3.5 C
Ljubljana
sobota, 16 oktobra, 2021

Robert Polnar o amandmaju leve opozicije: Mi se zdaj pogovarjamo o neumnosti. In pred neumnežem je treba več previdnosti kot pred zlim človekom

Piše: P. T.

Poslanci so več ur razpravljali o predlogu novele zakona o varstvu javnega reda in miru, še največ o predlaganih globah za nedostojno vedenje. Levi blok je nasprotoval koalicijskemu predlogu in pripravile amandma, ki vrača zakon v prvotno obliko.

Poslanec DeSUS je imel o tem svoje mnenje, ki ga povzemamo v celoti (po stenogramu DZ RS):

»Gospe poslanke, gospodje poslanci!

Amandma, ki ga danes obravnavamo, k Zakonu o varstvu javnega reda in miru je pravzaprav reakcija in poskus relativizacije komunikacijske prakse, ki se na Slovenskem uveljavlja v zadnjih mesecih. Petnajsta ali dvajset ljudi se združi, potem pa se junaško spravijo na enega samega, tistega, ki jim ni povšeči. Nikogar tudi ne moti, če je oni drugi ženskega spola. Na ta način baje izražajo svoj herojski državljanski odpor proti osovraženi oblasti. Meni se zdi, gospe in gospodje, v vseh teh razpravah v zvezi z osnovnim amandmajem in z njegovimi korekcijami in sedaj z amandmajem kolegov iz opozicije, da se mi pravzaprav pogovarjamo o treh nadvse hvalevrednih človeških lastnostih. O neumnosti, o samoljubnosti in o prilizljivosti.

Najprej nekaj o neumnosti. Par dni je tega, kar sem se odločil nekoliko pretegniti noge izven Državnega zbora. In seveda spet ni šlo brez zdaj že ustaljene folklore. Ko sem korakal tam proti zahodnemu robu Trga republike, sta dva državljana začela jesiharsko vpiti »izdajalec«. Obrnil sem se proti njima, korak usmeril proti njima, tudi ona dva proti meni. Ko smo prišli na komunikacijsko bližino, sem vprašal, v čem je problem. In mi je eden izmed njiju v pogovornem, običajnem tonu razložil, da sem izdajalec zato, ker sem omogočil, da je Janša prevzel oblast. Pojasnil sem, da je Janša to, kar je storil, storil na podlagi volilnega izida. Da je volilni izid, ki ga je dosegla njegova stranka, daleč boljši od tistega, ki ga je, denimo, dosegla druga stranka na volitvah junija 2018. Nebi si mislil, kakšno osuplost sem s tem povzročil. Oba sta pozabila zapreti usta. Razlagal sem naprej, da je moje stališče, da je aktualna alternativa obstoječi oblasti še bistveno slabša od nje in da to svojo trditev gradim na lastni krivulji izkušenj. Zato ker sem bil del vladne koalicije, ki je vladala od septembra 2018 do januarja 2020, in sem od znotraj videl vso nesposobnost, vso dezorganizacijo in vso volonterstvo. Imam informacije kot notranji udeleženec, ki so obsežne, ki so kvalitetne, ki so popolne. Informacije, ki so v primerjavi z njunimi informacijami iz medije nekaj povsem drugega. To ni bila več osuplost. Tisto, kar je sledilo, je bila popolna zaprepadenost. Ni se bilo mogoče kaj resno več pogovarjati, doživel pa sem to, kar sem zdajle v zadnjega pol leta že tudi ničkolikokrat tule po Ljubljani – standarden zaključek pogovora, mi si te bomo že zapomnili in boš že dobil svoje. Lahko si mislite, kako silno sem se prestrašil in koliko kakšen pomen pripisujem temu.

Toda nekaj, gospe in gospodje, je bistveno bolj pomembno. Neumnost je nevarnejši sovražnik dobremu kakor zlo, zato ker zlo lahko razkrinkamo, lahko ga, če je potrebno, tudi s silo preprečimo, zlo nosi v sebi vedno klico lastnega propadanja, zato ker pušča v človeku nejevoljo. Proti neumnosti pa smo brez moči. Ne z razkrinkavanjem in niti s silo se tu ne da nič doseči, nobeni razlogi tu ne veljajo. Dejstvom, ki nasprotujejo lastnim predsodkom, enostavno ni treba verjeti. Četudi so dejstva neizogibna, se jim je mogoče preprosto izogniti kot nepomembnim posamičnim naključjem. Pri tem pa je neumnež za razliko od zlega človeka sam s seboj do konca zadovoljen in lahko postane celo nevaren, zato ker se ga zlahka razdraži in on zlahka napade. In zato, gospe in gospodje, je potrebno veliko več previdnosti pred neumnežem kakor pa pred zlim človekom. Da bi vedeli, kako opraviti z neumnostjo, si moramo prizadevati razumeti njeno bistvo. Pri tem pa je eno zanesljivo. Neumnost ni okvara intelekta, neumnost je okvara človeškosti. To, da je neumnež pogostokrat trmoglav, nas ne sme zapeljati na pomisel, da je tudi samostojen. Ravno v pogovoru z njim občutimo, da sploh nimamo opravka z njim samim, z njim osebno, ampak s krilaticami in parolami, ki so nad njim zagospodarile. On je zaslepljen, zlorabljen v sebi lastnem notranjem pregnanstvu. In kadar neumnež postane tako brezvoljno orodje, bo sposoben storiti vsakršno zlo. Istočasno pa bo nesposoben prepoznati, katerokoli zlo. V tem leži tudi ta nevarnost diabolične zlorabe. Tako bodo ljudje vedno znova

obsojani na propad. Vprašanje pa je, če je kaj takega v resnici možno prekrškovno sankcionirati, tako kot je tu zamišljeno v predlogu sprememb in dopolnitev zakona. Toda to je zgolj ena plat zadeve. Vse tisto, kar je bil povod najprej za amandma koalicije, potem njegovo spremembo in tudi zdaj za amandma opozicije, izhaja iz nezadovoljstva določenega dela državljank in državljanov. Kaj pa, če je, gospe in gospodje, tolikšno število nezadovoljnežev ustvarilo čisto navadno užaljeno samoljubje? Rumenilo, ki ga razširjajo tiskani mediji, senzacionalizem in trivialnosti, ki puhtijo iz vseh vrst ekranov, aroganca, ki jo propagirajo nevladne organizacije, pa imamo številne ljudi, agresivne, jezne, brezciljne, samoljubne, nabite z destrukcijo. Požar na internetu je mnogo večji in nevarnejši od požara na strehi kateregakoli objekta. Sicer pa imajo portali silno radi bombastične naslove, kakor denimo, Vžgal se je internet, ali pa, Gorijo družbena omrežja, in podobno. Požarov ni brez ognja, ognja pa ni brez kisika. Podobno je z internetom, ki je za širjenje vseh vrst neukosti, zlobe, laži, neznanja in neumnosti isto, kar je kisik za ognjeno stihijo. In nič drugače ni z našo ljubeznivo samoljubnostjo, ki vsepovsod na čuden način ustvarja različne oblike srečnikov. Zarisal je 3 krivulje z računalniškim programom, pa se ima za Evklida. Misli, da je drugi Hermogen, pa se ti razume na retoriko kot krt na astronomijo. In vrešči neprijetne kot kokot, ki kavsa kokoš kot mož zakonski(?). Po naključju je preletel članek o pravičnosti kot poštenosti, pa se sam sebi zdi John Rolls. Sleherni ima svojo posebno samoljubnost, manj ko kateri ve, bolj je domišljav in predrzen, huje se košati in šopiri. In vsi najdejo skledo za svojo solato.

Čim večja je neslanost tem več ljubiteljev si pridobi, saj so zmeraj ravno najslabši odmerki večini najbolj po godu. Ali je torej morda nezadovoljstvo pogojeno iz samoljubnosti? Mogoče omejiti s tako predlaganimi kaznimi kot so tu, to prepuščam, gospe in gospodje vaši osebni presoji. Samoljubnost pa ima sestro. Ta sestra, ki ji je močno podobna se imenuje priliznjenost. Zakaj, kakor samoljubje ni nič drugega kot božanje samega sebe, tako se prilizljivost dragomili bližnjemu. Dan danes je priliznjenost seveda precej razvpita. Toda pri kom? Pri takih, ki sami sebe domišljavo titulirajo z normalizatorji in preporoditelji. Seveda je tudi neka res škodljiva vrsta prilizljivosti s kakršno spravljajo včasih zahrbtni zlobneži in porogljivci preproste kaline v pogubo. Toda ta nima z njihovo prilizljivostjo nič opraviti. Njihova izvira iz nekakšne dobrodušnosti in odkritosti ter je veliko bližje kreposti kakor njena nasprotnica robatost in čemernost. Priliznjenost in priliznjenost je arhetip oziroma osnova amandmaja, ki je tukaj vložen, dviga potrta srca, tolaži žalostne, spodbuja malomarne, oživlja otopele, ozdravlja bolne, miri razkačene, podžiga mladino k učenju in vedri starce. Priliznjenost skratka dosega, da je vsak do sebi še bolj prijeten in drag, kar je vsekakor bistveno za osebno srečo. Kajti, kaj pa je bolj ljubeznivega kakor če mula čoha mulo. Tako ima priliznjenost velik delež v toliko hvaljeni kulturi, še večjega v medicini in največjega v politiki. Z eno besedo priliznjenost je med in zabela vsemu političnemu življenju.

Ko tako razmišljam kaj je pravzaprav možno doseči z zakonsko dikcijo, ki potencialno lahko kaznuje brezprizorno divjaštvo, kakršnemu smo v inter personalni komunikaciji priča v zadnjih nekaj mesecih, se mi poraja vprašanje, težko kot svinčena dilema, ali naj glasujem za ta predlog ali ne, ker gre seveda za drugo plat, tisto, kar je danes tudi že bilo omenjeno, na kakšen način se bo potencialno izglasovan in potem tudi na Ustavnem sodišču prestal predlo izvajal v praksi. Toda če je karkoli v prid temu, da se divjaštvo v javni komunikaciji s kateregakoli nivoja umiri na način, da bo tisti, ki bo divjal, tudi nekoliko plačal za to, potem sem vedno za tak predlog.

Hvala lepa.«

Zadnje novice

Sorodne vsebine