Piše: C. R.
Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije in Stranke modernega centra so vložile zahtevo za sklic nujne seje Odbora za finance. Na seji bodo člani odbora obravnavali vpliv in posledice sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v tožbi razlaščenih vlagateljev v bančne delnice in podrejene obveznice zoper Slovenijo, na prihodnjo fiskalno politiko države in spoštovanje človekovih pravic v Republiki Sloveniji.
Največji finančni fiasko v zgodovini Slovenije se je zgodil, ko je vlado vodila Alenka Bratušek. Napačna in zavestna odločitev je oškodovala več kot 100.000 imetnikov in več kot 1600 lastnikov podrejenih obveznic, saj jim je bilo izbrisano oziroma odvzeto za okrog 1 milijarde evrov zasebnega premoženja. Kot je danes razvidno, se je tedanja predsednica vlade Alenka Bratušek v času svojega mandata na čelu Slovenije kot oseba z največjo politično močjo v državi, popolnoma zavedala, da bodo s sanacijo bančnega sistema zavestno kršene temeljene človekove pravice razlaščenim lastnikom bančnih delnic, hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic. Stranka Alenke Bratušek je v odzivu na sodbo Evropskega sodišča namreč med drugim zapisala, da so takšen razplet pričakovali in da bodo tožniki prejeli minimalno odškodnino ter da jim je potrebno čimprej zagotoviti učinkovito sodno varstvo.
Leta 2013 je takratna predsednica Vlade RS Alenka Bratušek v družbi finančnega ministra Uroša Čuferja ob imenovanju novega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca julija 2013 povedala: »Vsi trije, naša trojka, smo prepričani in odločeni, da bomo svoje težave lahko rešili sami, brez druge in naslednje trojke,«1 S tem je potrdila besede, izrečene v intervjuju za ameriško medijsko hišo CNN, ki je odmeval tako doma kot v tujini, in sicer, da »Ne potrebujemo pomoči, potrebujemo le čas,«2. Da v Sloveniji ne bomo potrebovali pomoči iz Evropskega sklada za reševanje – ESM in da bančni sistem lahko saniramo sami, je isto kot Alenka Bratušek, javnosti ves čas ponavljal tudi finančni minister Uroš Čufer.
Te izjave Alenke Bratušek so doma in v tujini zelo odmevale, saj je v tem obdobju za pomoč pri sanaciji bančnega sistema EU zaprosil Ciper. Za namen ugotovitve dejanskega stanja v slovenskih bankah, so se poleti 2013 pričeli izvajati stresni testi bank, na podlagi katerih bi se razjasnilo dejansko kapitalsko stanje bančnega sistema.
Kmalu po začetku izvajanja stresnih testov so se v javnosti pojavila vprašanja o transparentnosti testov ter ustreznosti njihovih ugotovitev glede stanja slovenskega bančnega sistema, kar bi se lahko odrazilo pri kapitalski neustreznosti slovenskih bank in potrebi po obsežnejših dokapitalizacijah, kot bi bilo dejansko potrebno. Vse te informacije so še dodatno podžigale špekulacije glede resnosti razmer na slovenskem bančnem trgu, to pa se je odrazilo v vedno višjih obrestnih merah, ki so jih za dostop do denarja od Slovenije zahtevali mednarodni finančni trgi.
V drugi polovici leta 2013 je ministrstvo za finance pod vodstvom Uroša Čufarja ob sprejetju proračuna za leto 2014 javnost seznanil, da se je RS na tujih trgih na novo zadolžila za 1.5 mrd € in to kljub dejstvu, da je MF napovedal, da se država v tem letu ne bo več zadolževala. Že od trenutka tega razkritja, to zadolžitev Slovenije spremljajo očitki o netransparetnosti prodaje in visoki obrestni meri izdane obveznice, za katero se je izpogajal edini, že vnaprej izbrani kupec, ki pa ga na takratnem finančnem ministrstvu vse do posredovanja informacijske pooblaščenke niso želeli razkriti. V javnost so leta 2016 prišle informacije o izjavah takratnega guvernerja Boštjana Jazbeca, da je bila ta zadolžitev edini razlog, zaradi katere v Slovenijo ni prišla trojka. V zvezi z izdajo te obveznice je takratna opozicija sklicala tudi nujno sejo Komisije za nadzor javnih financ.
Slovenska javnost in vlagatelji v slovenski bančni sistem si času teh izjav in dogodkov niso mogli ali znali predstavljati, na kakšen način si je sanacijo slovenskega bančnega sistema, v soglasju z Evropsko komisijo in Banko Slovenije zamislila slovenska vlada pod vodstvom Alenke Bratušek, saj se šele danes po dolgih letih počasi sestavlja celotna zgodba, ki ima za rezultat največji finančni fiasko samostojne Slovenije.
Oktobra leta 2013 je bila v nujni postopek za sprejem v Državni zbor s strani vlade Alenke Bratušek posredovana novela Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1L), ki predstavlja temelj in osnovo celotnega fiaska. Iz zapisanih poglavitnih rešitev predloga novele je izhajalo, da se v slovenski pravni red uvaja mehanizem za zagotavljanje kapitala banke z uporabo zasebnih sredstev, in sicer sredstev delničarjev banke ter določenih kategorij upnikov banke, s čimer se bo zmanjšajo zahteve glede uporabe javnih sredstev v sanaciji bančnega sistema. Vlada Alenke Bratušek in Banka Slovenije sta ostre zakonska določila iz predloga zakona utemeljevala s smernicami Bruslja, saj v nasprotnem primeru Bruselj Sloveniji ne bi odobrili državne pomoči slovenskim bankam.
Kljub opozorilom in nasprotovanjem takratnih opozicijskih strank SDS in NSi ter strokovne javnosti in vlagateljev, je bila novela Zakona o bančništvu sprejeta z glasovi stranke Pozitivne Slovenije predsednice Alenke Bratušek, Socialnih demokratov Igorja Lukšiča, DeSUS-a Karla Erjavca in Državljanske liste Gregorja Viranta. Istočasno so bile na ustavno sodišče vložene pobude in zahteve za presojo ustavnosti novele zakona. Kasneje smo v medijih zasledili tudi več zgodb, kakšne nepravilnosti so se dogajale na Banki Slovenji in takratnem političnem vrhu, kjer so želeli na vsak način doseči popolne izbrise dosedanjih delničarjev, pri tem pa so izvajali pritiske na uprave bank, ki so takšnemu delovanju nasprotovale.
Na podlagi ZBan.1L je Banka Slovenije decembra 2013 in v letu 2014 NLB, NKBM, Abanki Vipa, Banki Celje, Probanki in Factor banki izdala odločbe o izrednih ukrepih, na podlagi katerih se je izvedel izbris bančnih delnic, hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic. Istočasno z izvedenim razlastninjenem obstoječih lastnikov bančnih delnic, hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic, je država tem bankam namenila dokapitalizacijo v obliki gotovine, obveznic in prevzemom slabih terjatev v skupni višini 3.6 milijarde evrov. S to odločitvijo je bilo oškodovanih več kot 100.000 imetnikov bančnih delnic in več kot 1600 lastnikov podrejenih obveznic, saj jim je bilo izbrisano oziroma odvzeto za okrog 1 milijarde evrov zasebnega premoženja.
Celotno zahtevo za sklic nujne seje Odbora za finance si lahko ogledate tukaj.
