Piše: dr. Anton Olaj
Porast nasilnih incidentov, povezanih s posamezniki iz romske skupnosti nad okoliškimi prebivalci, je julija 2025 spodbudil poslanca SDS Žana Mahniča, da je na omrežju X pozval državljane k legalnemu oboroževanju in napovedal pobudo za spremembo zakonodaje o silobranu. Njegov poziv je sprožil burne politične odzive v slovenski javnosti.
Različni pogledi na oboroževanje
Levi politični pol trdi, da država s policijo zagotavlja zadostno varnost in da oboroževanje ljudi ni potrebno. Zagovorniki sprememb pa menijo, da je v poslabšanih varnostnih razmerah smiselno poskrbeti za lastno varnost, tudi z orožjem. To seveda smislno odpira vprašanje, ali so potrebne spremembe določb o silobranu v Kazenskem zakoniku, da bi zagotovili jasnejšo in pravičnejšo ureditev samoobrambe.
Filozofski temelji samoobrambe
Samoobramba je bila skozi zgodovino predmet poglobljenih filozofskih razprav, ki so oblikovale sodobne pravne koncepte. Je temeljna pravica, ki posamezniku omogoča zaščito življenja, zdravja ali premoženja pred neposrednim in protipravnim napadom. Thomas Hobbes (1588–1679) je menil, da je pravica do samoobrambe neodtujljiva in inherentna posamezniku, saj je preživetje temeljni instinkt, ki ga država ne sme omejevati. John Locke (1632–1704) je poudarjal, da je pravica do samoobrambe del naravne pravice do življenja, ki obstaja neodvisno od državne oblasti. Immanuel Kant (1724–1804) pa je samoobrambo obravnaval z moralnega vidika, poudarjajoč, da mora biti obramba sorazmerna in nujna, saj pretirana ali maščevalna uporaba sile ni moralno upravičena. Te filozofske perspektive so vplivale na razvoj pravnih sistemov, vključno s slovenskim, kjer se je pravica do samoobrambe oblikovana skladno z obstoječimi družbenimi interesi. Vendar Kantova zahteva po sorazmernosti in Hobbesova poudarjena neodtujljivost pravice do samoobrambe pogosto trčita v praksi, saj posamezniki v trenutku grožnje napada težko racionalno presodijo o sorazmernosti svojih dejanj.
Slovenska ureditev silobrana
V slovenskem pravu je samoobramba dovoljena le, če je nujno potrebna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada. Čeprav se zdi določba o silobranu na prvi pogled jasna, nomotehnično vključuje v zakonski tekst pravna standarda »nujno potrebno« in »istočasno«, ki pa ju je mogoče različno razlagati, kar je značilnost vseh standardov. To v praksi povzroča nejasnosti in neskladja. V kazenskem pravu veljajo splošna pravna načela določenosti (lex certa), ozke razlage zakonskih tekstov (lex stricta) in pisnosti norm (lex scripta), ki izhajajo iz temeljnega načela zakonitosti. Ta načela so ključna za zagotavljanje pravne varnosti ljudi, predvidljivosti prava in zaščite posameznika pred samovoljnostjo države. Njihova uporaba je splošno sprejeta v pravnih sistemih, ki temeljijo na vladavini prava. Poglejmo, kako se v sodni praksi navedena ključna pojma tolmačita in ali zakonski tekst v svoji nomotehniki res nudi dovolj informacij ljudem, kako smejo ravnati v silobranu.
O nujnosti: Umik
Slovenska sodna praksa opredeljuje “nujno potrebno” obrambo kot upravičeno, kadar ni mogoče uporabiti drugih razumnih možnosti za odvrnitev napada, kot je varen umik. Pravni koncept dolžnosti umika (duty to retreat) izvira iz angleškega običajnega prava iz druge polovice 19. stoletja in se je postopoma razvil skozi sodno prakso v ZDA. V današnjem času je dolžnost umika značilna za nekatere jurisdikcije v ZDA (npr. New York, New Jersey) in posamezne evropske države. Slovenska sodišča upoštevajo dolžnost umika, čeprav ta sploh ni zakonsko določena. Če posameznik ni izkoristil možnosti za varen umik, se njegova obramba lahko šteje za neupravičeno, kar lahko vodi v kazensko in odškodninsko odgovornost. Po drugi strani je treba opozoriti, da v ameriškem pravu prevladujeta doktrini samoobrambe, znani kot “stoj in se brani” (stand your ground) in “dom kot trdnjava” (castle doctrine). Doktrina “stoj in se brani” izhaja iz razsodbe Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Beard v. United States (1895), da posameznik, ki je zakonito na določenem kraju in ni agresor, nima dolžnosti umika pred uporabo sile v samoobrambi. Dovoljuje uporabo sile, vključno s smrtonosno, če posameznik razumno verjame, da mu grozi nevarnost. Tej se je pridružila razsodba Seymour v. State Indiana (1896), ki je uvedla koncept pravice posameznika do uporabe smrtonosne sile za zaščito svojega doma brez dolžnosti umika, znan kot doktrina “doma kot trdnjave”. Izstopajoče pri tej doktrini je, da se za vsiljivca v zasebnem prostoru (npr. domu) samo po sebi domneva, da predstavlja grožnjo, kar zmanjšuje potrebo po presoji sorazmernosti.”
O nujnosti: Sorazmernost
Slovenska sodna praksa pri presoji upravičenosti “nujno potrebne” obrambe poleg možnosti umika preverja tudi sorazmernost obrambnega dejanja glede na naravo in intenzivnost napada. Če je bila obramba preveč intenzivna, sodišče to razume kot kvantitativen eksces oz. prekoračenje silobrana, branitelja pa obravnava kot storilca kaznivega dejanja z možnostjo milejšega kaznovanja. Ameriški doktrini “stand your ground” in “castle doctrine” zaradi odprave dolžnosti umika zmanjšujeta pomen presoje sorazmernosti, ki jo je Immanuel Kant označil kot ključni kriterij moralnosti obrambe. Zanimivo je, da dolžnost sorazmernosti v slovenskem Kazenskem zakoniku za silobran sploh ni predpisana; določena je (lex certa) le za ravnanja v skrajni sili z besedami “če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo”. To odpira vprašanja: zakaj podobna formulacija ni uporabljena tudi pri silobranu in zakaj sodišča to dolžnost sorazmernosti domnevajo? Ali je razlaga pravnega standarda “nujno potrebno” v slovenskem pravu skladna z načelom zakonitosti, torej dovolj natančno omejena (lex stricta) da preprečuje samovoljo države ali kršitev pravne varnosti ljudi? Ali tolmačenje “nujne potrebnosti” morda predstavlja nedovoljeno analogijo, ki razširja kaznivost samoobrambe ob izostanku varnega umika, ki v zakonu ni izrecno zahtevan?
O istočasnosti
Glede razumevanja termina “istočasnost” je za silobran zahtevano, da poteka hkrati z napadom, kar je v praksi težko izvedljivo. Ko je napad končan, ne gre več za obrambo, temveč za povračilni udarec ali maščevanje. Vendar sodna praksa sprejema širše stališče, da je istočasnost podana že, ko protipravni napad neposredno grozi. Ampak, zakon obrambe pred “grožnjo” napada sploh ne omenja, temveč govori le o obrambi pred napadom. To seveda odpira vprašanje o ustreznosti nomotehnične formulacije zakonskega teksta.
Sprememba zakonodaje?
Slovenska ureditev silobrana, ki temelji na pogojih nujnosti in istočasnosti, zaradi odsotnosti zakonskih določb o varnem umiku in sorazmernosti obrambe sproža vprašanja o skladnosti z načelom zakonitosti in predstavlja tveganje za pravno varnost. V primerjavi z ameriškima doktrinama “stand your ground” in “castle doctrine” je slovenski pristop k samoobrambi bolj omejujoč. Ob družbenih napetostih to odpira razpravo o liberalizaciji silobrana, kot je predlagal poslanec Žan Mahnič. Spremembe zakona bi lahko bolje uravnotežile pravico ljudi do samoobrambe ob spoštovanju kazenskopravnih načel.
