0.5 C
Ljubljana
petek, 27 januarja, 2023

Rdeča oaza pod Triglavom

Piše: dr. Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija

Predsedniške volitve imajo vedno poseben čustveni naboj, saj zelo pregledno pokažejo politično razpoloženje v državi. Ali se volilno telo nagiba bolj levo ali desno. A ni vedno tako. To kažejo prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni na Slovenskem spomladi leta 1990. Takrat je na volitvah v skupščino zmagala desnosredinska opozicijska koalicija DEMOS, na volitvah za predsednika predsedstva Republike Slovenije pa je v drugem krogu 22. aprila 1990 zmagal zadnji šef partije. Predsedniških volitev se je takrat udeležilo 1.146.627 volivcev (76,9 odstotka vseh volilnih upravičencev), oddanih je bilo 1.144.985 glasovnic, od tega kar 23.354 neveljavnih. Predsednik Demosa Jože Pučnik je prejel 464.435 ali 41,41 odstotka glasov, Milan Kučan pa 657.196 oziroma 58,59 odstotka glasov. Slednji je nato zmagal na predsedniških volitvah še dvakrat. Leta 1992 in leta 1997, in to že v prvem krogu, saj je za njim stal dobro naoljen medijski propagandni stroj, ki ga takrat še niso »motili« svetovni splet ali socialna omrežja.

Pred dvema desetletjema je sledil predsedniški spopad, ki je prinesel upanje, da bo končno na predsedniški funkciji prišlo do resne svetovnonazorske spremembe. A se spet ni izšlo. Pomladno predsedniško kandidatko Barbaro Brezigar je ob 72,07-odstotni volilni udeležbi leta 2002 v drugem krogu volilo 43,5 odstotka volivcev oziroma je dobila 451.372 glasov. Takratnega predsednika vlade in predstavnika tranzicijske levice Janeza Drnovška pa je volilo 56,2 odstotka volivcev oziroma je dobil 586.847 glasov. Pomladni tabor je tako kljub velikim prizadevanjem in upom spet ostal praznih rok. Danes, dvajset let kasneje, se je zgodba ponovila, a le s to razliko, da je bil desnosredinski kandidat Anže Logar, kandidatka tranzicijske levice pa Nataša Pirc Musar in da je šlo tokrat še nekoliko bolj na tesno, a rezultat je spet enek. Zmagala je kandidatka tajkunsko-privatizerske tranzicijske levice. Kandidatka bogatih in vplivnih, ki pa so jo volili tudi tisti, ki verjamejo, da je levičarka. Po 99,99 odstotka preštetih glasovih je bilo oddanih 898.007 glasovnic. Veljavnih glasovnic je bilo 888.169, neveljavnih 9.847. Volilna udeležba je bila 53-odstotna (v prvem krogu je bila 51,74-odstotna oziroma je volilo 876.566 volivcev). Za Natašo Pirc Musar je glasovalo 53,86 odstotka oziroma 478.399 volivcev, za Anžeta Logarja 46,14 odstotka oziroma 409.761 volivcev.

Za takšen rezultat volitev je več razlogov. V prvi vrsti je ta, da je bil slovenski narod med drugo svetovno vojno in po njej soočen s komunistično revolucijo, ki je močno spremenila svetovnonazorsko strukturo prebivalstva. Na tisoče ljudi je bilo barbarsko umorjenih, na tisoče pregnanih v tujino. Sledilo je petinštiridesetletno bolj ali manj prisilno spreminjane »slovenskega narodnega značaja«, ki je vključevalo tako trše kot tudi mehkejše pristope; od koncentracijskih in delovnih taborišč, montiranih sodb in posledično usmrtitev ali zapornih kazni, zaplemb premoženja do bolj prefinjene socialistične indoktrinacije skozi medije in šolske ustanove. V času demokratičnih sprememb in osamosvojitve smo mislili, da se je vse to čez noč spremenilo, a kot kaže dogajanje zadnjih let, niti približno ni tako. Slovensko volilno telo je iz prej naštetih razlogov pa tudi urbanizacije, sekularizacije, priseljevanja iz južnih socialističnih republik in medijske neuravnoteženosti še vedno vrednotno precej nagnjeno v levo. Očitno se ne moti Kučanov strokovnjak za merjenje in ustvarjanje javnega mnenja sociolog Niko Toš, ki je že večkrat v preteklosti poudaril, da je slovensko volilno telo nagnjeno v levo približno v razmerju 55 proti 45 odstotkov. Se pravi, da je dosežek Anžeta Logarja na tokratnih predsedniških volitvah celo rahlo nad tem razmerjem, kar kaže, da je bila njegova predsedniška kampanja uspešna. A še vedno ne dovolj, da bi premagal kandidatko, ki ima težak tranzicijsko-kapitalski nahrbtnik.

Nedvomno je Logar odlično izpeljal svojo predsedniško kampanjo, ki je zahtevala umirjeno in povezovalno retoriko. Na drugi strani je Nataša Pirc Musar naredila vrsto napak, a kljub temu zaradi levo nagnjenega volilnega telesa in dominantnih levičarskih medijev, zmagala. Seveda je danes lahko pametovati, kaj vse bi bilo treba storiti, da bi zmagal desnosredinski kandidat. Moramo pa se zavedati, da imajo predsedniške, državnozborske in lokalne volitve vsake svojo logiko. Pri predsedniških morajo kandidati, ki želijo nagovoriti večino volivcev, govoriti bolj sredinsko, povezovalno in umirjeno. Pri državnozborskih volitvah je treba nastopati bolj jasno in odločneje, da se vidi razlika med političnim programi in strankami. Pri lokalnih volitvah nekoliko manjšo vlogo igra strankarska pripadnost. Pomembno vlogo pa igrajo različni krajevni problemi, zaradi česar pridejo do izraza tudi različne liste s krajevno znanimi posamezniki.

Vsekakor lahko ugotovimo, da je tranzicijska levica tudi tokrat zmagala s pomočjo svojega medijskega aparata, ki predstavlja in podpira levičarske skrajneže z vseh vetrov. Tudi tiste pod vodstvom Jaše Jenulla, ki so v petek na Trgu republike v Ljubljani »simbolično obračunali z Janezom Janšo in njegovo marioneto Anžetom Logarjem«, kot so to v tridesetih letih prejšnjega stoletja počeli poblazneli nacionalsocialisti (nacisti) v Nemčiji. In tako kot so nekoč nacisti zmerjali Jude s psi in podganami, danes svoje sodelavce, ki si prizadevajo za pluralno RTV Slovenija, zmerja s psi prva sindikalistka Helena Milinković. Res neverjetno, kaj vse si privoščijo ti domnevni borci za človekove pravice in svobodo medijev …

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine