Se že grizejo med seboj: poglejte, kaj je Brglez očital Pirc Musarjevi!

Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)

“Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‘ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata,” so svetopisemske besede, ki Milanu Brglezu več kot pristajajo. 

Vsi vemo, da Milan Brglez ni ravno goreč vernik, razen ko gre morda za Che Guevaro ali Josipa Broza Tita. A to pri modrostih, tudi svetopisemskih, niti ni nujno tako pomembno. Poglavitno je, da nam pomagajo živeti, pa naj bodo izpod peresa apostola Pavla ali Konfucija (v krščanstvu takšno enačenje sicer ni sprejemljivo).

Morebitni izgovori o vernosti, pobožnosti itd. ne prepričajo. Predsedniški kandidat je za tranzicijski Reporter (pred leti je šlo za pomladni medij) verbalno obračunal s predsedniško sokandidatko Natašo Pirc Musar. Zase pravi, da ni odvisen od tranzicijskega kapitala. Je pa s prstom pokazal prav nanjo. “Če ne veste, katera kandidatka je odvisna od njega, potem ne veste ničesar o politiki.”

Pirc Musarjeva in Brglez se namreč borita z uvrstitev v drugi krog volitev. “Odločen sem, da grem do konca, na džone bom odgovoril z džoni,” je še zapisal. Sprašujemo se, ali je res, kar pravi Brglez. Kdo pa mu je potemtakem omogočil politični vzpon v Državnem zboru in Bruslju? Kdo ga je medijsko in drugače podpiral?

Je odvisnik od tranzicijske ideologije
Vsi poznamo slovensko medijsko mašinerijo, iz katerih logov se napaja, in da devet od desetih novinarjev, ki kariero nadaljuje v politiki, to počne v okviru tranzicijskih strank. To velja npr. tudi za razvpito Mojco Pašek Šetinc. Gibanje Svoboda ni nič drugega kot poskus reinkarnacije nekdanje LDS. Slednja pa je bila tako kadrovsko kot tudi drugače povezana s partijo.

Je pa vprašljiva tudi Brglezova ideološka odvisnost. Spomnimo na njegovo relativizacijo povojnih grozot, ko je tragedijo skušal zbanalizirati na živalsko “naravno pravo”. Spomnimo še na njegovo oboževanje množičnega morilca in kriminalca Che Guevare. Ali če povemo v domačem, manj bibličnem jeziku: tovariš Milan, najprej se pomete pred svojim pragom!