Sedaj je že jasno, da je turškemu podjetju Cengiz uspelo, kar v Sloveniji ni uspelo še nikomur. Na kolena je spravil Stojana Petriča, velikana in varovanca Milana Kučana, ki je vmes že sanjal, da uteleša Slovenijo, na bridkem koncu svojih nedoseženih sanj pa bo, kot kaže, samo lovil milijončke, ki jih je skril po davčnih oazah, in bral članke o sebi, ki mu jih pišejo njegovi novinarji, dokler bo sploh še lastnik medijev.
In verjetno bo tu potekal najpomembnejši boj za njegovo zapuščino, ker bo lov na plen ali ohranitev medija, ki že danes diha na škrge, neizprosen. Mogoče pa je tudi Delo že zrelo za ustreznega tujega lastnika? Samo kako bodo potem Murgle pisale scenarije volitev? In kaj bo z dvornimi tiskarji javnomnenjskih napovedi? In kaj bo z volitvami?
Od drugega tira do druge cevi
Vrnimo se k temu, kaj se je dejansko zgodilo Petričevemu Kolektorju od leta 2017, ko je bil objavljen razpis za graditev druge cevi predora Karavanke. Kako je mogoče, da ni uspelo človeku, ki se mu (skoraj) nihče v Sloveniji ne upa reči ne? Človek, ki s seboj ne nosi denarnice. Človek, ki ne kliče za rezervacije. Človek, ki je mislil, da ima vse, pa ugotovil, da nima nič. Kaj izkazuje podrobna analiza izjav, dogodkov in odločitev? V bistvu vse najhujše, predvsem pa, da je tudi Petrič kot nič koliko ljudi pred njim stavil na konje, ki niso zmožni zmagovati; ki niti do cilja ne (z)morejo; ki že med dirko menjajo džokeje in že med tekmo preskočijo ograjo na druge dirke, kjer se zapisano ponovi. Znova ne zmorejo zmagovati. Ne zmorejo do cilja. In znova med dirko menjajo džokeje. Ne razumeti te logike kvazi politike, ki izvaja kvazi vlado, je ne razumeti Slovenije. In posledično ne razmeti položaja, o katerem je sanjal, pa ga ne bo nikoli dosegel.
Prva v vrsti, ki je prav usodno zatajila Petriča, je prav gotovo ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ki brez Petričeve pomoči zagotovo ne bi zmogla finančnih bremen volitev in po volitvah nikoli ne bi videla infrastrukturnega resorja. Saj veste, silovita kampanja za upokojence, potem pa niti slišati ni hotela o zdravstvu, ki ga je imela polna usta, in ker po njeno nihče ni želel infrastrukture, je bila uboga Alenka primorana prevzeti ta izjemno zahtevni resor. No, do tod je še poslušala botra Petriča. Ko je ugotovila, da s svojim besedičenjem ne bo (z)mogla reševati resnih projektov, je bila najprej tišina. In tipičen otopel pogled, ki bi lahko prišel v učbenike slovenske nesposobne politike. Tišino je prvi presekal Petrič, ki je izgubljal potrpljenje in ji dal vedeti, kdo in zakaj je. Sledila je javna kampanja ministrice, namenjena Darsu, kjer je dovolj jasno zahtevala, da verjame, da bo Dars izbral prave, ni pa si upala izustiti Petriču tako želenih besed – domače izvajalce. In postala je predmet medijskih napadov, ki si jih zagotovo ne bi nihče želel, vendar je Alenka kmalu zamenjala poligon, ugotovila, da je še več denarja in več interesa pri energetiki, in se predala varnemu zavetju strica iz Amerike. Kar nenadoma je bilo dovolj kapitala za Alenkinega potrčka Pavliča, da je kupoval intervjuje v poceni rumenih medijih, kar nenadoma je Petričev napad izgubil učinek. In kar nenadoma se je vrnil nasmeh na obraz ministrice, ker je ugotovila, da lahko kljub nesposobnosti prodaja sponke še naprej.
Marjan Šarec mu ni pomagal
In že smo pri drugemu igralcu, ki je usodno zatajil Petriča. To je sam predsednik vlade Marjan Šarec, ki sicer menda ni nič obljubil velikemu Petriču, ko se mu je prišel donkorleonovsko poklonit še v času volilne kampanje, vendar tudi in predvsem ni odrezal Alenke, ko je Petrič to že zelo jasno zahteval. Tudi Marjan je imel ali ima namreč pomembnejše projekte s strici iz Amerike, nenavadno, tudi v zvezi z energetiko, in tudi njemu se ni dalo igrati drugoligaških tekem v domačem peskovniku z igralci, ki nimajo potenciala za uspeh. Še en strateški minus za Petriča, ki je vnovič dokazal, da ne razume vloge konjev niti pri šahu. In da je zrel za kopito.
In že smo pri vele Kolektorju samem. Če naredimo analizo medijskih nastopov »visokih predstavnikov« Kolektorja, predvsem nastopov v Tarči, lahko hitro ugotovimo, da z vehemenco, vsebinsko pa s popolno nepripravljenostjo seveda ne moreš posegati po medijskih uspehih, kaj šele vrhunskih gradbenih projektih. Petrič je na vodilna mesta nastavljal ljudi, ki očitno znajo zapravljati denar, ne znajo pa ga prislužiti, so polni besed, kaj vse obvladajo, imajo pa klasične probleme z impotenco in sorodnimi težavami pomembnosti željnih, ki nikoli zares niso obvladali niti lokalnega okolja. Discipline ni bilo in šibki členi so se izkazovali na vsakem koraku. Staviti samo na eno odvetniško pisarno v tako ključni igri, kot so (bile) za Petriča Karavanke, je nov strateški spodrsljaj. Niti avtor predmetne zakonodaje in uzanc DKOM mu namreč ni uspel dostavljani nič drugega kot mastne račune.
Kaj pa pravijo revizorji?
Za popolno zgubo se je izkazal tudi ključni adut Petriča na Državni revizijski komisiji Smrdel. Naiven videz in nebogljene očke zagotovo niso preslepile Erike Žnidaršič in podobnih medijskih akterjev. Predvsem pa si je, kar je najlepše, Smrdel jamo skopal kar sam, saj je po vzoru profesorjev zaslužkarjev rekorderjev zaračunaval več ur, kot jih ima dan. Dovolj za novo olimpijsko disciplino, kjer bi bila Slovenija zagotovo zaporedni prvak, vendar odločno premalo, da bi premagal disciplinirani Cengiz. Z njegovim bridkim slovesom, ki so ga Petričevi mediji skušali ovekovečiti s scenografijo mafijskega pogreba prvokategornika s potencialnim iskanjem atentatorja, je bil DKOM rešen tudi vpliva Kolektorjevih žensk. Prišel je namreč Červek, ki je dal takoj vedeti, da pod njegovim vodstvom odločitve sprejema on, ne pa strici iz ozadja, in zgodbe o DKOM je bilo za Petriča konec. In kdo se danes še spomni Smrdela?
In smo že pri Darsu. Težko bi našli junaka, ki bi ob imenovanju uprave Žavrlan-Vidic slednji napovedal dokončanje mandata. Še manj uspešno kljubovanje političnim in gospodarskim pritiskom ter preživetje volitev. Pa vendarle je uprava zdržala, normalno bo celo končala mandat, in če kdaj, bi si zaslužila ponovitev mandata, saj postavlja standarde, ki bi jih družba morala začrtati že na začetku svojega delovanja. Predvsem pa se jih držati. Ponovitve mandata seveda ne bo, najprej zaradi naravnost deplasiranega nadzornega sveta, ki ga je imenovala vlada, v katerem so zastopniki nivoja hišnega sveta lokalnega vrtca. Kadrovski bazen LMŠ seveda. Pri tem tokrat tudi SD ni izjema. Predvsem pa zaradi že omenjenega igralca Marjana, ki mora lastno nesposobnost medijsko zakrivati s kadrovskimi igricami.
Zakaj je uspelo Turkom?
In kaj je potem uspelo Cengizu? Predvsem to, da v skoraj treh letih ni nasedel na nobeno od številnih min domačih lobistov in silnih svetovalcev, ki so se ponujali na vsakem ovinku. Da je odigral z enako taktiko od prvega dne, ki je ni prilagajal hitrosti vetra ali temperaturi ozračja. Kakor so mu na začetku skušali uničevati ugled, se jim je vrnilo kot bumerang. In kako vehementno so si zamišljali, da bo prvi udarec tudi končni udarec. Danes je na kolenih Kolektor, že vmes si ga je privoščila taista Delavska svetovalnica, ki so jo najprej uporabili proti Cengizu, pa so ta napad na Kolektor seveda redki mediji v državi opazili. Preživitvenega obrata denarja za napihnjen milni mehurček konglomerata Kolektor ni (več), Petričeve zamere zaradi samovšečne drže in odprtih sporov vse povprek so prevelike in tokrat niti stari dobri stric Kučan ne bo mogel pomagati. Banke bodo terjale svoj krvni davek, razpadel bo imperij, ki se niti zgradil še ni. In spet bo predmet medijskega objokovanja, hišni kvazi ekonomski pisci bodo še vedno mastno služili s prispevki, kako je treba gradbena dela oddajati domačim izvajalcem ne glede na vse maslo na glavi, ki ga nosijo. In ne glede na to, da vsi skupaj ne premorejo referenc niti mehanizacije za začetek kakršnega koli resnega infrastrukturnega projekta. In čez leto dni bo spomin na Kolektor samo še … ?
In drugi tir Divača – Koper?
Tudi če bi Tom Cruise posnel Misijo nemogoče 9 (ker 7 in 8 sta že v izvedbi), v njej ne bo vloge za Petričev Kolektor. Niti za stranskega igralca ali posebne efekte. Razen morebiti za catering, če jim bo uspelo zagotoviti izbrane okuse za turške jedce. Ampak tudi to je posel, mar ne?
Za konec še nauk Petričevih neizsanjanih sanj – nikoli ne moreš biti tako velik, da ne bi mogel postati najmanjši.
