30.1 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

Rožančeva nagrada – pljunek v obraz slovenski kulturi in identiteti

Piše: Andrej Lokar (Kud-kdo.si)

Bodimo lapidarni, kolikor se le da: na nedavni podelitvi Rožančeve nagrade je hlapčevska brezhrbteničnost elit, ki vedrijo in oblačijo v slovenskem kulturnoumetnostnem sistemu, poskrbela za uprizoritev še enega izmed nepreštevnih škandalčkov, ki postajajo očitno edini domet okrnjenih inteligenc naših kulturokratov. Izmed petih nominiranih knjig je žirija (z izjemo člana ali članice, ki je glasoval ali glasovala proti) sklenila podeliti nagrado delu A si lahko vsaj enkrat tiho pribežnice Ivane Djilas, se pravi avtorici, ki po svoji nacionalni pripadnosti sploh ne sodi v slovensko kulturo (je bila mar Rožančeva nagrada čez noč prekrščena v nagrado za jugoslovanski esej?), in knjigi, ki žanrsko sploh ne sodi na področje eseja, pač pa v provincialno polintelektualno, polretardirano parolaštvo komsomolsko udriharske revije Mladina. Spričo podelitve in kadrov, ki so v ospredju ali iz ozadja tako ali drugače sovpleteni v odvratni cirkus, uprizorjen v Cankarjevem domu, in ki si aktivno prizadevajo za totalno idiotizacijo slovenske kulture, kaže vsekakor izpostaviti nekaj dejstev.

Dejstvo: kadarkoli se ob kakršnemkoli izrazu slovenske kulture pojavi ime Ifigenije Simonović, pomeni to neogibno še en štrbunk na nižjo (le kje je dno tega neprestanega nižanja?) raven že tako bagatelne in trivialno pobebljene slovenske kulture; dejstvo: kadarkoli se kjerkoli v slovenski kulturi pojavi ime Edvarda Kovača, to pomeni vdor defetistično politično korektnega krila že tako ali tako svetovnonazorsko medlega slovenskega uradnega krščanstva v slovensko kulturo in s tem tudi njeno avtomatično osiromašenje, ki se kaže v obliki blebetavega sentimentalnega jecljanja in solzavega narcisoidnega duhovičenja; dejstvo: kadarkoli se v slovenski kulturi pojavi spoj topoumja in servilnosti in se nameri, da bo sprejel kakšno odločitev, ki zadeva celotni panoptikum slovenske kulture, se iz tega izcimi groteskna cirkusantska maškarada, ki je vsem v sramoto; dejstvo: slovenska kultura je ne glede na dejanja posameznikov strukturno tako pohabljena, da ni več sposobna proizvesti ničesar drugega, razen zlajnanega diskurza mrhovinasto zaudarjajočega zahodnocivilizacijskega progresizma, ki v svoji avtistični retoriki kot pokvarjena plošča nenehno ponavlja ena in ista gesla; dejstvo: slovenska publika, tako kulturniška kakor nekulturniška, je v svojem provincializmu in v svoji nerazgledanosti tako narkotizirana, da je pripravljena sprejeti, karkoli ji pač ponudi deloma inteligenčno načeta, deloma skorumpirana in moralno skrahirana kvazielita, ki smo jo poimenoma navedli na začetku pričujočega sestavka; dejstvo: strategija slovenskih paradržavnih, partizansko mitingaških sil, pobebljenega importa zahodnoevropskih ali ameriških prebujenjskih vzorcev senilnega neomarksizma, oboje v orgiastični konjunkciji s protipluralnim tajkunskim kapitalom in denacionalizacijskim kriminalom ter kajpada z davkoplačevalskim denarjem, je brutalna izpraznitev organskega prostora kulture, da bi ga bilo mogoče napolniti z vsebinami najbolj skrepenelih anahronizmov; dejstvo: čedalje opaznejša krepitev teženj po balkanizaciji, se pravi po odtegnitvi slovenskega naroda od njegovega naravnega srednjeevrospkega kulturnega, duhovnega in religioznega zaledja, postaja vedno bolj opazna v svoji brezobzirni agresivnosti pri načenjanju še zadnjih nenačetih niš relativnega zdravja (beri: optimizma) v slovenskem nacionalnem tkivu; dejstvo: odtujevanje slovenskega duha od njegovih starodavnih korenin, ki poteka kot strategija demoralizacije slovenske kulture in jo izvajajo postopki dekonstrukcije in avtoalienacije, v bistvu ne naleti več na noben odpor; dejstvo: vsi dejavniki, predvsem kulturni, ki so prispevali k vzpostavitvi slovenske države, ne premorejo ustreznih sredstev, da bi sploh vstopili, kaj šele zmagali v kulturni vojni; dejstvo: slovenska politična »desnica« in slovenska politična desna sredina v svoji strankokratski zaslepljenosti in v sociološki nevednosti ne dojameta pomena kulture za polnokrvno življenje neke družbe in neke države; dejstvo: magmatsko neopredeljiva masa slovenskega krščanstva, katerega večinski del predstavlja hierarhično urejena Katoliška Cerkev, se je, v nasprotju s svojim stoletnim aktivnim sograjevanjem slovenske kulture in umetnosti, slovenski kulturi popolnoma odpovedala in s tem zatajila svoje stoletno poslanstvo varuha slovenskega duha; dejstvo: slovenska kulturna desnica boleha za brezojdipovsko samooslepitvijo in še vedno živi v utvari, da je mogoče zdraviti nekatere simptome neke bolezni z drugimi simptomi iste bolezni.

Ob frontalnem napadu na jedro in s tem na sam obstoj slovenskega naroda in njegove kulture je vsakršno oklevanje odveč. Napad uničevalnih klic razkroja ogroža našo eksistenco in zato se mu moramo upreti z vso silo. Povsem iluzorno si je domišljati, da se bomo kot posamezniki z mimikrijo nekako že izmazali. V vojni smo. In v njej je mogoče preživeti samo na en način.

Opomba uredništva: prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani Kud-kdo.si

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine