14.2 C
Ljubljana
torek, 18 junija, 2024

Progresivno posodabljanje literarne zapuščine J. R. R. Tolkiena (3. del)

Piše: Andrej Sekulović

V prejšnjih dveh delih smo obravnavali uničevalno posodabljanje Tolkienove dediščine v prihajajoči nadaljevanki Prstani moči, vlogo etnokulturnih značilnosti v Srednjem svetu in tudi odnos do Tolkienovih del v obdobju politične korektnosti.

Kot smo videli, nekateri levičarji tudi Tolkiena obtožujejo nekaterih »izmov«, drugi pa trdijo, da je bil to le odraz njegovega časa, in ga pred svojimi tovariši branijo z argumenti, s katerimi branijo tudi odločitve ustvarjalcev omenjene nadaljevanke, da vključijo ideološki multikulturalizem v Srednji svet. Vsekakor je Srednji svet v resničnem pomenu besede že dovolj »multikulturen« v smislu, da vsebuje raznolikost ljudstev in dežel, vendar pa je hkrati etnopluralističen, saj so ljudstva Srednjega sveta močno etnocentrična in ukoreninjena v svoje zgodovinske in kulturne identitete, kar pa izključuje sodobno ideologijo multikulturalizma. Progresivni bralci in »strokovnjaki« za Tolkienova dela, ki so dejavni v sodobnih s kulturnim marksizmom prežetih akademskih krogih, seveda zavračajo takšne opredelitve Srednjega sveta in nas hočejo prepričati, da spremembe v novi nadaljevanki niso v nasprotju z duhom Tolkienovih pripovedi. Ob tem velikokrat poudarjajo, sploh v povezavi s priljubljenostjo Tolkienovih del med desnico, ki jih očitno moti, da je bil J. R. R. Tolkien pravzaprav »antirasist«.

Pismo nemški založbi

Res je, da je bil Tolkien kritičen do nacionalsocializma – kot tudi do sovjetskega komunizma in socializma, kar sodobni levičarji priročno pozabljajo –, vendar pa je treba ob tem razumeti, da ima izraz rasizem danes precej drugačno vlogo in pomen, kot ga je imel v Tolkienovih časih. Če je takrat rasizem označeval predvsem zaničevanje drugih ljudstev in ras, ki ga spremlja občutek lastne večvrednosti, danes levičarji s tem izrazom označujejo vsakogar, ki je domoljub, je kritičen do množičnih migracij in ni ravno navdušen nad ustvarjanjem multirasnih družb, ki ogrožajo etnokulturno identiteto avtohtonega prebivalstva. Levičarji se sicer radi sklicujejo na pismo, ki ga je Tolkien poslal nemški založbi Rütten & Loening leta 1938, ki je hotela izdati Hobita v nemščini, ob tem pa je v skladu s takratnimi nacionalsocialističnimi zakoni potrebovala potrditev, da je avtor »arijskega« rodu. S tem hočejo Tolkiena, za katerega bi lahko rekli, da je imel predvsem tradicionalna krščanska, konservativna pa tudi libertarna prepričanja, prikazati kot velikega nasprotnika »rasizma« in nekoga, ki bi jim bil danes blizu. Gre za odgovor omenjeni založbi, v katerem je Tolkien zapisal: »Moj prapradedek je prišel v 18. stoletju iz Nemčije v Anglijo, kar pomeni, da je večina mojih prednikov Angležev in da sem angleški državljan. To bi vam moralo zadostovati. Kljub temu sem bil vedno ponosen na svoj nemški priimek, tudi v obdobju nedavne nesrečne vojne, v kateri sem služil v angleški vojski. Vendar pa moram reči, da če bodo takšna nesramna in nepomembna poizvedovanja postala vsakodnevna pri stvareh, ki se tičejo književnosti, potem prihaja čas, ko nemški priimek ne bo več vzrok za ponos.«

V bran duhu Severne Evrope

Tolkien je sicer pripravil dva odgovora, ni pa znano, katerega je na koncu poslal. Ko je prejel pismo prek svojega založnika Stanleyja Unwina, je pripomnil: »Moram mar trpeti takšne nesramnosti, ker imam nemški priimek, ali pa njihovi nori zakoni zahtevajo certifikate o arijskem izvoru od vseh oseb iz drugih držav?« Nadalje je bil Tolkien kritičen do nacionalsocializma predvsem zato, ker se mu je zdelo, da izkorišča kulturno dediščino in duha Severne Evrope v politične in ideološke namene. Leta 1941 je tako v pismu svojemu drugemu sinu Michaelu zapisal, da Hitler uničuje in zlorablja »plemenitega severnjaškega duha«, ki ga je sam štel za enega največjih prispevkov Evropi in ga je »vedno ljubil in poskušal predstaviti v njegovi pravi luči«. Pri tem smo lahko prepričani, da bi Tolkien verjetno danes progresivnim prebujenim levičarjem, ki hočejo iz njegovih del odstraniti ravno tega plemenitega duha, namenil podobne ali še bolj grobe besede. Sodeč po njegovih izjavah in pismih bi lahko rekli, da je bil Tolkien kritičen do rasizma, kot je bil ta opredeljen v njegovih časih. Nasprotoval je predvsem temu, da bi bila etnična pripadnost merilo za dobro ali slabo literaturo, kar je razvidno iz pisnega odgovora nemški založbi. Prav iz tega pisma, v katerem se J. R. R. Tolkien opredeli za Angleža, ki je ponosen na svoj nemški priimek, kot tudi iz omenjene kritike nacionalsocializma, ki naj bi »sprevračal« plemenitega duha Severne Evrope, pa lahko sklepamo, da je Tolkien cenil svoje kulturne in etnične korenine in da se je zavedal njihovega pomena. Tolkien je ljubil Anglijo in je bil velik občudovalec evropske kulturne dediščine in zgodovine. V skladu s tem lahko domnevamo, da bi bil danes zgrožen nad stanjem svoje domovine, pa ne le zaradi vsesplošne industrializacije in onesnaženja narave, do katerega je bil vedno kritičen, temveč tudi zaradi velike demografske zamenjave in množičnih migracij, zaradi katerih svoje preljube Anglije verjetno danes ne bi več mogel prepoznati.

Morilec Stalin in »angelček« Churchill

Levičarji dojemajo svet precej črno-belo, zato očitno ne razumejo, da kritika nacionalsocializma še zdaleč ne pomeni naklonjenosti njihovemu političnemu spektru. Tisti, ki se navdušujejo nad omenjenimi citati iz njegovih pisem, velikokrat pozabljajo na to, da je v času španske državljanske vojne Tolkien izrekel podporo Francu in nacionalistom, posebej zaradi levičarskih zločinov nad duhovniki in nunami. Prav tako je bil tako kot do Hitlerja kritičen tudi do komunistov in Stalina ter tudi do Winstona Chruchilla. V pismu svojemu sinu Christopherju iz leta 1943 je namreč takole komentiral teheransko konferenco voditeljev zavezniških sil: »Moram priznati, da sem se grenko nasmejal, zatem pa nisem več hotel spremljati dogajanja, ko sem slišal, kako tisti krvoločni stari morilec Josif Stalin vabi vse narode, da se pridružijo veseli družini ljudstev, ki je predana uničenju tiranije in nestrpnosti. Prav tako moram priznati tudi, da na fotografiji naš angelček Winston Churchill pravzaprav izgleda kot največji razbojnik med vsemi navzočimi.« Tovrstnih citatov levičarji ne citirajo preveč radi, temveč se kot vedno osredotočajo le na tisto, kar govori v prid njihovim trditvam.

J. R. R. Tolkien, nasprotnik globalizma

J.R. R. Tolkien je bil prav tako zelo kritičen do »ameriškega kozmopolitizma« oziroma tega, čemur bi danes rekli globalizem. To je izrazil v že omenjenemu pismu sinu Christopherju. Potem ko je podal svoje mnenje o teheranski konferenci, je namreč v nadaljevanju zapisal: »Večje ko postajajo stvari, manjša in bolj pusta ali enolična postaja Zemljina obla. Na koncu bo postalo vse eno prekleto provincijsko predmestje. Kako bomo veseli, ko bodo uvedli ameriško sanitacijo, motivacijske nagovore, feminizem in množično proizvodnjo na Bližnjem vzhodu, Daljnem vzhodu, v Sovjetski zvezi, na Pampah, Gran Chacu, v donavskem povodju, v bližnji, daljni in notranji mumbodeželi, na Gondvani, v Lasu in v vaseh najtemnejšega Berkshira.« Hkrati je Tolkien tudi zapisal, da se mu zdi ameriški kozmopolitizem grozljiv. Lahko si le predstavljamo, kakšen bi bil danes njegov odziv na prebujensko kulturo, transspolnost, množične migracije in vsiljevanje liberalnega modela celotnemu svetu. Vsekakor obstaja velika možnost, da bi si zaradi svojih mnenj tudi sam prislužil etiketo »rasizma« in politične nekorektnosti.

Temnopolti hobiti

Eden prvih potrjenih igralcev v Prstanih moči je bil britanski črnski igralec Lenny Henry v vlogi enega od hobitov. Ob tem je glede hobitov v nadaljevanki izjavil: »Smo multikulturni, saj smo pleme in ne rasa, tako da so med nami črni, azijski in rjavi hobiti pa tudi taki, ki so maorskega videza.« Progresivni bralci Tolkiena sicer že dolgo trdijo, da so nekateri hobiti pravzaprav temnopolti, ta argument pa se je znova pojavil v ospredju ob napovedi ustvarjalcev nadaljevanke, da bo vključevala hobite različnih ras. Pri tem se sklicujejo na Tolkienov opis hobitov v predgovoru Gospodarja prstanov. Od treh vej hobitov, ki so se posledično naselilie in pomešale na Šajerskem, naj bi bila najštevilčnejša veja »bolj rjave polti«, hobiti ene od drugih dveh vej pa so opisani kot »svetlejše polti«. Frodo je deloma potomec hobitov svetlejše polti, njegov tovariš in vrtnar Sam pa naj bi bil pripadnik bolj rjavopolte veje. Ravno opis Samovih dlani kot »rjavih« v Gospodarju prstanov pa je v očeh levičarjev nadaljnji »dokaz«, da je Šajerska nekakšna multirasna dežela. Opis različnih rodov hobitov tudi Amazon izkorišča za utemeljevanje svoje odločitve, da bo vključil v serijo črnske hobite, ki naj bi bili pripadniki omenjene veje bolj rjavopoltih hobitov. Vsekakor gre za precej široko interpretacijo Tolkienovega opisa tega ljudstva, pri kateri »bolj rjava polt« očitno postane črna koža podsaharskih Afričanov.

Dežela hobitov temelji na angleškem podeželju

Tisti, ki se navdušujejo nad »kulturno obogatitvijo« Šajerske, očitno niso seznanjeni z v prvem delu tega članka omenjenim dejstvom, da so bili glavni navdih za hobite pravzaprav prebivalci angleškega podeželja. Šajerska je odraz podeželske Anglije. Tolkien je bil glede tega zelo specifičen, saj je kot navdih za Šajersko izpostavil predvsem podeželje Zahodnega Midlandsa. Upoštevajoč to dejstvo kot tudi to, da se v Tolkienovih časih po angleškem podeželju ni potikalo ravno veliko Pakistancev ali Nigerjicev, lahko domnevamo, da je »bolj rjava polt« pomenila rjavo polt, kakršno opazimo pri kmetih, ki delajo na njivah in na poljih, obsijanih s soncem. Konec koncev se je pred naselitvijo Šajerske rod hobitov, ki je bil bolj rjavopolt, zadrževal predvsem v hribih, kjer smo izpostavljeni močnejšemu soncu. Zato lahko predpostavimo, da je bila omenjena veja hobitov pač »bolj rjave polti« v primerjavi s hobiti, ki so opisani kot »svetlejše polti«. Podobno kot če primerjamo nekoga, ki dela zunaj na soncu, z nekom, ki je zaprt v pisarni. Ali pa če primerjamo Evropejca iz Sredozemlja s Skandinavcem.

Samove »rjave dlani«

Enako velja za »rjave dlani« Samwisea Gamgeeja, ki je kot vrtnar večino časa preživel na soncu. Pri tem je treba opozoriti na še eno malenkost, ki je očitno ušla levičarskim »tolmačem« Tolkienovih del. Ko je v prvi  knjigi Gospodarja prstanov razkrito, da je Sam »vohunil« za Frodom in posredoval njegove načrte njegovim prijateljem, da bi mu lahko pomagali, preberemo, da je od sramu »zardel do ušes«. Pri temnopoltih rasah tega ravno zaradi višje stopnje melanina namreč ni mogoče opaziti ali pa se izraža na drugačen način. Medtem za Sama, kljub temu da je pripadnik omenjene »bolj rjave« veje hobitov, izrecno piše, da ga je zalila rdečica od ušesa do ušesa. Ta podrobnost tako ruši levičarske trditve o videzu hobitov, s katerimi hočejo eno najznačajnejših  knjig 20. stoletja prikazovati v luči progresivne, multikulturne ideologije.

Mešanje med ljudmi in vilinci

Ko hočejo progresivci predstaviti Srednji svet kot multikulturni miš-maš, se sklicujejo tudi na »rasno mešanje« med ljudmi in vilinci ter sobivanje različnih ljudstev. Takšno mešanje naj bi bilo vključeno tudi v nadaljevanko, v duhu modernih časov pa naj bi šlo za razmerje med črnim vilincem in svetlopolto žensko.V Tolkienovih knjigah je najbolj znan primer tega mešanja poroka med kraljem Aragornom in vilinko Arwen. Pri tem pa ne gre za zagovarjanje multikulturalizma ali rasne miscegenacije, kot to dojemajo progresivni bralci Tolkiena, temveč za redko izjemo, ki ima tudi svojo precej visoko ceno. V celotni zgodovini Srednjega sveta najdemo le še dva primera takšnih mešanih zakonov, in sicer združitev Berena in Luthien ter Tuorja in Idril. Takšna razmerja so imela visoko ceno tako za ljudi kot za vilinke. Aragorn je moral poraziti Saurona in postati kralj Gondorja, da bi si zaslužil roko vilinske plemkinje, Beren pa je moral ukrasti enega od draguljev silmarilov iz železne krone Morgotha. Po drugi strani sta se morali tako Arwen kot tudi Luthien odreči nesmrtnosti svoje rase, da sta se lahko oženili s smrtnikoma. Poroka med Tuorjem, dedičem ene izmed treh plemenitih hiš ljudi, in vilinske princese Idril pa je bila del večje usode Srednjega sveta v prvem veku. Ravno tako je treba omeniti, da sta se morala njun sin Earendil in njegova žena Elwig, ki je bila vnukinja Berena in Luthien, prav tako potomka človeka in vilinke torej, ob koncu prvega veka na ukaz božanskih Valarjev odločiti, kateri rasi bosta pripadala.

Spoštovanje etnokulture v Srednjem svetu

Temelj dobrih odnosov med ljudstvi Srednjega sveta je spoštovanje etnokulturnih razlik. Ko je Aragorn postal kralj, se je tega držal do te mere, da je prepovedal ljudem vstop v Šajersko, ki je pravzaprav »etnodržava« hobitov. Že v prvi dobi, ko se ljudje naselijo v kraljestva vilincev, so ti opazili, da »ni dobro, če vilinci in ljudje prebivajo skupaj, pomešani in brez vsakega reda, saj ljudje potrebujejo vladarje svoje vrste«. Zato so določene regije prepustili ljudem, kjer so ti »lahko svobodno živeli svoja življenja in izbrali lastne voditelje«, ki so bili vazali vilinskih kraljev. Vilinci so torej razumeli potrebo po spoštovanju etnokulturnih razlik in so ljudem omogočili njihove lastne domovine. Edini primer tesnega navideznega multietničnega sobivanja je vas Bree, kjer sobivajo ljudje in hobiti. Vendar pa to sobivanje ne temelji na multikulturni raznolikosti, temveč na medsebojni podobnosti, kot je razložil Tolkien: »Hobiti so seveda pravzaprav veja specifično človeške rase, ne vilincev ali škratov, zaradi česar lahko obe vrsti živita skupaj kot na primer v vasi Bree, kjer jih preprosto imenujejo majhni ljudje in veliki ljudje.« Kljub temu pa tudi v tem naselju ni »rasnega mešanja« ali mešanih družin. Etnokulturne in rasne značilnosti igrajo tako kot v našem svetu svojo vlogo tudi v Srednjem svetu. Prilagajanje tega izmišljenega sveta, ki nam kljub temu razkriva mnoge pomembne resnice, pa pomeni sprevračanje Tolkienovih del in uničevanje njegove dediščine.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine