Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Slovenci so v BiH oprali milijone evrov,” so pred leti poročali bosanski mediji – in s tem ciljali na elektrooligarha Roberta Goloba. Tokrat ni šlo za hidroelektrarne, pač pa za biomaso, zgodbo s sekanci smo pred kratkim sicer že omenili. V BiH naj bi namreč pokupili vse živo, nato pa ugotovili, da kalorična vrednost lesa ni bil primerna. A če si spomin osvežimo z zgodbo, ki smo jo v Sloveniji očitno že vsi pozabili, se izkaže, da je šlo za zdaj že tipične Golobove mahinacije, ob katerih kratko potegnejo vsi razen Goloba. Tovarni v BiH je odprlo slovensko državno podjetje Istrabenz Gorenje, za polovičnega lastnika družbe Vitales pa je Golob nastavil Ibrahima Hadžića – slednji je na koncu tudi razkril, da je bil celotni projekt v resnici namenjen pranju denarja.
Podjetje Vitales je navedeno tudi v “Skrbnem pregledu skupine Istrabenz Gorenje“, in sicer je tam zapisano, da skupina izkazuje terjatve za odloženi davek iz naslova neizkoriščenih davčnih izgub – terjatve pa naj bi izhajale zlasti iz družbe Vitales v Bosni. V nadaljevanju piše, da hčerinska družba Vitales Nova Bila posluje z negativnim kapitalom, decembra 2010 so imeli pri Hypobanki najeto posojilo – v podobni situaciji pa je bila tudi Vitales Bihač. Podobno je nato pisal bosanski medij: “Vitales je podjetje v stečaju z velikim hipotekarnim posojilom Hypo Alpe Group BiH. Ta avstrijska bančna skupina ima sedaj v lasti hale, stroje in zemljišča v Ripčah. Tudi v Novi Bili se je konec lanskega leta končala podobna poslovna zgodba z Vitalesom, ki so ga ustvarili isti Slovenci, ki so naredili in uničili Vitales Bihać. Tu je službo izgubilo 150 delavcev, ki so proizvajali pelete za tuje trge.” Tovarni v BiH je odprlo slovensko državno podjetje Istrabenz Gorenje – Energetski sistemi (IGES) iz Nove Gorice, menda z najetim posojilom v višini 10,5 milijona evrov. Posojilo po poročanju bosanskega medija nikoli ni bilo vrnjeno.
Ibrahim Hadžić, domačin iz obrobja Bihaća, je bil 50-odstotni lastnik družbe Vitales. Do leta 2007 – torej do ustanovitve Vitalesa – se je ukvarjal z žaganjem, izvažal je palete sekanega lesa v Avstrijo, Nemčijo in Slovenijo in tako je leta 2004 spoznal direktorja Igesa Roberta Goloba. Prav Hadžić je za medije povedal, da je bil celoten projekt v resnici namenjen pranju denarja. “Dogovorili smo se, da zgradimo skupno tovarno briketov v Ripčah, kjer sem imel manjšo halo in nekaj zemlje. Iges v lasti države Slovenije je vložil 250 tisoč evrov, vrednost mojega premoženja pa je sodišče ocenilo na 375 tisoč evrov,” je pojasnil in še povedal, da je Golob za direktorja tovarne v gradnji imenoval Boruta Del Fabbra (takrat tudi izvršni direktor Istrabenz Gorenja). V tem istem obdobju so se najemali milijonski krediti, Hadžič točnega zneska ni poznal. Čeprav je bil Hadžić lastnik polovice tovarne, sta ga Golob in Del Fabbro izločila iz vseh finančnih dejavnosti. Takrat je zaslutil oziroma spoznal, da se nekaj dogaja – torej da se pere denar, je za bosanski medij razkril Hadžić.
Golob neposredne prodaje ni dovolil, brikete se je najprej prodalo družbi Iges
Takrat so se tudi pojavili računi z ogromnimi zneski za domnevno izobraževanje kadrov, zamenjali so nekatere obrate zaradi domnevnih napak itd. Stroje naj bi kupovali v Italiji in pripravljali proizvodnjo – v tem obdobju pa naj bi bilo opranega tudi največ denarja, kar bi morale raziskati državne institucije. Brez Hadžićeve vednosti so pri družbi Iges vzeli posojilo – lahko da fiktivno – in Vitales zadolžili še za dodatnega 1,7 milijona konvertibilnih mark. Vitales je v Ripčah začel delati leta 2008, nato pa je Borut del Fabbro po “zaključenem delu” odšel, za direktorja pa so postavili Šerifa Kosatico, diplomiranega inženirja strojništva, ki ni veliko spraševal. Zaposlenih je bilo 50 ljudi, trg briketov je bil zavarovan. Takrat pa je Hadžić odkril novo prevaro – Robert Golob ni dovolil neposredne prodaje kupcu, ampak je Vitales brikete najprej prodajal družbi Iges. Po njegovih besedah je bila dnevna proizvodnja okoli 70, mesečna pa 2 tisoč ton.
Golob ostal dolžan tudi Hadžiću
Tono briketov, proizvedenih v Ripčah, so kupili za 80, prodali pa so jih za 120 evrov. Hadžić je ugovarjal, ker je bil Vitales izgubljen, njegovi odnosi z Golobom pa so se popolnoma ohladili. Iskali so priložnost, da ga potisnejo iz podjetja, ki so ga vodili v propad. Proizvodnja je bila leta 2009 ustavljena, delavcem so izplačali plače, Kosatico pa so zamenjali s Slovencem. Hadžića so prosili, da vloži še 200 do 300 tisoč evrov z namenom, da bi se tovarna zagnala. Tega denarja Hadžić ni imel, in četudi bi ga imel, ga ne bi vložil, saj so denar ves čas dvigovali z računa podjetja – tako je povedal medijem. Nato je Hadžić dobil predlog, da odkupijo del njegovega lastništva v Vitalesu in Hadžić se je s predlogom strinjal. Ta dogovor je bil potrjen na skupščini družbe, Iges pa bi moral Hadžiću plačati 450 tisoč evrov. Golob je pripravil pogodbo, v kateri je ponujal plačilo 200 tisoč evrov, preostalih 250 tisoč pa naj bi Hadžiću plačal prek poslovno-tehničnega sodelovanja z njegovo žago Unales. Nič hudega sluteč je podpisal to pogodbo. Slovenci so mu plačali 200 tisočakov, prek sodelovanja z Unalesom je dobil še 50 tisoč evrov, potem pa so mu nehali plačevati in ostali dolžni 175 tisoč evrov, ob tem pa so se tudi izogibali vsem stikom s Hadžićem. Vitales je šel potem v stečaj, dolg do Hadžića pa je Golob skušal prenesti kar na Vitales – ali mu je to tudi uspelo, zaenkrat ni znano.
Pobirajo smetano, uničujejo bosansko gospodarstvo in državljanom dajejo lažne upe o varnih delovnih mestih ter zaslužku
Vitales je prenehal s poslovanjem, leta 2011 pa so zamenjali kar štiri direktorje. Noben obrok Hypo Alpe Group BiH ni plačan, vse pa je bilo zgrajeno s pomočjo hipotekarnega kredita. Iges za posojilo ni dal nikakršnega jamstva, tako da je Hypo Banka postala lastnica teh nepremičnin. Vitales je žagam v BiH ostal dolžan tudi denar za surovine, približno 70 do 80 tisoč konvertibilnih mark na žago. Hadžić je poudaril, da se za svoje priznanje ni odločil le zaradi dolga, temveč bolj zaradi dejstva, da takšni mešetarji iz Slovenije na sumljive načine prihajajo v BiH, “pobirajo smetano, uničujejo bosansko gospodarstvo in državljanom dajejo lažne upe o varnih delovnih mestih ter zaslužku.” Slovenska tovarna Vitales v Novi Bili je po štirih letih dela v proizvodnji peletov oziroma biomase prenehala z delom, delavci so izgubili delo. Leta 2007 je direktor Vitalesa Aleksander Krofl evforično napovedoval posel stoletja, že čez štiri leta pa so delavcem razdelili delovne knjižice in jim izplačali zadnje plače. Zadnji direktor Matjaž Kompara (ki je prej večino svoje kariere preživel v Hitovih hčerinskih družbah v tujini) je bil za medije nedostopen, nihče ni pojasnil, zakaj je slovensko podjetje Vitales nenadoma prenehalo delovati, čeprav je imelo trg, proizvedlo 30 ton peletov na dan in vse prodalo v Italijo, Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo. O dogajanju ni želel govoriti niti Krofl – menda se z Golobom ni želel zaplesti v konflikt. Molčal je tudi Kosetica. Objavljenih zgodb o pritiskih na vodstvo nihče ni potrdil ali zanikal.
Na vprašanja, ki so jih naslovili Golobu, sta odgovorila Fatima Kartal, direktorica Vitalesa Bihać v stečaju, ter prokurist Vitalisa in svetovalec Igesa Silvan Križman (med drugim tudi nekdanji član uprave Hita in nekdanji predstavnik RS v nadzornem svetu družbe Hit). Potrdila sta, da je bil Hadžić 50-odstotni lastnik in svetovalec pri Vitalesu, vendar pa sta zatrdila, da je Hadžić leta 2009, ko je izbruhnila kriza, zavrnil dokapitalizacijo družbe, zato je bil del družbe s sklepom skupščine odkupljen za 391 tisoč konvertibilnih mark. S Hadžićevim podjetjem Unales naj bi bila podpisana petletna pogodba o sodelovanju v vrednosti 488.750 konvertibilnih mark. Dokapitalizacijo v višini 977.500 konvertibilnih mark je opravil Istrabenz Gorenje. Kartalova je poudarila, da je Istrabenz Gorenje od leta 2008 do 2011 Vitalesu dal 4,2 milijona konvertibilnih mark posojil in pomagal finančno in na druge načine v skupni višini 1,6 milijona konvertibilnih mark. Tovarna Vitales je prenehala delovati zaradi velikih poslovnih primanjkljajev v skupni vrednosti 4,3 milijona konvertibilnih mark, sta še dejala.
