Piše: Borut Korun
Slovenska ljudska stranka je naša najstarejša politična organizacija. Za časa Avstro-Ogrske in stare Jugoslavije je bila vodilna slovenska politična sila. Ker je bila predvsem predstavnica podeželskega ljudstva, je bilo logično, da so Slovensko kmečko zvezo, ki so jo predstavniki kmetov ustanovili leta 1988, dve leti pozneje preimenovali v Slovensko ljudsko stranko. Na novo ustanovljena SLS je bila sprva zelo uspešna, njeno vodstvo je pač izkoristilo valove navdušenja ob družbenih spremembah.
Na državnozborskih volitvah leta 1996 je dobila celo 20 odstotkov glasov. Pokazalo pa se je, da so bili čevlji, v katere so stopili, za njene voditelje preveliki. Že jeseni leta 1996 so namreč stopili v koalicijo z LDS, ki je dobila večino v parlamentu z izdajo enega od krščanskodemokratskih poslancev. Na tak način je SLS izgubila politično »nedolžnost«. Sodelovati z nekom, ki si ga še včeraj demoniziral, umaže tudi tebe. V zahvalo za sodelovanje je udbomafijska klika predsedniku SLS podtaknila afero, s katero ga je hotela povsem umazati. Višek kolaboracije pa je SLS storila, ko je z levimi strankami uzakonila proporcionalni volilni sistem. (Ker so se tudi druge pomladne stranke večkrat bratile z nekdanjimi režimskimi organizacijami, so izgubile moralno prednost, ki so jo imele na začetku. Ljudje so prišli do sklepa, da so itak »vsi enaki«.)
Od takrat je šlo s SLS samo še navzdol. Prihajalo je tudi do sporov med vodilnimi člani, ki so drug drugega izključevali iz stranke. Zelo slab zgled so dajali tudi nekateri vodilni člani, ki so svojim osebnim interesom dajali prednost pred koristmi stranke. Vse to so »recepti«, kako pri volivcih izgubiti zaupanje in simpatije.
Letošnje volitve v evropski parlament so bile nadaljevanje tega dogajanja. Stranka je sicer dobila 7,21 odstotka glasov, kar bi jo, če bi šlo za parlamentarne volitve, spravilo v Državni zbor RS. Vodstvo je hotelo članstvu ta rezultat prikazati kot uspeh stranke, vendar večina ni prijela za to vabo, saj je bilo jasno, da je bil to uspeh enega samega človeka − nosilca liste Petra Gregorčiča, prav on pa je stranki očital nedejavnost in nezainteresiranost med pripravami na volitve. (Tudi pisca teh vrstic je neprijetno presenetilo dejstvo, da je na evropskih volitvah vso Štajersko in Prekmurje, skoraj polovico Slovenije torej, pokrival samo en kandidat.)
Gregorčič s svojimi očitki ni pretiraval. Vodstvo SLS »odlikujeta« nedejavnost in brezidejnost. Na predlog, da je treba pomagati demonstrirajočim kmetom na primer ali da bi bilo treba zavzeti odločno stališče do migracij, ni bilo odgovora. Brez odgovora so ostale tudi ponudbe stranke Naša dežela, ki se je hotela pridružiti ljudski stranki. (Mogoče je seveda, da vodstvo SLS vse to počne namenoma, da že ves čas namerava stranko pripeljati v naročje koga drugega.)
Gregorčič je pokazal, da se da delati tudi drugače. Nagovoril ni samo podeželanov, ampak je dobil dobre rezultate tudi v mestih. V središču Ljubljane na primer. Gregorčič je dokazal, da ima vodstveno karizmo, da se zaveda stanja, v katerem smo Slovenci, da ima odgovore na bistvena vprašanja. Mnogi člani SLS so to prepoznali kot zadnjo možnost za oživitev stranke. Pozvali so Gregorčiča, naj prevzame njeno vodenje.
SLS stoji sedaj na razpotju: ena pot vodi naprej v politično brezimnost in pozabo. To bi koristilo tistim posameznikom, ki jim stranka zagotavlja njihov eksistencialni obstoj in jim je to dovolj. Druga pot – z Gregorčičem − pa bi bila gotovo pot v uspeh. To dokazujejo številke. Uspeh SLS, ki bi prišla v DZ RS, bi bil tudi uspeh za Slovenijo, pogoj za njeno politično normalizacijo. Samo tako lahko dobimo večino v parlamentu in samo tako se bomo mogoče izognili tudi katastrofi, ki jo lahko opazujemo v nekaterih evropskih državah. Spet gre za Slovenijo, bi rekel dr. Jože Pučnik.
Kako se bo torej odločila SLS? Bo zmogla vsaj delček modrosti svojih nekdanjih velikih voditeljev in izbrala pot v obetajočo politično prihodnost?
