Piše: Vančo K. Tegov
Povsod naj bi bila odločilna stroka, vendar v imenu stroke se je šlo že zelo daleč, na nekaterih področjih pa še posebej. Tako strokovnjaki znajo in uspejo naredite že neverjetne stvari, malokdo pa se sprašuje, kakšne so posledice tega na drugih področjih.
V medicini in pri obravnavi človeka je to še posebej pomembno, saj gre za kompleksno bitje, ki je najprej znotraj sebe eno, nato pa še v povezavi z drugimi. Tudi bolnik ostaja takšna celota, vprašanje pa je, koliko se tega zavedamo pri njegovi obravnavi. Na to in še nekatere druge dvome ter razmisleke ter pomisleke in odstiranja zastrtega pa s prim. dr. Ivanom Žuranom, ki skoraj 50 let deluje in vlaga vse svoje mentalne in strokovne potenciale na področju medicine oz. interne medicine. To da se to dogaja ob premislekih ob 400 letnici ustanovitve reda lazaristov nakazuje tudi na dejavnost zdravstvene nege, ki se je začela prav s sv. Vincencijem Pavelskim. Zato tudi pomembno mesto v teh razmislekih ima medicina in medicinska nega.
Medicina ter sub-specializacija in morebitne pasti
O neverjetnem napredku medicine in posameznih vej, disciplin vemo dosti, bistveno pa je da se poudarijo tudi momente onstran same stroke, bolj pristope, obravnave, ki so pri tem koriščeni v dobro obravnavanega pacienta, ki bi ga naj ohranili kot integralnega individuuma, celovite osebnosti. Časi univerzalnih umov kot so bili Da Vinci ali pri nas Scopolija nepovratno mimo, danes je era specializacij in t.i. super-specializacij že zelo daleč, celo toliko da je včasih bolj težko sublimirati, strniti znanja in spoznanja dosti težje kot pa nekaj dognati za posamezni segment določene veje medicine. Seveda to pomeni tudi velika možnost pasti oziroma da se zgodi v pretirano, čeprav zaželeno, odmikanja od temeljne vede, celo tako daleč da pripelje do odmika od želenih rezultatov in na podlagi tega morebitnega uspešnega in pravočasnega zdravljenja. Tudi za sam medicinski, zdravniški kader ni dobro. Prezgodnja specializacija pripelje odmika temeljnega poslanstva zdravnika da ob osebnem pristopu do pacienta spozna ves kar je potrebno da mora dati skoz zdravnik, ali kot je gost razmisleka, prim. dr. Ivan Žuran rekel, da nič v moji karieri zdravnika ne more nadomestiti dveh let dela na terenu s stetoskopom.
Druga past ali zagata do katere pride pri čezmerni specializacije je ta da za dosego rezultata super specializacije je, poleg rednega šestletnega študija medicine, potrebno vsaj 10 let dodatnega učenja izpopolnjevanja ter permanentnega spremljanja svojega področja, kar pa roko na srce, odmakne začetek in kasnejši polnovredni prispevek specialistične kariere in napredek na leta po 40 letu. Kar ni tako slabo če že ne bi za seboj potegnilo druge posledice kot so ustvarjanje družine, finančne trdnosti in na koncu tudi mentalne utrjenosti samega “super-specialista”. Jasno je da v zadnjih desetletjih je medicina dosegla neverjeten napredek tudi ali predvsem s pomočjo prav te super specializacije, je pa vredno delati na tem da v vsem tem ostane temeljno spoznanje ki ga daje osnovna medicina. Temu se reče pa post rehabilitacija ali obravnava pacienta po končanem bolnišničnem zdravljenju od koder odide z goro papirjev s številnimi priporočili na odpustnicah ter posameznih listih, seveda od odmerjenem času v katerem odhajajoči pacient niti ne utegne doumeti kaj in kako potem. Le več kot odlična se zdi zamisel oziroma zagnan projekt ki se v zadnjih petih letih prakticira v Sloveniji, ki mu rečejo post operativna ambulanta, kjer pa bi, bolj v šali rekli, se pacientu ki je zaključil stacionarno zdravljenje pove, se mu dajejo napotke kako se more uspešno soočati z zahtevami, potrebami in vedenji s katerimi si osmišlja življenje in skrbi za svoje zdravje po določenih uspešno končanih zdravljenih ali posegih. Obdobje po tem je zelo občutljivo zato pa se mu z vsem znanjem posvečajo. To obdobje zajema 36 ambulantnih obiskov, ki se jih izpelje v približno treh mesecih. S tem se nadomesti tisti del ki m rečemo celostna individualna obravnava.
O celostnem pogledu na pacienta
To da je specializacija nujno potrebna za napredek in uspešno zdravljenje in odpravljanje posledic raznih bolezenski ali patoloških stanj kar se človekovega zdravja tiče popolnoma drži, le da mora vključevati celostno obravnavo pacienta. Prav zato morata specialistična in družinska medicina nujno in neizogibno sodelovati. Družinska medicina oziroma njeno obravnavo pacienta mora biti vseobsežna ob izrecnem in polnovrednem sodelovanju pacienta pri skrbi za svoje zdravje. Pacienti v kolikor niso zadovoljni s prenosom informacij o svojem zdravju morajo zahtevati od zdravnika popoln prenos informacij o svojem zdravju.
Temelj vsega gnanja k napredku mora ostati človek in njegova dobrobit in dobro zdravje. Noben napredek ne sme spregledati človeka, pacienta pri njegov celostni obravnavi. Več bo situacij o uspešnosti pri tem početju večkrat bomo rekli da je ta pristop padel na plodna tla. Le zaželimo si vsem ki delajo na tem da jim to večkrat, ali nenehno uspeva…
