Rojeni so bili med vojno. Včasih malo prej, včasih malo kasneje. Kot majhne pridne mravlje so obnavljali Francijo. Pomagali so staršem, pomagali svojim otrokom. Vedno so vestno plačevali davke in prispevali svoje brez odlašanja. Poslušali so mantro, da je francoski zdravstveni sistem najboljše, kar obstaja. A zdaj jim odrekajo respiratorje in jih puščajo umreti, na portalu Boulevard Voltaire o žrtvah virusa COVID-19 piše pisateljica in novinarka Gabrielle Cluzel.
»Sram me je moje države. Sram me je moje države, ko sem prebral poročilo nemških zdravnikov v Strasbourgu,« pravi Cluzelova. Nemški zdravniki so namreč prišli v Strasbourg. Poklicala jih je predsednica sveta okrožja Haut-Rhin Brigitte Klinkert.
Nemški zdravniki so imeli kaj videti. Z virusom COVID-19 okuženih bolnikov starejših od 70 let ne morejo več vzdrževati pri življenju. Bolnišnicam v Alzaciji, ki jo je nedavno obiskal predsednik Macron, ki francoskega zdravstva ni mogel prehvaliti, enostavno zmanjkuje respiratorjev.
Med bolniki preprosto izberejo tiste, ki imajo največ možnosti za preživetje. Druge, ki bi lahko preživeli le intubacijo, preprosto izklopijo, jih premestijo na oddelek intenzivne nege in jim dajo uspavalne tablete. »Ni dvoma, nihče ni mogel napovedati obsega te epidemije, toda Nemčija, ki je danes zgrožena nad našimi darwinističnimi metodami, nam zdaj pomaga,« piše Cluzelova. Številne francoske bolnike so namreč prepeljali prek mejne reke Ren v Nemčijo, kjer jih zdaj zdravijo.
V alzaških bolnišnicah ne pomagajo več starejšim bolnikom. Pomagajo jim le umreti. Oblastniki v Parizu silijo zdravstveno osebje, da bolnike razvrščajo, kdo bo živel in kdo bo umrl. To je težko breme za celotno zdravstveno osebje.
»Sram me je moje države. Sram me je moje države,« zaključi Cluzelova, ki je zaslovela s knjigo Adieu Simone, kjer kritizira feminizem Simone de Beauvoir.
