta drugačen, kot je bil naš.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
