Piše: Anamarija Novak
»Vsakomur toliko, kolikor potrebuje.« (K. Marx). S tem citatom se začne že večkrat omenjena publikacija z naslovom Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jo je leta 2008 izdalo Ministrstvo RS za pravosodje.
Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je leta 2008 izdalo publikacijo z naslovom Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma. Prva Janševa vlada je namreč pri pregledovanju arhiva Vlade Republike Slovenije decembra 2007 med obsežnim gradivom, ki je v njem shranjeno, naletela na posamezne izredno zanimive dokumente o privilegijih, ki so jih v obdobju socializma uživali najvišji slovenski politični in državni funkcionarji. Dokumente sta zbrali Marta Milena Keršič in Neža Stres.
Nekateri »bolj enaki« od drugih
Politični sistem od leta 1945 do 1990 je širil enotnost delavskega razreda, iz omenjenih dokumentov o privilegijih takratnih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji pa je razvidno, da so bili nekateri »bolj enaki« od drugih. Na to je opozoril tudi naš bralec Stane Kodba, ki je zbral in poslal na uredništvo niz dokumentov iz naslova Podeljevanje izjemnih pokojnin, priznavalnin in drugih prejemkov, in ob tem zapisal: »Podobno kot pred kratkim nesorazmerno povečanje plač nekaterim javnim uslužbencem in funkcionarjem razburja še višina dodatkov k pokojninam, kot jih opredeljuje zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti (ZDPIDU). Še posebej razburja višina dodatka. Ne gre za pregovorno ‘fovšijo’, predvsem gre za živ spomin na čase najrazličnejših privilegijev, ki so jih bili deležni ‘tovariši in tovarišice’, njihovi nasledniki pa so jih še danes. Luksuzna stanovanja v zaplenjenih vilah, avtomobili, šoferji in služabniki, ločene trgovine in drugi lokali, posebna letovišča, izbrane gledališke lože, oprostitev plačevanja računov so le nekateri poleg hkratno dodeljenih priznavalnin, ki so razvidne iz v nadaljevanju priloženih dokumentov o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma.«
Republiške priznavalnine leta 1982
Kodba je tako spomnil na dokument iz 20. maja 1982, v katerem je informacija v zvezi s podeljevanjem republiških priznavalnin in priznavanjem izjemnih pokojnin. V njem lahko med drugim beremo, da »lahko republiške priznavalnine prejmejo občani, ki so posebno zaslužni za obrambo in celovitost slovenskega ozemlja in za pravice narodnih manjšin, občani – predvojni člani komunistične partije in organizatorji naprednih delavskih gibanj, udeleženci oktobrske revolucije in španske državljanske vojne, občani, ki so posebno zaslužni za narodnoosvobodilni boj, narodni heroji, imetniki ‘partizanske spomenice 1941, komandni in drug vodilni kader v vojaških enotah odredov, brigad in višjih vojaških enot, vodilni člani okrožnih in višjih političnih vodstev ter občani, ki so posebno zaslužni organizatorji gospodarstva in družbenih dejavnosti v povojni socialistični graditvi, ter občani, ki so posebno zaslužni za razvoj in ugled slovenske kulture, znanosti in umetnosti«. Prav tako iz omenjenega dokumenta lahko izvemo, da je bilo v letih 1977−1981 podeljenih 79 izjemnih republiških priznavalnin, »od tega v letu 1981 le 6, v letu 1982 pa doslej 143«. Tako je država na dan 30. april 1982 imela na seznamu 752 prejemnikov republiških priznavalnin (tu so vštete tako osebne kot družinske). »Občinskih priznavalnin je bilo po stanju 30/4-1982 13.331. Nekateri prejemniki priznavalnin, zlasti tisti brez pokojnin, prejemajo hkrati republiško in občinsko priznavalnino oziroma pomoč,« so dodali.
Izjemne pokojnine leta 1982
Prav tako omenjeni dokument iz 20. maja 1982 omenja, da so izjemne pokojnine prejele »osebe, posebno zaslužne za obrambo in celovitost slovenskega ozemlja in za pravice slovenske narodne skupnosti zunaj meja SR Slovenije, posebno zaslužni dolgoletni predvojni revolucionarji in člani KP, udeleženci španske narodnoosvobodilne in revolucionarne vojne 1936−1939 ter funkcionarji naprednih razrednih sindikatov, za katere je dokazano, da so bili ves čas aktivni v revolucionarnem boju in v socialistični graditvi, udeleženci NOB in NOV, ki so opravljali najbolj odgovorne vojaške in politične dolžnosti in so bili ves čas aktivni v revolucionarnem boju delavskega razreda, kulturni, znanstveni, javni in drugi delavci v združenem delu, ki so s svojim ustvarjalnim delom dosegli izredne uspehe na področju socialističnega izobraževanja, v kulturi, znanosti in umetnosti ter so s tem znatno pripomogli k razvoju in h krepitvi naše socialistične samoupravne skupnosti«. »Podrobnejše in popolnejše kriterije za podeljevanje republiških priznavalnin in predvsem za priznavanje izjemnih pokojnin«, ki so sicer vsebovali ‘interne kriterije’, je sprejel Izvršni svet Skupščine SR Slovenije dne 6. novembra 1974 in so jih verificirale družbenopolitične organizacije (CK ZKS, RK SZDL, RO ZZB NOV Slovenije, RS ZS Slovenije).« Ti so bili »interno gradivo članov Izvršnega sveta«.
Izjemne pokojnine za »najvišji republiški dosežek«
V nadaljevanju beremo, da so osebne in družinske izjemne pokojnine prejeli predvsem borci-kmetje s priznano dvojno dobo pred 9/9-1943, ki niso imeli nikakršne delovne dobe. »V manjšem številu pa so bile izjemno zvišane pokojnine nekaterim družbenopolitičnim ter kulturnim in znanstvenim delavcem.« Zanimivo pri tem je, da je po sprejetju republiškega zakona o izjemnem upokojevanju leta 1974 prišlo do »številnih zahtevkov posameznikov, zlasti kulturnih delavcev za izjemno upokojitev«. Tako je bilo v dobrih treh letih priznanih 53 izjemnih pokojnin. »V januarju in februarju 1977 je problematiko izjemnega upokojevanja na dveh svojih sejah (dne 4/1-1977 in 22/2-1977) obravnaval ožji republiški politični aktiv, v letu 1979 pa na seji 5. junija tudi koordinacijski odbor za kadrovska vprašanja pri Predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije. V razpravah na omenjenih sejah je bilo med drugim ocenjeno, da bi ugoditev vsem prošnjam in predlogom za priznanje izjemnih pokojnin, ki so bile v letih po sprejetju zakona o izjemnem upokojevanju naslovljene na Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, pomenilo preširoko uporabo zakonskega določila tako, da izjemna pokojnina ne bi bila več izjema, temveč pravilo. To pa bi bilo v nasprotju s cilji navedenega zakona,« piše v arhivskem dokumentu, kjer še zapišejo, da je »bilo zato sprejeto stališče, da je treba inštitut izjemnega upokojevanja uporabljati minimalno, in sicer za dejansko najzaslužnejše osebnosti na področju revolucionarne, politične, znanstvene, kulturne ali druge družbene dejavnosti, katerih zasluge ali stvaritve pomenijo najvišji republiški dosežek. Drugim posebno zaslužnim osebam naj bi pomagali z republiškimi priznavalninami, ki naj bi znova dobile poleg svoje socialne funkcije tudi funkcijo posebnega družbenega priznanja za posebne dosežke posameznikov na konkretnih področjih dejavnosti«.
Glede na navedeno, upoštevaje zlasti v zadnjih letih tudi stabilizacijska prizadevanja, je že takratna administrativna komisija IS, od julija 1980 dalje pa komisija IS za kadrovske in administrativne zadeve zaostrila priznavanje izjemnih pokojnin in je tako v letih 1979 do aprila 1982 bilo, če ne štejemo uskladitve pokojnin nekaterim (10) narodnim herojem, priznanih oziroma izjemno zvišanih samo 23 pokojnin.
Mnenje Republiškega komiteja za kulturo
Tako je bilo na dan 30. aprila 1982 1217 zaslužnih prejemnikov izjemnih pokojnin (1097 osebnih in 120 družinskih), od tega po sprejetju zakona o izjemnem upokojevanju leta 1974 84 (70 osebnih in 14 družinskih). Pri priznavanju izjemnih pokojnin ter podeljevanju republiških priznavalnin so se upoštevala naslednja stališča, in sicer »republiške priznavalnine in izjemne pokojnine predstavljajo izjemno, v načelu trajno visoko republiško priznanje za posebne, izredne zasluge, pri čemer izjemne pokojnine pomenijo znatno, posebno omilitev kriterijev veljavnega pokojninskega sistema«. »Glede na navedeno se izjemne pokojnine načeloma ne priznavajo pred dopolnjenim 60. letom oziroma se izjemno zvišajo, šele ko je posamezni družbenopolitični ter kulturni, prosvetni, umetniški ali znanstveni in drugi javni delavec v glavnem prenehal z aktivnim delom oziroma ustvarjanjem.« In kako je potekal postopek? »O prošnjah in predlogih za dodelitev redne republiške priznavalnine odloča komisija, in to potem ko dobi mnenje občinske komisije za vprašanja borcev NOV in občinskega odbora ZZB NOV, v posameznih primerih pa tudi mnenje občinske ali medobčinske konference (sveta) SZDL oziroma komiteja občinske konference ZK oz. medobčinskega sveta ZK. Pri predvojnih revolucionarjih oz. predvojnih članih KP se odloča šele po dobljenem mnenju Skupine za vprašanja predvojnih članov KP in revolucionarnih delavcev pri CK ZKS, pri drugih, npr. pri kulturnih delavcih, pa je potrebno tudi mnenje Republiškega komiteja za kulturo. Prošnje za dodelitev izjemne republiške priznavalnine oziroma za priznanje izjemne pokojnine se po prejemu zgoraj navedenih mnenj in v zadnjem času tudi mnenja Republiškega odbora ZZB NOV Slovenije pošljejo kot že omenjeno še koordinacijskemu odboru za kadrovska vprašanja pri Predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije, dokončno pa o prošnji oziroma o predlogu odloči Izvršni svet Skupščine SR Slovenije,« še lahko beremo v dokumentu iz maja 1982.
O »manjšem številu duhovnikov«
V koncu arhivskega dokumenta še piše, da je »v obravnavanem obdobju (1974−1982) komisija poleg določenega števila zamejskih Slovencev in manjšega števila duhovnikov, ki so aktivno sodelovali z narodnoosvobodilnim gibanjem, obravnavala predvsem predvojne revolucionarje, imetnike ‘partizanske spomenice 1941’ ter druge posebno zaslužne udeležence NOB kot tudi nekatere druge vidnejše družbenopolitične, kulturne in druge javne delavce v SR Sloveniji«. »V prejšnjih letih so bile izjemno zvišane oziroma usklajene pokojnine imetnikov ‘partizanske spomenice 1941’ in udeležencev španske državljanske vojne, v zadnjih letih pa pokojnine narodnih herojev in manjšega števila bivših pripadnikov varnostno-obveščevalne službe – VOS OF ter nekaterih posebno zaslužnih delavcev RSNZ.
Zdaj je v obravnavi problematika prejemkov upokojenih delavcev organov za notranje zadeve, v pripravi pa je predlog za izboljšanje socialnega stanja zamejskih Slovencev, udeležencev NOB iz Rezije, Karnijske in Terske doline ter iz Beneške Slovenije. Glede na navedeno bo v tem letu znatneje povečano število republiških priznavalnin,« so 20. maja 1982 ugotavljali partijski veljaki Sekretariata za kadrovska vprašanja pri Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije.
In danes?
Naj za konec uporabimo sklep našega bralca, ki je opozoril na omenjeno arhivsko gradivo. Takole je zapisal: »Predstavljen je dokument, iz katerega je razviden potek podeljevanja republiških priznavalnin in priznavanje izrednih pokojnin (…). Podroben pregled dokumenta kaže, da bi bila najvišja revalorizirana vrednost republiške priznavalnine in priznane izredne pokojnine iz 1. marca 1982 na dan nastajanja tega prispevka (3. marec 2025) skupaj 3.739 evrov in najnižje skupaj 1.513 evrov.« In da ne pozabimo, republiške priznavalnine in izjemne pokojnine pa niso bili edini privilegiji, ki so jih uživali »tovariši in tovarišice«.
