Piše: dr. Damjan Prelovšek
Plečnikovo leto Slovenci praznujemo z osrednjo razstavo, ki je na ogled v Mestnem muzeju. Skoraj nepregledna vrsta sodelavcev je vplivala tudi na njen dokaj nenavadni koncept.
Ne gre za temeljito obravnavo njegovih del, ki smo ji bili priča že leta 1986 v pariškem Centru Georges Pompidou in še manj deset let pozneje na Praškem gradu, ko so bila predstavljena njegova dela na Češkem, temveč naj bi prireditev imela novo presežno poslanstvo in prinesla nov, sodoben pogled na Plečnika. Kljub temu se razstava začenja dokaj običajno z mojstrovimi dunajskimi skicami in nadaljuje z Zacherlovo hišo, s cerkvijo sv. Duha in z vodnjakom Karla Boromejskega. Nekaj prostora je namenjenega tudi Plečnikovi sakralni umetnosti, in sicer 24. razstavi dunajske secesije, ki jo je sam uredil. Prireditelji so izdelali shematično maketo fasade Zacherlove hiše, ki pa ji zgoraj manjka najpomembnejši zaključek podvojenega strešnega venca. Podobno osiromašen in za študij neuporaben je tudi velik model Plečnikove dunajske cerkve. Kljub temu me je vse to razveselilo, saj so skoraj vsi podatki dobesedno prepisani iz moje knjige, ki je izšla pred petimi leti pri založbi ZRC SAZU. Ves moj dolgoletni trud brskanja po raznih arhivih in naprezanje, da bi izvedel čim več o našem arhitektu, vendarle ni bilo čisto zaman. Razočaran pa sem nad pozabljivostjo organizatorjev, ki so me čisto prezrli med avtorji razstave.
Neumnosti in spodrsljaji
Tu in tam se je v celoto seveda prikradla tudi kaka neumnost, ki je nisem zagrešil. Na uvodnem panelu na primer piše, naj bi bil Plečniku do štipendij (Kranjskega deželnega odbora in Kotnikove ustanove) pomagal starejši brat Andrej. V resnici bratova beseda v tej zadevi v nobenem primeru ni imela nobene posebne teže. Da bi Plečnik sodeloval tudi pri urejanju donavskega kanala na Dunaju, ni nikakršnih dokazov. Na istem panoju je tudi Wagnerjeva in ne Plečnikova risba postaje Burggasse.
Prav tu pa se začenja niz spodrsljajev, ki so privedli do tega, da obiskovalcu ni jasen način Plečnikovega ustvarjalnega razmišljanja in nam zato avtorji razstave lahko prodajajo za novo, kar vsi že dolgo vemo. Plečnik je prišel v Wagnerjev atelje na dunajski Likovni akademiji kot nekoliko boljši mizarski vajenec brez potrebne splošne in strokovne izobrazbe. Njegov učitelj je bil predvsem praktik in si je zato pri poučevanju pomagal s teorijo nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja, objavljeno v dveh zvezkih knjige Der Stil. Semper je špekulativno izhajal iz antične umetne obrti, zlasti tekstila in keramike, iz katere naj bi se razvile vse oblike monumentalne arhitekture. Preprosteje povedano, s prenosom začasnih, provizoričnih izdelkov v trajnejša klasična gradiva, kot so kamen, opeka, les in kovina, šele dobimo pravo arhitekturo.
Amaterizem proti znanosti
Plečnik je bil izjemen mojster metamorfoziranja, ki označuje njegov celotni opus in prav to je tudi njegov glavni prispevek v zakladnico svetovne arhitekture. Odpiral je klasične arhitekturne teme, jih reševal po svoje in pokazal izredno iznajdljivost pri moderniziranju tradicionalne likovne govorice. Proporcije, ritem in kontekst so bili njegovi odgovori na arhitekturno vrenje prve polovice dvajsetega stoletja. S tem bi lahko odpadel zadnji del razstave, posvečen tako imenovanemu Pojmovniku, v katerem se je vrsta avtorjev, ki se ni nikoli resneje ukvarjala s Plečnikom, poskušala tekmovati, kdo se bo arhitektovemu geniju poklonil na izvirnejši način. Amaterizem torej proti znanosti, ki prevladuje po vseh prostorih Mestnega muzeja. Svetla izjema v tej skupini je Ákos Moravánszky, tudi sam odličen poznavalec Plečnika, ki je edini opozoril na temeljni pomen Semperjeve teorije o oblačenju pri snovanju slovenskega arhitekta. Zaželeno bi bilo, da bi na razstavi videli tudi nekatere druge Plečnikove stvaritve, na primer njegovo Langerjevo vilo na Dunaju, pri kateri se je prvič otresel učiteljevega vpliva in krenil v drugačno smer, Langerjevo najemniško hišo ob Wienzeile in še kaj. Sploh je popolno pomanjkanje novih fotografij Plečnikovih dunajskih in praških del velika nesreča celotne razstave.
Plečnikove praške vizije
Plečnik je v Pragi užival neomajno zaupanje češkoslovaškega predsednika Tomaša G. Masaryka in njegove hčerke Alice. Predsednik ga je že jeseni leta 1920 imenoval za arhitekta Praškega gradu in ne šele leto pozneje, ko naj bi se bil navdušil nad njegovim delom v rezidenci Lany, kar beremo na razstavnih panojih. V Pragi je Plečnik lahko uporabljal draga gradiva, o katerih doma ni mogel niti sanjati. Zato je ta del ustvarjanja bistven za razumevanje njegovega poznejšega delovanja v rojstni Ljubljani. Praške zamisli, ki niso bile vkleščene v slovensko majhnost, so vplivale na Plečnikove vizije domačega okolja, medtem ko je pozneje marsikdaj ta proces potekal tudi v obratni smeri. Ker nihče od organizatorjev praških del ne pozna v zadostni meri, je nujno izostalo vse prizadevanje po izvirnosti razstave. Tega ne reši niti obiskovalcem čisto nerazumljiv iz več ravni sestavljen papirnati model grajskih vrtov in interjerjev. Izjemno pomembna praška faza Plečnikovega delovanja je torej predstavljena skrajno površno, čeprav je bila doslej v literaturi že večkrat temeljito razložena. Nekaj skenov načrtov iz arhiva Praškega gradu nikakor ne more nadomestiti pomanjkanja vsakršnih novejših posnetkov grajskih interjerjev, dvorišč in vrtov, da ne rečem vsaj nekaterih arhitekturnih odlitkov. Tudi obelisk in piramida sta popolnoma izgubljena v prostoru in ne moreta niti zdaleč pričarati ambienta praških dvorišč ali vrtov.
Neupravičeni naslov
Kar je najbolj presenetljivo, razstava nosi naziv Metropola, na njej pa manjkajo vse ključne arhitekture, ki naj bi ta naziv upravičile. Ni ne Ustavnega sodišča in Vzajemne zavarovalnice, ne celjske Ljudske posojilnice, ne beograjske cerkve, ne Peglezna, ne tržnic, ne rimskega zidu, ne Križank itd., itd. Plečnikove cerkve v Pragi, Ljubljani in Bogojini so bolj ali manj zastopane le z videoposnetki zunanjščine. Sploh pa se zdi, naj bi bilo prirediteljem zmanjkalo idej, kajti vsa pripoved se izteče v nekaterih bolj ali manj naključno izbranih fotografijah velikega formata. Model slovenskega parlamenta med njimi stoji na nizkem podstavku čisto izgubljen. Posnetek Vodnikovega nagrobnika na Navju s Plečnikom nima nič skupnega, teme, kot so steber, mreža tlakovanja, arheologija zidu, hiša v hiši in podobno, se nanašajo na metamorfoze, za katere pobudo je Plečnik našel pri Semperju, in sicer v njegovi razlagi o štirih elementih in njim ustreznih tehnikah ter gradivih. Doslej so bile že velikokrat precej bolj izčrpno obdelane in zato ni nobene potrebe, da bi jih ponavljali v nedogled. Nič novega torej. Žal pa je to tudi vse, kar na razstavi lahko izvemo o Plečnikovi Ljubljani.
Nepreverjene trditve
Nekatere trditve bi avtorji razstave morali tudi preveriti, preden se lotijo pisanja. Kip sv. Jožefa iz begunjske kapele ni v Plečnikovi hiši, kjer je le njegov mavčni model, temveč je vlit v bron in ga hranijo usmiljenke v Šentjakobu ob Savi. Takih netočnosti je še nekaj. Glede spora z Vurnikom okoli Univerzitetne knjižnice je rektor univerze že od vsega začetka Plečniku obljubil, da se bodo držali njegovega načrta, ki ga je medtem že odobrilo gradbeno ministrstvo v Beogradu. Sam sem prepričan, da knjižnična fasada ni aluzija na rimski zid, pač pa gre za pisano semperjevsko preprogo, v katero je ovita stavba. Svojemu asistentu Janku Valentinčiču je Plečnik pravil o mešanem zidu iz kamna in opeke pri naših kraških hišah. Izstopajoča okna vrhnjih nadstropij so angleškega izvora in skupaj z dvema vhodoma predstavljajo gube v »tekstilni« fasadi. Vsakršna drugačna razlaga kaže popolno nepoznavanje Plečnikovih kompozicijskih pravil.
Uganka kraja in vrta
Ker sta v naslovu razstave tudi kraj in vrt, moram priznati, da ne vem, kaj so si pod tem predstavljali organizatorji. Vrtovi v Pragi so v resnici bolj parki kot vrtovi, kar velja tudi za ljubljanske Žale, edini pravi Plečnikov vrt, ki ga poznam, pa nahaja ob hiši, v kateri živim. Ta pa na razstavi ni niti omenjen. Pravzaprav se čudim, kako da razen dveh kopij preprostih šolski stolov, opremljenih s cenami za prodajo, ni nikjer drugega pohištva, ki bi sodilo na osrednjo razstavo v Plečnikovem letu. Pohištvo je bilo vedno neločljiv sestavni del njegovih interjerjev, pri katerem se je držal istih oblikovalskih zakonitosti kot pri arhitekturi. Očitno so si organizatorji predstavljali, da je mogoče z nekaj videoposnetki nadomestiti vse drugo. Svečnik iz zgodnjega dunajskega časa, dvoje kelihov, monštranca, kovinski podstavek sličice in nekaj glinastih modelov je vse, kar je od Plečnika mogoče videti v Mestnem muzeju.
Zamujena priložnost
Tudi po dolgem premišljanju nisem mogel ugotoviti, v čem naj bi bila ta razstava posebna in kje je njen presežek, prej gre za veliko zamujeno priložnost. Veliko babic, kilavo dete. Vseeno bi predlagal, naj se takih podvigov v prihodnje raje lotevajo ljudje z znanjem. Z amaterizmom ne pridemo več nikamor. Kdor si bo želel ogledati resnejšo razstavo o Plečniku, bo tudi tokrat moral v Prago, kjer so slovenskega arhitekta aprila počastili v terezijanskem grajskem krilu s precej več originalnimi izdelki, kot jih lahko vidimo v Ljubljani.
