Ministri premierja Marjana Šarca že po nekaj mesecih ne zmorejo več težkega dela, ki ga imajo, in zato zahtevajo dodatne državne sekretarje. S pomočjo svojih poslancev so ta teden parlamentu predlagali zaposlitev šestih novih moči. Iz bolj provladnih medijev smo izvedeli, da je koalicija o tem, da so nove moči nujne, dogovorjena že dalj časa. Niso pa tem medijem vladajoči pojasnili, zakaj so čakali. Če lahko namignem: zgodilo se je dan po lokalnih volitvah. Prej raje niso razburjali volivcev.
Kako strahovite so težave tokratne vlade, najbolje pokaže primer nekdanjega državnega sekretarja Franca Pukšiča, ki je v prvi vladi Janeza Janše čisto sam kot državni sekretar opravljal delo, ki ga danes ne zmoreta več minister za Slovence po svetu Peter J. Česnik in njegova državna sekretarka Olga Belec. Pukšič pred dobrim desetletjem ni odstopil, ker bi ne zmogel. Razlog je bil spor s takratnim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, nekoliko pa tudi simbolna dilema, ker premier Janez Janša temu področju ni bil pripravljen nameniti ministra brez listnice. Ko je Pukšič odstopil, je prišlo do premika in v državnem zboru so poslanci takratne Janševe koalicije uzakonili, da zamejci in zdomci dobijo ministra brez listnice. V vladi Boruta Pahorja je to postal Boštjan Žekš, ki je zmogel brez dveh državnih sekretarjev. To je uspelo tudi predsednici NSi Ljudmili Novak v drugi Janševi vladi. Ni pa najbolj uspelo Tini Komel v času vlade Alenke Bratušek. Komelova je morala na zahtevo šefa DeSUS Karla Erjavca namreč odstopiti in položaj prepustiti Gorazdu Žmaucu, ki je z eno samo sekretarko zdržal še ves mandat naslednje vlade Mira Cerarja. A zdaj, v času vlade šestih majhnih strank, minister brez listnice Česnik in sekretarka Belčeva vodenja enega samega urada, kar je nekoč zmogel Pukšič, nikakor ne zmoreta več. Nujno potrebujeta dodatnega Pukšiča. A ker je bil ta ravno izvoljen za župana občine Destrnik, ju osebno ne more rešiti.
Inflacija državnih sekretarjev
Inflacija državnih sekretarjev, to so politični funkcionarji, ki se jih zamenja, ko padejo ministri, ni nič novega. S tem je imel težave že Janez Drnovšek. Ki mu je občasno zbezljalo tudi število ministrov. Število ministrov je pomembno, več kot jih je, več je državnih sekretarjev. V zgodovini se je številčnost vladnih kabinetov spreminjala tako:
V času vlade Antona Ropa (LDS) so pojav inflacije državnih sekretarjev poskušali odpraviti z resno reformo: vsakemu ministru so dovolili le še po enega državnega sekretarja (namestnika). So pa ministrstva dobila kup direktoratov in njihovih generalnih direktorjev. Okoli 40 vse skupaj. In toliko najvišjih uradnikov, ki naj bi bili stalni in se jih ob menjavi oblasti ne menja. Tik pred koncem mandata je Ropova vlada na te položaje postavljala svoje prej politične državne sekretarje. Potem je vlado prevzel Janeza Janša (SDS) in jih je lep del takoj zamenjal. Levica in njeni mediji so to razglasili za kadrovski cunami. Ustavno sodišče pa je dalo prav Janši, da leto po volitvah smejo odstaviti politično nastavljene kadre strank, ki ne vladajo več. Množice direktorjev direktoratov, ki jih po volitvah vlade lahko zamenjajo, so ostale. Že od leta 2004 pa smo priča počasnemu trendu ponovne rasti števila državnih sekretarjev, ki dobivajo tudi pravice, ki so bile nekoč rezervirane le za ministre. Denimo možnost, da se lahko poslanec, če postane sekretar, pozneje vrne v DZ. Državnih sekretarjev je iz mandata v mandat več. V prejšnjem mandatu je Cerar njihovo število na finančnem ministrstvu že povečal celo na štiri. Drugod so morali preživeti z dvema, ministra brez listnice pa le z enim državnim sekretarjem, s čimer so desetletje prej začeli kot z največjim številom pri vseh ministrih. Zelo široko si sekretarje dodeljujejo tudi premierji, Šarec jih ima šest. Za pol vlade. Njegovi državni sekretarji so: Anja Kopač Mrak, Roman Kirn, Igor Mally, Uroš Prikl, Vojmir Urlep in Damir Črnčec.
Pikalo, Fakin in Počivalšek na robu zloma
Ob ministru brez listnice Petru J. Česniku bo po predlogu strank koalicije brez Levice dodatnega sekretarja dobil tudi minister brez listnice, ki ga trenutno sploh nimamo, Marko Bandelli je po odstopu le vršilec dolžnosti. Z nekaj pikrosti bi lahko rekli, da je Iztok Purič, ki ga je premier Marjan Šarec predlagal za ta pomemben položaj in prevzem odgovornosti za milijarde evrov, ki jih lahko država v prihodnjih letih dobi iz EU, tako strokovno šibek, da nujno potrebuje pomoč politično nastavljenega sekretarja, ki tudi ne bo imel veliko pojma o delovanju EU. Dva dodatna državna sekretarja bi rad imel še minister za zdravje Samo Fakin, o katerem priimek pove veliko, ker ima za zdaj, vsaj po podatkih na vladni strani, le eno sekretarko, Pio Vračko. Čeprav bi lahko imel dve. Po eno dodatno pomoč pa bi dobila minister za izobraževanje Jernej Pikalo in gospodarski minister Zdravko Počivalšek.
Pri Pikalu, ki je že bil minister in je tudi strokovnjak, sta morda šibka točka, bi lahko sklepali, zdajšnja že imenovana sekretarja Martina Vuk in Jernej Štromajer. Morda ne zmoreta dela, ki so ga doslej sekretarji na tem ministrstvu. Manj jasno je, zakaj Počivalšku nenadoma ne zadoščata več Aleš Cantarutti in Eva Štravs Podlogar. No, ali pa je jasno, zakaj. Vedno je lepo zaposliti še koga. Sploh, ker plača ni slaba. Bruto je Cantarutti ta mesec dobil 4.538 evrov, Štravs Podlogarjeva pa 4.684 evrov. Nov sekretar lahko računa na nekaj podobnega.
Cena? Ni vredna omembe!
Poslanci, ki predlagajo zaposlitev dodatnih sekretarjev, trdijo, da to ne bo imelo posledic za proračun države. Lahko jim, ker v Spletnem časopisu posedujemo nekaj matematičnih znanj, pomagamo. Le bruto plače, brez miz, fikusov in podobnega, za šest državnih sekretarjev letno stanejo okoli 324.000 evrov. Vrli poslanci, ki predlagajo, da se vlada razširi z novimi sekretarji, so strošek za državni proračun opisali tako previdno:
Predlog za dodatne državne sekretarje je podpisalo vseh trinajst poslancev LMŠ, enajst SD, devet SD in po pet iz DeSUS in SAB. Skupaj 43 od 90.
Peter Jančič / Spletnicasopis.eu
