Piše: Gašper Blažič
Petek, 14. marec, je bil v letošnjem letu znova rezerviran za spominski dan dr. Jožeta Pučnika. Ne le zaradi vsakoletne podelitve diplom slušateljem Pučnikove akademije in Nove politike, ampak tudi zaradi aktualne tematike.
Letošnji tematski sklop je bil posvečen geopolitiki, ki se spet vrača v mednarodne odnose, in sovražnemu govoru, ki je postal izgovor za vračanje cenzure v javnost. O vsem tem so znova govorili v Viteški dvorani gradu Slovenska Bistrica, ki zadnja leta redno gosti udeležence Pučnikovega simpozija. Tudi tokrat ni manjkalo gostov iz mednarodnega okolja. Prišla sta namreč vodja regionalnega predstavništva fundacije Konrad Adenauer Stiftung dr. Norbert Eschborn in dr. Robin Harris s Centra za obnovo kulture, oba delujeta v Zagrebu. Sofia Solemacher van der Vegt, predstavnica Krščanskodemokratskega inštituta iz Budimpešte, ki je bila lani med udeleženci dogodka, pa je tokrat pozdravila udeležence prek videonagovora. Prav tako Marek Mutor iz Evropske platforme spomina in vesti. Mnogi pa so pogrešali Gorazda Pučnika.
Ko si socialdemokrati in krščanski demokrati podajo roke
Morda se bo marsikomu zdelo čudno, zakaj je Jože Pučnik, ki je akademsko sicer združeval družboslovje in humanistiko, kot prepričan socialdemokrat danes neke vrste »predmet« zanimanja bolj krščanskodemokratskih in konservativnih sil kot pa denimo sodobnih socialdemokratov. Nekateri se spotikajo tudi ob dejstvo, da se je sam leta 1990 opredelil za ateista, vendar ga imajo mnogi kristjani tako rekoč za svetniško osebnost. Tovrstni paradoksi so morda nenavadni, a kažejo, kako je bil Demos, ki ga je Pučnik vodil, notranje heterogen, a vendarle so ga povezovale skupne vrednote. V času osamosvajanja Pučnik ni imel nobene formalne politične funkcije – ni bil niti član vlade niti član predsedstva ali poslanec skupščine – vendar je kot karizmatična osebnost z disidentsko preteklostjo imel izjemen vpliv zlasti na ravnanje koalicije Demos in osamosvojitvene vlade. Bil je namreč tisti, ki je vlekel voz naprej tudi takrat, ko je ta obtičal v blatu, včasih pa je znal celo prehitevati dogodke. Novembra 1990 je po znamenitem internem sestanku prvi medijem povedal, da bo plebiscit 23. decembra 1990, kar je vzbudilo veliko jezo denimo Milana Kučana, ki je bil sicer vajen, da je glavne odločitve za državo in družbo sprejemal CK ZKS, vendar pa ni trpel »konkurence«. Zato je postavil pogoje, v katere je Demos moral privoliti, da je obdržal predvideni datum plebiscita. Plebiscit je uspel, in to precej bolje od pričakovanj. »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo,« je tistega večera ob razglasitvi izidov plebiscita dejal Pučnik in dodal, da je slovenska politika s tem dobila ukaz volivcev, da mora sedaj odločitev, sprejeto na plebiscitu, udejanjiti. Za Pučnika so učne ure demokracije, ki so bile velikokrat tudi zelo boleče, sledile kasneje, ko je bil leta 1992 krajši čas podpredsednik vlade, nato pa poslanec in po svoji politični upokojitvi velik podpornik civilne družbe. Spoznal je namreč, da z ostanki totalitarizma še zdaleč nismo opravili. Danes, 22 let po Pučnikovi smrti, pa to velja še bolj.
Ni še »konca zgodovine«
Kakorkoli že, verjetno bi se tudi Pučnik, če bi še živel, strinjal, da konec zgodovine, kot ga je pred davnimi leti naznanil Francis Fukuyama, še ni nastopil. Ali kot je uvodoma na Pučnikovem simpoziju dejal urednik Demokracije dr. Metod Berlec: »Soočeni smo z vrnitvijo geopolitike v mednarodne odnose. Posledično smo priča brutalni vojni v Ukrajini, kaotičnem dogajanju na Bližnjem vzhodu in še bi lahko našteval. Zgodovina se dogaja v naši neposredni bližini. Z vrnitvijo geopolitike v mednarodne odnose vse manj šteje mednarodno pravo, ampak spet predvsem vojaška, gospodarska in tehnološka moč. Očitno je, da so mednarodno priznane meje v temelju ogrožene, da smo se znašli v svetu, ko se začenja nova delitev sveta. Zato moramo razmišljati realistično, trezno in preudarno ter v skladu s tem tudi ravnati v mednarodnih odnosih. /…/ Soočeni smo s pojavi t. i. mehkega totalitarizma. Ne samo pri nas, ampak tudi znotraj kolektivnega Zahoda. K sreči je v ZDA prišla na oblast politična garnitura, ki v ospredje postavlja svobodo govora. /…/ Postavlja se vprašanje kaj pa Evropa. Bo svoboda govora še evropska vrednota ali jo bo zadušila bruseljska birokracija v imenu nekih domnevno višjih ciljev?«
Komunikacija je vedno bolj regulirana
Petintrideset let po padcu berlinskega zidu se torej pojavljajo nova in nova vprašanja, ki nas postavljajo pred izzive sodobnosti in prihodnosti. Že uvodni pozdravi gostov iz tujine so to nakazali. Denimo Eschborn, ki je na podlagi svojih izkušenj delovanja po svetu govoril o težavah s svobodo govora, saj že denimo pri banalnih stvareh, kot je pogovor delodajalca s kandidatom za delovno mesto, prihaja do težav, ker danes ne smeš spraševati skoraj ničesar, saj je način komunikacije pod močnim vplivom regulacije. Tudi poljski zgodovinar Marek Mutor je prek videonagovora spomnil na grožnje demokraciji, kar se dogaja tudi z agresijo Ruske federacije na Ukrajino. Kot pravi, so naš kompas krščanske vrednote in izročilo antične dediščine. Andrej Umek, ki je zastopal Inštitut dr. Antona Korošca, meni, da se dogaja napad na demokracijo, javnosti pa je treba povedati nepopačeno informacijo. Tudi Janez Remškar iz Zbora za republiko se je opredelil proti krnitvi svobode govora.
Kako je Zahod pustil Ukrajino na cedilu
Na prvi okrogli mizi je nekdanji veleposlanik v ZDA Tone Kajzer vodil pogovor z Janezom Janšo o novi geopolitični realnosti 35 let po padcu berlinskega zidu. Kot je uvodoma dejal Janša, je svet tak, kot je, in ne, kot si ga želimo, spomnil pa je tudi na trditev Milana Kučana, da se je omenjeni zid podrl na obe strani. Povabil je k nakupu in branju knjige Zakaj mora Ukrajina zmagati, ki je izšla pri založbi Nova obzorja. Največja težava je, ker se v Ruski federaciji ni zgodila tranzicija, zločini niso bili kaznovani, sedaj državo vodi nekdanji visoki oficir zloglasne KGB, ki ima za seboj močno omrežje. Rusija ima tudi pravico veta v Varnostnem svetu OZN, njena agresija na Ukrajino pa se je pravzaprav začela že leta 2014. Od tedaj Ukrajina nikoli ni dobila potrebne finančne in oborožitvene podpore Zahoda. Obstajala je priložnost, da Nato leta 2008 sprejme Ukrajino in Gruzijo v t. i. čakalnico za članstvo, vendar so ju izigrali, čeprav je takrat obstajala enotna volja obeh držav za članstvo. Če se namreč ne širi Nato, se širi nekdo drug. Namesto članstva obeh držav v Natu je Zahod še naprej popuščal Putinu, čeprav bi moral že zaradi memoranduma iz Budimpešte leta 1994 podpreti Ukrajini, saj se je odpovedala veliki zalogi jedrskega orožja v zameno za nedotakljivost svojih meja. Posledice napačnih odločitev pa so lahko dolgoročno katastrofalne, ni mogoče izključiti niti invazije Kitajske na Tajvan ter škodljivih akcij Severne Koreje v Tihem oceanu. Problem je tudi sedanja slovenska oblast, ki hoče zvezo Nato izigrati glede dviga deleža BDP za financiranje obrambe, saj celo javno govorijo o tem, kako bodo pretentali Nato.
Cenzorje plačujejo z našim denarjem
Druga okrogla miza je bila namenjena problematiki sovražnega govora, o čemer so govorili nekdanji urednik Demokracije Jože Biščak, evropski poslanec Milan Zver ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov Matevž Tomšič. Slednji je spomnil, da se evropske vrednote zlorabljajo za prebujensko agendo, za bitko proti dezinformacijam in za politično korektnost, kar je le drugo ime za cenzuro. Po Zverovem mnenju se je levica nenadoma ustrašila novih medijskih platform in začela prek »demokratičnega centralizma« uvajati regulacijo pod krinko zaščite svobode medijev. Vendar mediji ne pripadajo državi, pač pa civilni družbi. Ob tem so cenzorji zelo dobro plačani z davkoplačevalskim denarjem. Vsi trije govorci so se strinjali, da se pri tem dogaja neka vrsta medijskega putinizma ter nadzor nad mediji po metodi korenčka in palice. Biščak je ob tem opisal svojo izkušnjo, ki jo je imel kot urednik Demokracije s sodnim preganjanjem zaradi objave glose Aleksandra Škorca. Sam je že pred prihodom na uredniško mesto med prvimi problematiziral migracije. Nato je bil celo obsojen zaradi razžalitve nezakonitih migrantov. Po njegovem prepričanju je treba ravnati tako, kot je nedavno v Münchnu dejal ameriški podpredsednik JD Vance: pustiti ljudem, da povedo svoje, četudi se z njimi ne strinjaš. Navsezadnje je svoboda govora tudi ustavno zagotovljena.
Ob koncu simpozija so podelili tudi Pučnikovo priznanje profesorju, nadškofu in publicistu Antonu Stresu.
