9.3 C
Ljubljana
nedelja, 18 aprila, 2021

Rituali kolonializma in neokolonializma Evropske unije

Piše: dr. Stanislav Južnič

Srečna trinajsta filipika ZokiSpoki. Moj oče je spisal knjige Kolonializem in dekolonizacija med letoma 1979 in 1980, nato pa je študijo kronal z raziskavami Sakralizacije in ritualizacije oblasti leta 1987, nadgrajeno z nikoli objavljenimi Rituali (obredje svečanosti praznovanja) leta 2002/2003. Nadaljeval je skozi dodatno Antropologijo humorja, staranja in identitete.

Rdeča nit je bila vseskozi čudodelnost obredja, ki iz črede nevezanih ljudi naredi skupnost. Ritual je namreč še danes poglavitna zastava, okoli katere plešejo kolonizatorji pod različnimi imeni: danes jo kličejo: »vladavina nemškega prava«.

Te očetove knjižice še vedno rad vzamem v roke, saj se njihove resnice tako rekoč vsak dan znova ponavljajo kot lajna. Njega dni se je zadeva nanašala predvsem na njegovo poglavitno območje, na Latinsko Ameriko. Danes jo nameravam razširiti na EU kot poskus kolonizacije nekoč socialističnih držav in njihovo upiranje skozi pričujočo dekolonizacijo.

Rituali Evropske unije

Slovensko predsedovanje EU je poskus dekolonizacije Konga pod žezlom Guya Verhofstadta: kljub priimku, ki nakazuje mesto upanja, je Guy pač kolonialist starega kova s propadajočimi rituali vred. Slovenski šefi EU so prvovrstna priložnost, da evropske rituale dokončno poslovenimo in poslovanimo.

Slovani, njim jezikovno sorodni Balti, Madžari, Romuni in Estonci smo vstopili v EU v upanju na demokracijo, oplojeno s kapitalističnim bogastvom. Večina drugih je Slovane v EU sprejela kot kolonialne sužnje, ki jih kaže dodobra izžeti v germansko korist. Prenovljena Goebbelsova propaganda je nekaj časa držala ravnovesje med obema nasprotujočima si pričakovanjema, dokler se Madžari, Poljaki in Slovenci nismo dovolj odločno uprli očitnemu brezvestnemu izkoriščanju tujerodnih bankirjev pod krinko vladavine švabskega prava (beri: vladavine švabskega denarja). Tradicije obeh polov EU se razhajajo na čereh dvojnih meril. Zato kaže uvesti skupne rituale na temeljih slovanskih umetnij, kot so moteti Jakoba Petelina Gallusa, Chopinove poloneze, mazurke in valčki, resda neprimerni za ples, predvsem pa polke B. Smetane. Za mlajše generacije so tu seveda Pageove rokovske priredbe Chopina in Smetane v izvedbi Deep Purple; s takšno glasbo utegne EU postati večno slovanska še posebej ob galski podpori Chopina, ki sledi slovenski komandi EU.

Slovenski rituali

Temeljni problem samostojnosti Slovenije so njena politična nesoglasja, ki temeljijo na obeh izključujočih se sklopih ritualov. Moč poenotenih držav izhaja iz njihovega

prevladujočega soglasja o pomembnih skupnih proslavah: v ZDA se Indijanci sicer otepajo nekaterih praznikov, vendar prevladujoči pomp premami večino. V Sloveniji polovica naroda slavi osvoboditev, nasprotna polovica pa osamosvojitev. Tudi državni prazniki so porazdeljeni med obe nasprotujoči si skupini, medtem ko fizični simboli v obliki kipov zvečine pripadajo osvoboditeljem predvsem zato, ker se Gazda zanje širokousti iz Rotovža.

Pust nas združuje

Simbolizem obeh sprtih polovic slovenske politike je nezdružljiv, razen glede pusta. Edini vsesplošno priznani praznik Slovencev je pust: razen ob pričujoči pandemiji so ga bili v moderni dobi prisiljeni zatajiti samo ob Titovem zadnjem obisku, kar je izzvalo hudo kri posebej v Ribnici, kjer se pust po domače kliče Cene. Jezni domačini so razobesili ogromne plakate: »Letos pa Cene ne bo nič pustoval, saj si je nogo fental, ker je preveč uvoženega viskija pil!«

Zakaj ima prav pust splošni slovenski konsenz in kako ga razširiti na druga praznovanja s ciljem poenotenja naroda? Pust je obred drznega prestopanja, delovanja drugače, kar vabi h kršenju družbenih načel. Tako pridemo do človekove ekscentričnosti. V tem smislu človek sebe presega in predrugači zlasti skozi travestijo maskiranja in parodijo. Človek se z masko ali s krinko spremeni v namišljeno osebo ali nekaj, kar on pravzaprav ni. Z masko in maskiranjem naj bi človek spremenil svojo identiteto. Maska pooseblja v nosilcu nekaj drugega in torej daje nov jaz. Prav v tem je učinek karnevalskih maškarad. Sprememba

videza naj bi imela komičen preobrat. Latinska beseda »persona« je tudi najprej pomenila »krinko«, kar naj bi izhajalo iz etruščanskega »phersu«. Pustni karneval postaja svetovno razprostranjen, zlasti tam, kjer se je prijelo krščanstvo zahodnega tipa. Ustreza tistemu delu leta, ko naj bi se ljudje veselili, in hkrati gre za spektakularne prireditve. Bržkone so taka praznovanja bila že v daljni preteklosti Indoevropejcev. Razpoznavamo jih v ceremonijah antičnega sveta, nato pa je v krščanskem koledarju mogoče opaziti ponavljanje števila 40, kar zadeva praznike.

Politični rituali

Vsaka vlada potrebuje pust. V tem smislu je vsaka oblast teatrokracija in med vsemi dekorji je religioznega najlaže taki potrebi prilagoditi. Ni oblasti, ki bi se lahko izognila »teatru«. Politika je obvladovana skozi teater. Javna občila praviloma soustvarjajo tak dogodek. Ritual zborovanja pripomore k ustvarjanju enoumja. Miting ne trpi ugovarjanja. Je množična mobilizacija za določeno politiko. Take mobilizacije onemogočajo intelektualno neodvisnost, ker zavirajo zrelo presojo. Enoumje uničuje pluralnost mnenj in stališč, denimo med kolesarskimi protesti Je-Nula v prid Gazde.

Delovanje političnih sistemov ali izvajanje oblasti kljubuje racionalnostim, ki naj bi sledile znanstveni presoji in napredku »tehnike« spoznanj o dejanskostih oblastne »tehnike«. Politika potemtakem ostaja po svoji naravi »nekaj«, kar se nujno obdaja z dekorjem, kar se ritualizira in projicira v sfere simboličnega.

Ceremoniali spominjanja se vežejo tudi na rituale identitete, ki se jim je seveda mogoče tudi upirati. S paradami utrjujejo identifikacijsko utrditev dominantne skupnosti, hkrati pa izzivajo druge, ki morajo proslavljanje gledati kot predstavo sile; prav ona jih je svojčas podjarmila in oblast nad njimi vzdržuje, tako kot SLO KP. Nesloga se torej veča in tako ritual potencira družbeni konflikt, ki deluje zoper družbeno integracijo.

Rituali evropsko-slovenskega združevanja

Na svečanosti je mogoče gledati tudi kot na iracionalna početja. S tem je poudarjena ne-instrumentalna narava obredja. Vse to pa lahko povežemo s človekovo potrebo po igri. Prav v iracionalnih značilnostih obredja je mogoče najaviti dejstvo, da so svečanosti in praznovanja vselej nekje med realnim in imaginarnim. To pomeni, da je obredje, ki se v svečanostih odvija, obkrožujoč paznike, vselej med resničnostjo in slepilom, na pragu ideologije.

Slovenija in EU torej potrebujeta praznike, ki bi iz njiju napravili kolikor toliko enotno ljudstvo. Panslavizem je gotovo privlačna možnost, saj je navduševala naše dede pred stoletji. Privlačna je tudi skupna zgodovina, predvsem pa mnogotere zvrsti in smeri umetnosti, ki so se praviloma znale razširiti in zamreti vzdolž Evrope. Podobno kot med sprtima polovicama Slovencev je tudi med Evropejci več razlik kot sorodstva: da bi se obdržali skupaj, potrebujemo rituale, privlačne in zabavne, ki bodo slavili enotnost in ugnali dvomljivce v kozji rog.

Med poglavitne svečanosti EU mora spadati praznik dekolonizacije, ki ga kaže komaj spraviti v življenje. Modernizirana Gallusova, Chopinova in Smetanova glasba vseevropske proslave na dan Evrope v prvih dneh maja je premalo: ceremoniali EU morajo biti mnogo bolj pompozni, da bi se Evropejci v njih lahko prepoznali kot nadnacionalen narod. Panevropski združujoči rituali so predvsem tisti, ki temeljijo na posebnih zvrsteh humorja stare celine: Američani se našim šalam prisrčno smejijo, saj takšni vici na njihovem zeljniku nikoli ne zrasejo. Odličen praznik EU bi bil zato 30. april, rojstni dan Jaroslava Haška, ki je natančno pred stoletjem začel pisati svojega Dobrega vojaka Švejka; le-ta združuje slovensko in češko norčevanje iz vojn, podobno kot oba naroda spaja Plečnik, če posebno če mu Gazda ne bo poonegavil stadiona. Na vsakoletni Švejkov teden kaže v Plečnikovih stavbah pompozno razglašati najboljše umetnike, športnike, znanstvenike, politike, novinarje …

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine