Prav danes mineva 80 let, odkar so vlačilci med drugo svetovno vojno iz Pulja odvlekli znameniti italijanski čezoceanski parnik Rex, ki je v bližini obalne ceste med Izolo in Koprom nasedel 200 metrov od obale in se nagnil. Dva dni pozneje so ladjo napadla zavezniška letala. Gorela je štiri dni, se prevrnila na bok in delno potonila.
Izjemno delo, v katerem so zbrani strokovni, novinarski in poljudni prispevki o veličastni ladji, ki še vedno zbuja zanimanje domačih in tujih radovednežev in raziskovalcev – knjigo Rex, mit iz plitvine, je v lanski 18. številki revije Demokracija predstavila novinarka Petra Janša:
Spomin na znamenito italijansko čezoceanko Rex, ki je med drugo svetovno vojno nasedla med Izolo in Koprom, kjer so jo pokončale rekete britanskega letalstva, ostaja zasidrana tudi v kolektivnem spominu tamkajšnjih krajev in ljudi. Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran je, v sodelovanju s številnimi poznavalci, zbiratelji in pričevalci iz Slovenije, Italije in Hrvaške, pripravil in izdal kompletno in kompleksno monografijo o ladij, ki je navdihnila tudi Federica Fellinija in je v marsičem dramatično simbolizirala vzpon in zaton ene epohe in enega režima. Leta 2008 je Pomorski muzej Rexu namenil tudi odmevno razstavo. »Osnovna vsebina knjige je troslojna, taka, kot je bila Rexova zgodba. V prvem poglavju je prikazana odločitev za to veličastno gradnjo, v drugem je prikazan njen propad, v tretjem pa ohranjeni spomin,« uvodoma zapiše urednica knjige in muzejska svetnica dr. Nada Terčon ter doda, da so med članke in bogato fotografsko in drugo dokumentarno gradivo vpleteni različni citati – spomini, ki so jih pričevalci pripovedovali muzejskim delavkam ali novinarjem in druge zanimive pripovedi.
Razkošni ujetnik zgodovine
»Čezoceanka Rex, 268 m dolg in 29,5 m širok biser pomorske tehnološke, inženirske in dizajnerske odličnosti s podpisom inženirja Achillea Piazzaia ter očarljivega razkošja v D’Annunzijevem slogu, je močno zaznamovala estetiko epohe, v kateri je bila zgrajena. Leta 1933 si je s svojo čezoceansko hitrostjo prislužila zmagoviti modri trak (blue riband, nastro azzuro). To je bil poklon te vrhunske ladje monarhoma, (kralju Emanuelu III. in kraljici Eleni), ki sta počastila njeno splavitev. Vendar ne smemo spregledati, da je bil čas Rexove epopeje tudi vrhunec fašističnega megalomanstva in ducejevega kulta – diktature Benita Mussolinija. Brez razumevanja zgodovinskega, družbenega in političnega konteksta Rexove zgodbe je tudi težje razumeti usodo te ladje, ki ostaja zasidrana v kolektivnem spominu mnogih Istranov.« Tako se začne pripoved o začetkih znamenite ladje Rex, ki je 27. septembra 1932 izplula iz italijanske Genove na otvoritveno plovbo. Po navedbah poznavalca te ladje, Maurizia Eliseja, je želela največja italijanska ladijska družba v tistem času Navigazione Generale Italiana (NGI) s splovitvijo ladje, ki bi v vseh ozirih prekašala vse dotlej zgrajene italijanske ladje in se kosala z najmodernejšimi, najhitrejšimi in najbolj luksuznimi potniškimi ladjami sveta, obeležiti svojo 50-letnico. Ladja ni bila le prevozno sredstvo, temveč dokaz o bogastvu, razvitosti in moči državi. Pomoč držav pri gradnji največjih potniških čezoceank v tistem času zato ni bila nič nenavadnega, navaja Maurizio Eliseo. Gradnja ladje Rex je zahtevala povečanje in modernizacijo ladjedelnice, pa tudi pristanišča in druge infrastrukture v okolici. Pri gradnji, ki je trajala 15 mesecev (kar je bila za gradnjo tako velike, razkošne in moderne ladje kratka doba), je sodelovalo okoli 2000 delavcev s kvalificiranimi tehniki in inženirji. Pomagali so si s petimi dvigali, ki so v višino merila nad 60 m. Po splovitvi so morali ladjo še opremiti.
Mesto v malem
V pričujoči knjigi o Rexu lahko beremo, da je bila ladja mesto v malem. V ladji z 51.060 BRT (bruto registrska tonaža: prostornina vseh zaprtih prostorov na ladji) so se zlili tedanji dosežki ladjedelstva in arhitekture ter razkošnost bivanja. Kot smo že zapisali, je bila dolga 268 metrov in široka 29,5 metrov. S 14 kotli po 180 ton, štirimi turbinami, od katerih je vsaka vrtela svoj vijak, je lahko dosegla moč 140.000 konjev in presegla hitrost 28 vozlov (tj. morskih milj na uro oziroma skoraj 52.000 kilometrov na uro). Ladja, ki je predstavljala hotel s petimi zvezdicami, je bila namenjena predvsem uglednim in zahtevnim gostom, petičnim turistom in ameriškim izseljencem, ki so želeli obiskati domovino. Na enajstih krovih je bilo prostora za okoli 2.000 potnikov, ki so bili sprva razdeljeni v štiri razrede (prvi, specialni, turistični in tretji), a ladja navadno ni bila polno zasedena. Vsem potnikom so ponujali veliko udobja. Na površini 40.000 m² so bili poleg kabin še jedilnice, saloni, dvorane, kadilnice, avle in verande za različne razrede, bogata knjižnica, čitalnica, kapela, igralnice in telovadnice za otroke, prostorna sprehajališča in trgovine ter celo trinajstmetrski bazen s toboganom in odskočno desko. Večina prostorov je bila urejena v klasičnem italijanskem slogu 18. stoletja. Največ udobja in razkošja so ponujali prostori prvega razreda, ki so se razprostirali na petih najvišjih krovih, razmeroma udobne pa so bile tudi sobe drugih razredov. Posadka ladje je praviloma štela okoli 880 članov, med katerih je bilo 427 hotelskih uslužbencev. Posadka krova je štela 133, posadka stroja pa 151 mož. Toda število in sestava posadke sta se lahko spreminjala glede na potrebe vsakokratnega potovanja. Ladja je plula pretežno na liniji Genova – New York, za kar je običajno potrebovala šest dni in pol. Po enkrat je bila na križarjenju po Sredozemlju, Karibih in v Rio de Janeiru.
Propad in obujeni spomin
Z drugo svetovno vojno pa se je spremenila tudi usoda Rexa, ki je ocean kot potniška ladja preplula zadnjič leta 1940. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so ladjo prevzeli Nemci, ki so jo že v Trstu izropali. Opremo in pohištvo so namestili v okupirane tržaške hiše ali odpeljali v Nemčijo. Iz ladje naj bi izginjale slike, pohištvo, posteljnina, pribor. Ponoči so iz ladje odnašali stvari tudi obubožani domačini, ki so predmete v trenutkih vojne, revščine in pomanjkanja uporabili za lastne potrebe ali jih prodali na črnem trgu. Z ladje so odstranili tudi rešilne čolne, ki so jih uporabili v okolici.
Ko so se junija 1944 začeli bombni napadi zavezniških letalskih sil na Trst, so skušali Nemci ladjo skriti. Zakaj so jo 5. septembra 1944 odvlekli iz tržaškega pristanišča, ni znano. Ladja je nasedla na plitvini med Izolo in Koprom. Osmega septembra 1944 so jo bombardirala zavezniška letala, zaradi česar se je med drugim napadom, najmočnejšim od treh, nagnila na bok in zgorela. V povojnem času vsesplošnega pomanjkanja je lokalno prebivalstvo z nje odnašalo preostalo opremo, material in predmete, ki so jih lahko uporabili v vsakdanjem življenju: cevovode, stroje premog, nafto, les in drugo. Najbolj iskani pa so bili predmeti iz barvastih kovin, ki so jih prodajali. V povojni Jugoslaviji so za Rexa leta 1946 ugotovili, da ga zaradi hudih poškodb ni smiselno reševati in dvigati iz morja. Zato so se odločili za njegov razrez v staro železo. O tem lahko preberete v pričujoči knjigi Rex – mit iz plitvine; od blišča do propada v obujeni spomin.
