30.1 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

(RAZKRIVAMO) Kako je Nika Kovač v svoji prvi kolumni za Siol.net med vrsticami podprla Slavka Gabra in možnost političnih čistk v šolskem sistemu

Piše: Gašper Blažič

Poročali smo že, da je Nika Kovač najnovejše ime med kolumnisti na Siol.net. Potem ko so od tam izgnali še »poslednjega Mohikanca«, nekdanjega ministra, sicer pa publicista in profesorja Žigo Turka, je očitno prišlo do še zadnje velike spremembe, ki kažejo na to, da je poleg RTV Slovenija dokončno padla ena zadnjih medijskih trdnjav, ki še niso bile – kot se reče v  svobodnjaškem novoreku – »depolitizirane«.

Spomnimo: pred kratkim smo tudi poročali, kako je Telekom Slovenije v svojih shemah poskrbel za bizarno premestitev programov Nova24TV nekam v »ozadje«. Ob tem ni odveč spomniti, da je Telekom Slovenije že hitro po prihodu nove koalicije na oblast dobil najprej nadzorni svet, nato novo vodstvo, nato pa so se začele spremembe tudi v družbi TS Media, ki upravlja s portalom Siol.net. Od tam so najprej izgnali urednika Petra Jančiča, nato pa »prečistili« tudi seznam kolumnistov. No, seveda vse nove kolumniste predhodno »požegna« generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković, ki je nekdaj tudi sama pisala za ta portal z ekipo, ki je nato začela ustvarjati od Martina Odlazka financirani portal Necenzurirano. Nič čudnega, da nekateri Vukovićevo že cinično imenujejo »Gregor Golobič v krilu«.

Bolj in manj prijazna sporočila Nike Kovač

Zanimivo je sicer, da je bila prva kolumna Nike Kovač objavljena 1. septembra, na prvi dan novega šolskega leta. In to v nič kaj političnem slogu in dokaj daleč od njenega pregovornega »fajtanja«, čeprav je tri dni kasneje preko twitterja (omrežja x) spet izbruhnila, ker je po njenem Bojan Požar začel vohunit in napadat njene prijatelje z RTV Slovenija. Bojan Požar je namreč objavil naslednje:

 

Sledil je takšen »pravičniški« odgovor Inštituta 8. marec oz. Nike Kovač:

 

Vse to pa se je zgodilo tri dni po objavi kolumne, ki odraža nekoliko drugačen slog, kot smo ga sicer pri Niki Kovač vajeni preko družbenih omrežij, ko nastopa precej bojevito. Zakaj, pa bomo videli v nadaljevanju.

A najprej moramo izključiti možnost, da tu ne gre za njeno kolumno in da je vpletena tretja oseba. Tu ne moremo spregledati, da ima sicer medijsko kontroverzna prva dama Inštituta 8. marec vsaj nekaj talenta tudi po družinskem poreklu. Denimo po očetovi strani, saj je oče Miha Kovač, profesor na oddelku za bibiotekarstvo ljubljanske filozofske fakultete, že v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja pisal kolumna za nekatere medije. V drugi polovici devetdesetih denimo za Dnevnik, kjer je nastopal nekoliko bolj zmerno kot njegov kolumnistični kolega Vlado Miheljak. Mihov oče Božo Kovač pa je bil nekdaj dolgoletni urednik Dela, je pa na Dnevnik urednika Milana Medena, ki ga je konec junija 1991 odnesla kolaboracija z JLA. Če odštejemo politične okoliščine (mimogrede, Božo Kovač je bil tudi soustanovitelj Kučanovega Foruma 21), je treba priznati, da ima Nika Kovač smisel za publiciteto in ve, kako pritegniti medijsko pozornost.

Zgodba o prijateljici, s katero sta obiskovali javno šolo

A naslov njene kolumne, ki jo je objavila na Siolu, je daleč od političnih tem in se spusti v bolj osebne sfere (»Moja prijateljica Klara ali o pomenu javne šole«). Seveda, če zanemarimo drugi del naslova, ki ima, če odštejemo dan objave (1. september), prikrito politično sporočilo, ki bi lahko pomenilo tudi napoved prihodnjega dogajanja. Na prvi pogled kolumna deluje zelo »čisto«, saj opiše vrednoto prijateljstva. Klara iz Nikine zgodbe prihaja iz drugačne družine, opisuje njuno druženje, njune skupne lastnosti, pa tudi razlike. Bistveno sporočilo pa se skriva v zaključku prve polovice kolumne: »S Klaro pa sva imeli srečo tudi zato, ker sva obe obiskovali javno osnovno šolo, ki je bila blizu najinih domov in je predstavljala odprt prostor s povezovalnim ozračjem, v katerega smo vstopali različni otroci iz različnih družinskih okolij. Šolo smo večinoma doživljali kot prostor enakosti, prostor, v katerem smo se počutili sprejete in varne. Z mnogimi učiteljicami in s kakšnim učiteljem smo skupaj ustvarjali okolje, v katerem smo otroci z različnimi osebnimi okoliščinami in tudi socialno-ekonomskimi ozadji sprejemali drug drugega in razlike med sabo.«

In v nadaljevanju: »Prepričana sem, da je za zmanjševanje sovražnosti v družbi in za ohranjanje spoštljive komunikacije med ljudmi ključno to, da otroci že v družinah in kasneje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah od vrtca naprej, kjer preživijo zelo veliko časa, živijo in se oblikujejo v solidarnih in vključujočih skupnostih. Tudi zato smo delo v svetu zastavili tako, da smo se spoznavali in pogovarjali s strokovnjaki in strokovnjakinjami z različnih področij. Moji prvi pogovori so potekali s sogovornicami in sogovorniki, ki poznajo stanje in (vzgojno) ozračje v osnovnih šolah v Sloveniji.« V nadaljevanju se Kovačeva posveti problemom sovraštva, medvrstniškega nasilja ter o pozitivni vlogi, ki naj bi jo imel Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, torej tisti slavni organ, ki ga je ustanovila Golobova vlada. Ter o šoli, ki bo »enako dostopna« in »brezplačna«.

Prikrita sporočila med vrsticami

V tej kolumni je dejansko veliko prikritih, lahko bi rekli sublimalnih sporočil. Z njo je dejansko Kovačeva upravičila vlogo sebe ter Inštituta 8. marec pri uvajanju brezplačnega toplega obroka za vse učence. Ob tem seveda velja spomniti, kar smo že pisali – da je ta projekt v resnici najprej izvedla prva Janševa vlada, kasnejše levičarske vlade pa so to ukinile. Jasno pa je, da gre tu za svojevrstno demagogijo glede »brezplačne« šole, saj je jasno, da mora stroške tako delovanja šole, učiteljskih plač, vseh subvencij (tudi za šolsko prehrano) nekdo plačati. In tu gre denar seveda iz proračuna. Povedano drugače: nobena šola ni brezplačna, gre samo za to, ali je finančno dostopna za vse sloje prebivalstva. Ob tem ni odveč spomniti, da smo še v drugi polovici osemdesetih let morali sami kupovati vse učbenike ter mesečno plačevati tudi malico (ki ni bila kdo ve kako kvalitetna).

LGBT slikanice, ki jih izdelujejo v podjetju Mali junaki je primer poskusa vdora ideologije v šolski sistem. Morda so levičarski šolski ideologi zato začeli vračati vzgojo tja, od koder so jo v devetdesetih letih izgnali… (posnetek zaslona: Mali junaki)

Drugo prikrito sporočilo je naskok LGBT in transspolne ideologije na šolski sistem. Mnogi to opravičujejo kot primer vzgoje mladih rodov k strpnosti in vključevanju novodobnih pogledov. Nika Kovač tega sicer ne omenja, vendar bi lahko kdo v njenem prej navedenem zaključku kolumne prepoznal tudi ta vidik. Je pa ob tem zanimivo, kako so levo-liberalni teoretiki, ki so še v devetdesetih letih zavračali pomen vzgoje in poudarjali zgolj izobraževanje, pred nekaj leti obrnili ploščo. To navsezadnje nakazujejo že spremembe imena šolskega ministrstva od leta 1990 dalje. Tako je bil v Demosovi vladi Peter Vencelj najprej republiški sekretar (nato minister) za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo, vendar je imela socialistična zakonodaja ob nastopu Demosove vlade še vedno sistem t. i. republiških komitejev, ki so jih vodili predsedniki. Tako so s prihodom Demosove vlade oz. izvršnega sveta (po stari kardeljanski zakonodaji) vsi predsedniki komitejev najprej postali republiški sekretarji, nato pa ministri. V poosamosvojitvenem obdobju je komite oz. republiški sekretariat za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo dobil novo ime: ministrstvo za šolstvo in šport. Tega je med leti 1992 in 1999 vodil Slavko Gaber, za njim leto in pol Pavel Zgaga. Slabo desetletje kasneje je z razbitjem ministrstva za znanost in tehnologijo prišlo do spremembe: leta 2000 je Lucija Čok, ki je vodenje ministrstva podedovala od Lovra Šturma (Bajukova vlada), postala ministrica za šolstvo, znanost in šport, saj so k omenjenemu ministrstvu priključili del ukinjenega ministrstva za znanost in tehnologijo. Obdobje prve Janševe ter Pahorjeve vlade je znova prineslo staro ime: ministrstvo za šolstvo in šport (ministra sta bila Milan Zver in za njim Igor Lukšič). S krčenjem števila ministrstev ter združevanjem resorjev je Slovenija leta 2012 dobila združeno »super« ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kar je sprožilo silovit vihar med t. i. »kulturnimi« vstajniki, ki so tedaj ob slovenskem kulturnem prazniku na nož pričakali novega ministra Žigo Turka in celo zažgali kontrabas. No, v naslednjih vladah, ki so sledile, so kulturni resor znova osamosvojili, ostalo pa je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Vse do prihoda sedanje vlade, kjer je ministrstvo znova dobilo ime, ki bi ga moralo dejansko imeti že od vsega začetka: ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Zanimivo, vzgojo so postavili celo na prvo mesto. No, spomniti velja tudi to, da je bil dvakratni minister za področje šolstva tudi nekdanji Lukšičev asistent na FDV Jernej Pikalo.

Ni sicer znano, s katerimi strokovnjaki se je Nika posvetovala, saj jih imensko ni naštela. Je pa potrebno spet spomniti na njeno družinsko poreklo. Na ljubljanski filozofski fakulteti, natančneje na njenem oddelku za pedagogiko in andragogiko, kot profesorica poučuje tudi Mojca Kovač Šebart. In sicer pedagoško sociologijo, družinsko vzgojo in vzgojo za demokratično državljanstvo, kar pomeni, da se po raziskovalnem polju (in tudi ideološko) zelo dobro ujema s Slavkom Gabrom, o katerem smo v zadnjih dneh večkrat pisali. A več o njem kasneje. Slavka Gabra pa je potrebno omeniti prav zaradi dejstva, da se je po informacijah spletne strani Portalplus tik pred začetkom šolskega leta zadrževal v prostorih ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Gaber je bil namreč skupaj s svojim krogom ves čas glavni branilec t. i. »javne šole«, v 90-ih letih »laične in idejno nevtralne«, danes pa že »obogatene« z LGBT ideologijo. Tudi o teh vdorih v slovenski vzgojo-izobraževalni sistem smo v zadnjih letih pisali že večkrat.

Profesorica Mojca Kovač Šebart, ki je sicer članica kroga Slavka Gabra, leta 2010 na okrogli mizi “Homoseksualnost in šola”. Kot je v kolumni zapisala Nika Kovač, je s svojo mamo večkrat hodila na proteste… (foto: posnetek zaslona / Youtube)

Mit o »javni šoli«, ki naj bi jo ogrožala zasebna pobuda

Najprej si odgovorimo na vprašanje, kaj je to »javna šola«, ki jo omenja Nika Kovač že v naslovu in nato omenja, kakšno srečo je imela, da je s prijateljico Klaro obiskovala javno šolo v svojem lokalnem okolju. Gre za podoben pojem kot »javna RTV« – pojmu »državna« se zaradi avtonomije družbenih podsistemov, kamor vladajoča (strankarska) politika ne bi smela zahajati, se publicistika izogiba. Na splošno je javna šola vsaka, ki ni v zasebni lasti. Marsikdo bi ob pisanju Kovačeve zmotno pomislil, da ima Slovenija več zasebnih šol kot javnih. Resnica pa je ravno obratna. Poglejmo samo številke: v preteklem šolskem letu je v Sloveniji delovalo 456 matičnih osnovnih šol ter 315 podružničnih. Po podatkih spletne strani vlade v Sloveniji deluje šest zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavni program (drugačna opcija se v naši državi sploh ne izplača). Torej, če delimo to število zgolj z matičnimi osnovnimi šolami, lahko ugotovimo, da delež zasebnih osnovnih šol znaša manj kot dva odstotka glede na celotno število osnovnih šol. V praksi to pomeni, da se zelo majhen delež učencev sploh lahko odloči za šolanje v zasebni osnovni šoli.

Marsikdo se tudi vpraša, zakaj je v Sloveniji tako majhen delež zasebnih šol (tudi na področju srednješolskega izobraževanja delež ni dosti boljši, nekoliko bolje pa je pri univerzah). Odgovor je na dlani: tisti, ki so investirali v zasebno šolstvo, so to počeli v času, ko so bile razmere nekoliko bolj ugodne, ob birokraciji pa se soočajo tudi s problemom financiranja javnega programa. Kot je znano, je ustavno sodišče enkrat že poseglo v zakon, ki ureja financiranje vzgoje in izobraževanje, češ da mora biti financiranje izvajanje programa stoodstotno (in ne le 85%) – je pa kasneje prišel »popravek«, da to velja le za financiranje osnovnega programa. Kot je znano, sta se med pobudniki ustavne presoje znašla tudi Peter Gregorčič (še preden je postal predsednik programskega sveta RTV) in Marko Balažic.

Zakaj navajamo ta dejstva? Ker v naši državi velja nekakšen mit, da je zasebno šolstvo podobno zlo kot zasebno zdravstvo. In da je zato treba braniti javni šolski sistem pred zasebnim (ki ga pri nas skoraj ni). V skladu s tem se utrjuje prepričanje, da sta pri nas javno šolstvo in javno zdravstvo tista, ki jamčita ne samo kakovost, pač pa tudi (finančno) dostopnost. Povedano drugače: ne tvegajte z vpisom na zasebno šolo, ker vas to lahko veliko stane, pa še vzgojijo vas lahko »napačno«. No, nekaj je res: Zavod sv. Stanislava, v okviru katerega delujeta Škofijska klasična gimnazija in Osnovna šola Alojzija Šuštarja, zagotovo v izvajanje javnega šolskega programa ne bi spustil »mavrične ideologije«, razen če se bo zavestno prilagodil diktatu države, če se to zgodi (in če ga zavrne, lahko pride do resnega konflikta, ki bi imel posledice tudi na področju financiranja). V okviru Zavoda že od ustanovitve dalje (1993) tudi deluje štipendijski sklad, ki družinam učencev in dijakov subvencionira stroške, ki bi jih sicer morali sami pokriti (prehrana, nadstandardni program, kot so denimo ekskurzije, itd.). Na splošno pa ima zasebno šolstvo večstransko vlogo: ne samo da bogati šolski prostor, pač pa financiranje javnega programa, ki ga izvaja zasebna šola, dejansko prihrani stroške, saj mora pri javni šoli tudi ostale stroške kriti država (ali lokalna skupnost). Več o tem pa TUKAJ.

Osnovna šola Alojzija Šuštarja v Ljubljani je ena od šestih zasebnih osnovnih šol v Sloveniji. Samo matičnih javnih osnovnih šol je v Sloveniji skoraj 500. (Foto: www.stanislav.si)

Tu velja spomniti na še eno lastnost zasebnega šolstva: lahko se svobodno vpiše denimo na katoliško gimnazijo kdorkoli, le podpisati morate izjavo, da sprejemate nazorsko opredeljenost šolskega zavoda, tudi če se z njim intimno ne strinjate (in pač stisnete zobe) in seveda dati obljubo, da ga ne boste javno zavračali. Če takih zagotovil ne morete dati, potem se tja pač ne vpisujte. Kar pa seveda ni dokaz, da zasebna šola ne bo poskrbela za takšen pristop, preko katerega se bodo učenci in dijaki lahko vključevali v širše družbeno okolje. Tudi temu služi sistem financiranja izvajanja javnega programa na zasebni šoli, saj preprečuje morebitni šolski izolacionizem.

Avtonomija RTV padla, bo padla tudi avtonomija šolskega sistema?

Če potegnemo črto, lahko v kolumni Nike Kovač zasledimo veliko prikritih sporočil »med vrsticami« kot primer obrambe obstoječega sistema, ki ga zagovarja tudi Golobova vlada, z njo tudi vsi (šolski) ideologi od že omenjenega Gabra do Kovač Šebart. Avtorica kolumne vam tako na malo bolj prijazen način, preko simpatične zgodbe o prijateljevanju z nazorsko različno vrstnico sporoča, zakaj je tako pomembno, da ohranimo vse pridobitve tranzicijskega (neo)socializma. Glede na Gabrove obiske pri ministru za vzgojo in izobraževanje je to lahko tudi neke vrste napoved, kaj nas še čaka pod to vlado. V devetdesetih letih je namreč tedanja Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju uvedla pojem avtonomije šolskega prostora, ki bi (javno) šolstvo zavaroval pred vplivi katoliške Cerkve, zato je bila kmalu zatem sprejeta tudi zakonodaja, ki je prepovedala vsakršne konfesionalne dejavnosti v šolskih prostorih (in to določbo je v pastirskem pismu iz leta 1998 – o čemer smo že pisali – kritiziral  slovenski episkopat). Podobna avtonomija naj bi veljala za vse družbene podsisteme: šolstvo, sodstvo, mediji…

No, v primeru RTV Slovenija je ta avtonomija že padla, kar se bo vse bolj odražalo tudi v ideološki enovitosti ter slabši kakovosti programa, pa tudi kadrovskih čistkah. In če je padla avtonomija javnega medija, potem lahko sledi tudi to, da si bodo vladajoči po svoje razlagali avtonomijo šolskega prostora – in začeli »čistiti« tudi na tem področju. Skratka, ozračje, ki spominja na svinčena sedemdeseta, ko je tedanja komunistična  oblast v skladu s pol stoletja starim nastopom Staneta Dolanca v Splitu krepila marksistične pozicije v šolstvu…

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine