Piše: Álvaro Peñas
Rachele Mussolini je članica stranke Fratelli d’Italia in od leta 2016 mestna svetnica v Rimu. Je vnukinja Benita Mussolinija in sestra italijanske političarke Alessandre Mussolini.
Od zmage desne sredine je minilo več kot sedem mesecev in kljub histeriji levice ni bilo še enega “pohoda na Rim”, prav tako ni prišla apokalipsa.
V teh sedmih mesecih je bila vzpostavljena nova demokratično izvoljena desnosredinska vlada. Opozoriti je treba, da so bile v zadnjih letih vlade oblikovane s političnimi sporazumi, ki niso odražali volje ljudi. Vendar je vlada v zadnjih mesecih naredila veliko korakov naprej in politično delovanje usmerila v dolgoročno in strukturno vizijo na način, ki se razlikuje od prejšnjih vlad. To je mogoče, ker je desnosredinska koalicija kohezivna in odločna, njeno pričakovano trajanje pa je pet let, če ne pride do nepredvidenih dogodkov. Zato obstaja velika želja, da bi se dobro odrezali in da bi spremembe zaznali tudi v tujini, saj je Italija velika država, ki si zasluži, da jo vidijo takšno, kot je.
Na vas se je še posebej usmerila kampanja “strahu”, a ste bili klub temu izvoljena kot svetnika z največ glasovi v Rimu. Ima vaš priimek še vedno težo ali te kampanje vse manj vplivajo na volivce?
Kampanja strahu me je sicer prizadela, a sem bila v Rimu vseeno izvoljeni z največ glasovi in čeprav je moj priimek še vedno občutljivo vprašanje. Ko sem se udeležila svoje druge volilne kampanje, sem kandidirala z enakim zagonom in strastjo, kot sem ju pokazala leta 2016, bolj pa sem se zavedala izzivov, s katerimi se bom soočila. Presenetil me je tudi rezultat, ki sem ga dosegla in sicer da sem postala svetnica z največ glasovi v Rimu z veliko razliko v primerjavi z drugimi kandidati. Vendar so se po tem velikem uspehu pojavile običajne kritike glede mojega priimka ter da sem vse te glasove dobila le zaradi svojega pedigreja.
Resnica je povsem drugačna. Toda vse je bilo uporabljeno za napad na moj volilni uspeh in posledično na mojo politično stranko, čeprav se glede na njihove slabe rezultate sprašujem, ali želi levica nadaljevati s to žalostno farso. Če za primer vzamem svoj položaj: pri svoji prvi kandidaturi sem dobila približno 700 preferenčnih glasov, pri drugi pa nič manj kot 8600! Jasno je, da sem v petih letih, ki sem jih preživela v opoziciji, od leta 2016 do leta 2021, opravila delo, ki so ga Rimljani zelo cenili.
Zanimivo je, da se levica s tako vnemo spominja dogodkov izpred 100 let, vendar še vedno težko priznava žrtve fojb ali atentatov, kot je bil pokol v Primavalle, ki smo se ga spomnili pred nekaj tedni. Hipokrizija ali fanatizem?
Dejansko vidim, da gre za dvojna merila, obstajajo prvovrstne in drugorazredne žrtve. Po drugi strani si želim nacionalne sprave, saj je od zadevnih dogodkov minilo že veliko časa. Menim, da je to nujno potrebno, in to ne le pri socialnih vprašanjih; dejansko smo blizu drastičnim spremembam na svetovnem prizorišču, in če ne želimo, da nas dogodki preplavi, to zahteva, da se končajo določene delitve, ki Italijane zasidrajo v preteklosti in Italiji ne omogočajo nadaljnje rasti.
Seveda tisti, ki nas imajo raje šibke, spodbujajo tovrstne razpoke. Desnosredinske stranke to dobro razumejo, za razliko od italijanske levice, ki ne razume razsežnosti problema in iz povsem političnih interesov raje vzbuja duh “fašizma”, s čimer še povečuje socialni razkol med Italijani. Vedno me preseneča, kako se italijanska levica v volilnih kampanjah še naprej zateka k temu argumentu, ki je objektivno brez prave kritike.
Že drugi mandat ste svetnica v Rimu, kjer trenutno vlada levica. Kakšne so bile vaše izkušnje v teh letih? Katere so po vašem mnenju največje težave v večnem mestu?
Sem v drugem mandatu, žal še vedno kot opozicijska svetnica. Naša politika, ki jo vodimo kot skupina Capitoline Fratelli d’Italia, je konstruktivna in si prizadeva predlagati konkretne rešitve za težave mesta. Žal so težave prestolnice že več kot deset let vedno enake- resne težave z odvozom smeti in mestnim redom, težave z varnostjo in neustrezne storitve javnega prevoza. Vendar naši predlogi za izboljšanje kritičnih težav največkrat ostanejo brez odziva. Poleg težav, ki so se kopičile skozi leta, se je na seznam problemov dodala še županova odločitev, da od leta 2023 naprej skoraj po vsem mestu onemogoči dostop vozilom, ki so opredeljena kot “neekološka”. Gre za zelo resno zadevo, ki ne vpliva le na prebivalce Rima, temveč tudi na najranljivejši del prebivalstva. Od vsega začetka sem temu odločno nasprotovala in svoje nestrinjanje izražala tako v mestni hiši kot na različnih družbenih omrežjih, s čimer sem si pridobila ogromno število sledilcev.
Tako da se težave žal ne rešujejo, ampak se še poglabljajo; skratka, župan Gualtieri, vodilni predstavnik italijanske levice, svojega dela ne opravlja dobro.
V številnih evropskih prestolnicah želi levica uvesti model “15-minutnega mesta”. Kaj menite o tej zamisli?
Koncept “15-minutnega mesta” je model urbanističnega načrtovanja s spornimi vidiki, konceptualno pa je zanimiv tudi, ko stremi k izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Toda v resnici se zdi, da je model, ki naj bi se uporabil v Rimu, bolj način omejevanja gibanja Rimljanov. V vsakem primeru se problem ne pojavi, saj je župan Gualtieri kljub svojim obljubam volivcem po dveh letih mandata v zvezi s “petnajstminutnim mestom” naredil malo ali nič in do danes lahko rečemo, da so bile to besede z malo vsebine; skratka, državljanom je pripovedoval sanje, da bi bil izvoljen.
Ne smemo pozabiti, da se bo Rim kmalu soočil s pomembnimi mednarodnimi dogodki, kot je jubilej. V organizacijski fazi ne sme biti nepripravljen in tudi tisti, ki smo v opoziciji, se trudimo po svojih močeh, saj je najpomembnejše dobro mesta. Drug zelo pomemben dogodek za mesto je morebitna dodelitev Expo 2030 in seveda izkazovanje neodločnosti v organizacijski fazi dogodkov ne koristi kandidaturi. Upam, da bodo izbiro Rima pri končnem glasovanju članov Mednarodnega urada za razstave, ki bo potekalo novembra 2023, podprle vse evropske države – v nasprotnem primeru bi šlo za novo in zelo grdo manifestacijo neenotnosti med evropskimi državami.
Če se vrnem k “15-minutnemu mestu” v Rimu; to preprosto ne obstaja in je trenutno prisotno le v goreči domišljiji Demokratske stranke, ki poskuša upravljati mesto na podlagi sloganov, ne da bi uresničila, kar je bilo obljubljeno v volilni kampanji, kar ponovno kaže na izgubo stika z resničnimi razmerami, v katerih so se znašli državljani Rima.
Več https://kulturnimarksizem.si/nekategorizirano/rachele-mussolini-italijanska-levica-obuja-duh-fasizma-da-bi-podzgala-druzbeni-razkol/
