Piše: Andrej Žitnik (Nova24TV.si)
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je na zaslišanju v DZ pred poslanci povedal, da je zanj krajšaje čakalnih dob ena od glavnih prioritet mandata. V ta namen so zapravili že milijone in podelili koncesije za vse dejavnosti tudi zasebnikom. Končni učinek? Vrste se še večajo in so na zgodovinsko kritični ravni. Edina možnost za prihodnost je, da se v javni sistem spusti še običajne zasebnike, ki nimajo koncesije, temu pa ostro nasprotujeta tako stranka Levica kot Gibanje Svoboda. Očitno bomo državljani skupaj z volivci “svobode” in skrajne Levice, ki so nam to zakuhali, obsojeni na čakanje in umiranje v čakalnih vrstah.
Spomnimo, Golobova vlada je septembra lani uvedla projekt za zmanjšanje dolgih čakalnih vrst v zdravstvu. Od takrat naprej so javna sredstva namenjena kritju vseh zdravstvenih storitev, ki jih javni zavodi in zasebniki s koncesijo zmorejo izvesti (doslej so se sredstva za zmanjševanje čakalnih vrst usmerjale predvsem v najnujnejše, ne pa za vse primere). Ob sprejetju zakona je minister za zdravje Danijel Bešič Loredan napovedal, da se bodo čakalne vrste v letu dni skrajšale za polovico. A je bilo ravno obratno.
Od avgusta lani se je tako število vseh čakajočih kot tudi število tistih, ki čakajo nad dovoljenim časom, povečalo. NIJZ poroča o rekordnih kazalcih čakalnih dob v marcu in aprilu. Predvsem zaradi vztrajanja stranke Levica in Gibanja Svoboda, da se v javni sistem ne spusti zasebnikov brez koncesije – omenjeni stranki sta namreč izsilili, da lahko ti začno opravljati storitve iz javnega zdravstva šele po 31. marcu 2023, če se vključitev koncesionarjev izkaže za premalo temeljit ukrep.
Popolno financiranje zasebnih zavodov preprečuje ideologija
Čakalne dobe so sicer že dolgo rak rana slovenskega zdravstvenega sistema predvsem zaradi trmastega političnega vztrajanja, da se v sistem javnih zdravstvenih storitev ne vključi vseh zasebnikov in morajo zasebniki poslovati skozi okorne institute koncesij, kar se marsikomu ne splača niti finančno niti časovno, saj imajo dovolj zasebnih strank. Hočeš nočeš je država le iskalka storitev na trgu, za to pa ji davkoplačevalci na mesec namenimo ne le bagatelnih 35 evrov iz naslova dodatnega zdravstvenega zavarovanja (ki seveda ni bilo ukinjeno, le podržavljeno), ampak neverjetnih 300 evrov na povprečno slovensko plačo, četrtino plače torej porabimo za vplačilo zdravstvenih storitev. Država ima dovolj denarja, težava je, da ga ne zna racionalno porabljati – včasih zaradi koruptivnih, včasih pa tudi ideoloških razlogov, kar je nazadnje pokazala povsem politično-ideološka poteza ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki v resnici ni bila ukinitev, ampak podružbljanje in prestavitev na državni zavod, ki je zgodovinsko veliko manj spreten z optimizacijo stroškov od zasebnih zavarovalnic.
Skrajno leve nevladne organizacije propagirajo sovjetski model zdravstva.
Skrajna Levica in glavna stranka Gibanje Svoboda namreč v svojih političnih nastopih upravljata izredno socialistično govorico iz nekih preteklih časih: demonizirata koncept zaslužkov, profitov, podjetništva, zasebnega kapitala. Zasebno zdravstvo se je torej ujelo v retorično “mrežo” obeh skrajnih strank v koaliciji, ki obe dobičke dojemata kot kapitalistično zlobo.
Bo Golob žrtvoval Loredana?
Bešič Loredan je brez idej, saj se zaveda, da ne morejo začeti skrajševati vrst v zdravstvu brez angažmaja zdravnikov, ki niso koncesionarji, hkrati pa se zaveda, da je celo njegova lastna stranka proti temu. A prav to bi se moralo zgoditi, če bi koalicija sledila zakonu. V njem je namreč zapisana varovalka, ki pravi, da če se do 31. marca letos čakalne dobe ne bi skrajšale dovolj, vlada v projekt vključi tudi zasebnike brez koncesije, ki sicer do javnega denarja niso upravičeni.
Minister za zdravje Daniel Bešič Loredan (Foto: STA)
To določbo je pravzaprav izsilila koalicijska stranka Levica. Minister je namreč želel, da bi bili zasebniki brez koncesije vključeni od začetka. A kljub temu obe vodilni stranki koalicije (GS in Levica) še vedno uradno nasprotujeta temu, da bi se financirali tudi nekoncesionarji. Minister se je torej znašel v nekakšni pat poziciji, kjer najbrž nima druge možnosti, kot da odstopi, saj je jasno, da se sam zaveda, kaj bo situacijo rešilo in presekalo gordijski vozel. Minister se je namreč že septembra zavzemal za to, da se v javni sistem vključi tudi nekoncesionarje.
Resnične težave so skrite
Resnična težava slovenskega zdravstvenega sistema je pomanjkanje konkurence, kot jo pozna recimo nizozemski zdravstveni sistem. Tam zasebne bolnišnice “tekmujejo” med sabo, katera bo opravila zdravstveno storitev, pri tem pa same skrbijo, da ponudijo čim nižje cene in čim boljšo storitev. Sredstva so jim izplačana komaj po realizaciji. Če k njim ne pride noben pacient, ne bodo dobile nobenega denarja. Tako so bolnišnice in tam zaposleni zdravniki v pravem pomenu besede prepuščeni trgu – oz. osebni izbiri pacienta. Medtem ko slovenski pacienti izbirajo zdravstvene zavode in zdravnike na podlagi tega, kje bodo manj čakali, nizozemski pacienti izbirajo na podlagi kakovosti storitve, cene, včasih pa tudi bližine doma.
Slovenska resničnost je takšna, da ZZZS pavšalno deli sredstva med akterje v zdravstvu, pri tem pa bencin na ogenj prilije še država z ad hoc interventnimi sredstvi, vrednimi tudi po več sto milijonov evrov. Na koncu dobimo storitev, kot si jo nekonkurenčen trg zasluži – predrago, prepozno in manj kakovostno. Zdaj ko bo ZZZS upravljal še s 35 evri dodatnega zdravstvenega zavarovanja, bo seveda še huje. Več centralizacije, manj konkurence, višje cene, manj kakovostna storitev in daljše čakalne dobe.
V resnici se pogovarjamo o napačnih stvareh: kako porabiti več, namesto kako porabiti pametneje. Vsekakor pa si država, kjer povprečnih državljan na leto (ob vseh doplačilih) državi plača okrog 4 tisoč evrov pavšala za osnovne zdravstvene storitve, ne bi smela privoščiti, da več kot 400.000 ljudi čaka na smrt v čakalnih vrstah, ki so vsako leto daljše.
