Piše: Andrej Sekulović
Prihajajoča nadaljevanka Prstani moči uničuje dediščino angleškega pisatelja J. R. R. Tolkiena. Ustvarjalci so nalašč prezrli dejstvo, da je njegov Srednji svet postavljen v starodavno Evropo. Prav tako so prezrte bistvene vrednote njegovih del. Le-te niso zaželene v obdobju politične korektnosti.
John Ronald Reuel Tolkien je poleg Gospodarja prstanov in Hobita za seboj pustil obširno zapuščino zgodovine izmišljenega Srednjega sveta, ki jo tvorijo mnoge navdihujoče, tragične in epske zgodbe. Čeprav te zgodbe predstavljajo veliko morebitnega gradiva za nove filme ali nadaljevanke, pa so se ustvarjalci nadaljevanke Prstani moči pri Studijih Amazon, ki se začne predvajati septembra, odločili, da ustvarijo nove like in zaplete z namenom posodabljanja Tolkienovega sveta, v katerem izročila prednikov, tradicije, vrednote in raznolike etnokulturne identitete različnih ljudstev predstavljajo pomembne dejavnike, v svet, ki bo bolj ustrezal progresivnim multikulturnim nazorom. Verjetno lahko pričakujemo nadaljevanko, ki bo bolj kot filmske uspešnice trilogije Gospodar prstanov, kjer so bili mnogi od omenjenih dejavnikov ustrezno preneseni na veliko platno, spominjala na Igro prestolov.
Prstani moči in Igra prestolov
Tako kot na mnoge druge pisatelje fantazijskega žanra je Tolkien precej vplival tudi na Georgea R. R. Martina, avtorja še nedokončane zbirke romanov Pesem ledu in ognja, ki so podlaga za nadaljevanko Igra prestolov. Martin to sam priznava, vendar pa lahko domnevamo, da vidi v Tolkienu tudi tekmeca, hkrati pa nekatere njegove kritike Gospodarja prstanov kažejo na to, da mu je malo mar vrednot, in kot jih je Tolkien sam imenoval, »višjih resnic«, ki jih je želel skozi svojo zgodbo posredovati bralcu. Čeprav je Martinu treba priznati, da je odličen romanopisec, je hkrati jasno, da je v nasprotju s tradicionalnim katoličanom J. R. R. Tolkienom tudi progresivno in liberalno usmerjen. To je razvidno iz njegovih romanov, ki kljub nadvse barvitim likom, odličnim junakom in antijunakom ter drznim in dih jemajočim zapletom ustvarjajo precej nihilistično ozračje večnih bojev za prevlado in moč, v katerih vsaka višja vrednota služi le kot krinka za doseganje osebnih interesov. V nasprotju s tradicionalističnim in etnopluralističnim Srednjim svetom je Zahodnje R. R. Martina nihilističen in precej nemoralen svet. Oba svetova sta postavljena v nekakšno bolj ali manj srednjeveško obdobje; vendar pa je slednji odraz liberalnega prepričanja, da je bil srednji vek »temni vek« lažnih vrednot in morale, ki jih je odpravilo šele razsvetljenstvo in za njim moderna doba. Prstani moči bodo, poleg tega da bodo uvedli v Srednji svet multikulturalizem, očitno nadaljevanka, ki bo hodila v tem pogledu po stopinjah Igre prestolov ter bo globlje bistvo in vrline Tolkienovih zgodb iznakazila in nadomestila s posebnimi učinki, prelivanjem krvi in spolnimi prizori – ki jih Tolkien nikakor ne bi odobraval, pa ne, ker bi bil »nazadnjaški«, temveč ker določene stvari spadajo le v spalnico.
Globlje vrednote Tolkienovih del
Sin J. R. R. Tolkiena, njegov glavni dedišč in skrbnik njegove zapuščine Christopher Tolkien je bil kritičen že do filmov Petra Jacksona, ki naj bi bili po njegovem mnenju izpustili bistvo knjig in iz njih ustvarili akcijske filme za mlajše občinstvo. Njegova ocena je morda prestroga, lahko pa si le predstavljamo, kakšen bi bil njegov odziv na novo nadaljevanko; Christopher Tolkien je namreč preminil leta 2020. Ob tem se je treba vprašati, kakšno je bistvo Tolkienovih del. Tolkien je v mnogih pogledih sledil vzorcu mitov in pripovedk, katerih cilj ni le ujeti pozornost poslušalca ali bralca, temveč mu tudi prenesti določene nasvete in predvsem odgovore na moralna vprašanja. Ne glede na to, ali govorimo o biblijskih prilikah ali pa o pripovedkah o starodavnih grških, germanskih ali slovanskih bogovih, vsebujejo te zgodbe moralne smernice; govorijo nam, kako živeti dobro življenje. Kot katoličan je Tolkien trdil, da predstavlja Sveto pismo »resničen mit«, medtem ko so »poganski« miti izmišljeni. Vendar pa je bil prav tako mnenja, da je bog že skozi poganske pripovedovalce in pesnike razkrival ljudem večne resnice. »Naši miti so morda res zmotni, vendar pa nas, čeprav negotovo, usmerjajo k pristanišču resnice, medtem ko materialistični `napredek´ vodi le do zevajočega prepada in k železni kroni moči zla,« je nekoč zapisal. Ob drugi priložnosti pa je zapisal, da miti vsebujejo »višje resnice«, ki pa so lahko izražene le skozi mite same. Čeprav je Tolkien sam rekel, da je predvsem hotel napisati dobro zgodbo, se je vsekakor držal pri ustvarjanju svojih del ravno teh načel. Gospodar prstanov, Hobit, Silmarilion in vse druge zgodbe, ki so nastale pod njegovim peresom, tako odražajo tradicionalne vrline, značilne za evropske narode, in se spopadajo z večnimi vprašanji o naravi življenja samega.
Motiv dobrega in zla
Med prevladujočimi motivi je boj med dobrim in zlim, ki ga danes človek najpogosteje najprej bije znotraj svojega srca in v globinah svoje duše. Gre za boj med pohlepom in skromnostjo, sebičnostjo in požrtvovalnostjo, strahom in pogumom, zvestobo in izdajo, ki ga tudi Tolkienovi junaki velikokrat bijejo v sebi, preden stopijo na bojno polje. Spomnimo se na primer odlomka iz Hobita, ko se mora prestrašeni Bilbo Baggins spustiti v zmajev brlog: »Na tej točki svoje poti je Bilbo obstal. Odločitev, da nadaljuje pot od tod naprej, je bila najpogumnejše dejanje njegovega življenja. Vse, kar je izrednega in sjajnega temu sledilo, je bilo v primerjavi s tem prav ničevo. Resnično bitko je izbojeval v podzemnem hodniku čisto sam, še preden je sploh uzrl strahovito nevarnost, ki je prežala nanj.« Prav tako se je Tolkien spopadal z določenimi vprašanji, ki so zelo navzoča v našem spreminjajočem se svetu. Omenjeni boj med dobrim in zlim; tradicija in spoštovanje prednikov nasproti modernosti, ki želi vse, kar je bilo pred njo, izničiti; hladna racionalnost tehnološkega napredka v kontrastu z očaranostjo nad naravo in bivanjem na tem svetu; zvestoba do svojega doma in skupnosti, zaradi katere se je nekdo pripravljen žrtvovati, proti pohlepu, ki povzroča izdajstvo. Vse to najdemo v Tolkienovih delih, zaradi česar se ta dvigujejo nad mnoga sodobna nihilistična dela epske fantastike, saj nam ponujajo temelje za dojemanje resnične narave dobrega iz zla ter smernice za dobro življenje, ki ga je vredno živeti. V postmoderni dobi moralnega relativizma in propada tradicionalnih vrednot in vrlin pa so nam tovrstne smernice, ki nas spodbujajo k premišljevanju o tovrstnih vprašanjih, nadvse potrebne.
Srednji svet je starodavna Evropa
Če smo se bežno dotaknili osrednjih motivov Tolkienovih knjig, se morda lahko sedaj posvetimo kritiki odločitve ustvarjalcev Prstanov moči, da rasno »obogatijo« ljudstva Srednjega sveta. Ne glede na izbiro igralske zasedbe je takšna kritika upravičena, predvsem če so rasne značilnosti različnih ljudstev igrale določeno vlogo v poteku zgodovine Srednjega sveta in če so bile določene etnične specifičnosti značilne le za specifična ljudstva. Z drugimi besedami; vemo, da so škratje nizki in da so vilinci nesmrtni, vendar pa ali je res nemogoče, da bi v Srednjem svetu obstajali temnopolti vilinci in škratje nigerijskega ali sudanskega videza? Tolkien je, kot je sam rekel, preziral alegorijo in se je te vedno izogibal. Tu gre predvsem za neposredno alegorijo; na primer, bil je precej nejevoljen glede ugibanj, ki so se pojavila v času hladne vojne, da so orki komunisti, Mordor pa Sovjetska zveza. Enako nejevoljno je zavračal tudi tovrstne trditve o nacionalsocialistični Nemčiji. Ne glede na to, da njegove zgodbe niso alegorične – Gondor ne predstavlja npr. Rimskega cesarstva temveč je le Gondor –, jih je navdihnila evropska celina s svojo bogato zgodovino; še več, Tolkien v nasprotju z drugimi avtorji tega žanra ne postavlja dogajanja v svojih romanih na neki oddaljeni planet ali na neko fiktivno celino, temveč v starodavno, predzgodovinsko Evropo. Evropa je dobesedno Srednji svet, čeprav je imel ta včasih drugačno zemljepisno obliko. Skladno s tem je Tolkien oblikoval ljudstva Srednjega sveta, hkrati pa je tudi navdih za svoje zgodbe črpal iz svojih lastnih korenin: »Če hočete napisati takšno zgodbo, se morate obrniti na lastne korenine. Mož severozahoda starega sveta bo tako svoje srce in dogajanje v svoji zgodbi postavil v domišljijski svet takšnega vzdušja in okoliščin; neznansko morje njegovih številnih prednikov leži na Zahodu, na Vzhodu pa neskončne dežele, iz katerih so prihajali sovražniki.« Pravzaprav je hotel na začetku ustvariti mitologijo za svojo domovino Anglijo. Čeprav je to kasneje opustil, ga je, kot je razvidno iz zgornjega citata, najbolj navdihovalo njegovo domače okolje, se pravi Anglija in Severozahodna Evropa.
Vloga rasnih značilnosti v Srednjem svetu
Če je torej Srednji svet dejansko Evropa ter odraža njeno kulturno in zgodovinsko atmosfero, je popolnoma naravno, da ga naseljujejo ljudstva evropskih karakteristik; od modrookih vilincev do temnolasih Numenorcev bolj sredozemskega videza. Prav tako je popolnoma logično, da sovražniki teh ljudstev odražajo aziatske in afriške lastnosti resničnih zgodovinskih zavojevalcev in napadalcev naše celine. Orki nosijo namesto mečev sablje, so temnejše ali črne polti in poševnih oči ter po besedah Tolkiena podobni »v očeh Evropejca najbolj odurnim Mongolom«. Tudi Južnjaki in Vzhodnjaki oziroma ljudje, ki služijo Sauronu, so temnopolti, njihov videz, oprava in orožje pa vsebujejo orientalske in afriške karakteristike. Čeprav gre za fantazijski svet, ki vsebuje zmaje, magijo, čarodeje, nesmrtnike in druga »čudežna« bitja, ima Srednji svet tako kot naš resnični svet jasno začrtane naravne zakonitosti. Določene rase živijo na določenih območjih in imajo svoje zunanje in notranje karakteristike, ki se odražajo v njihovih kulturah in obnašanju. Tolkien je podrobno opisal zgodovino in ljudstva Srednjega sveta. Srednji svet ni svet, kjer zato, ker je fantazijski, dednost in biologija ne bi imeli svoje vloge, čeprav so ga oblikovala božanska bitja Valarji, podobno kot je biblijski Bog ustvaril Zemljo ali kot so prvi severnjaški bogovi ustvarili svet v skandinavskih mitih. Zato ostaja popolnoma nejasno, kako je mogoče, da so vilinci, čeprav pripadajo isti »rasi«, lahko belopolti in temnopolti hkrati, oziroma od kod se je v drugi dobi Srednjega sveta vzel vilinec, ki je videti kot kakšen južnjaški pripadnik Saurona iz Harada, le da ima špičasta ušesa. Enako velja za škratjo kraljico, ki jo bo upodobila Sophia Nomvete, britanska igralka afriško-iranskega rodu, ki se lahko ponaša s tem, da je »prva črna ženska, ki bo igrala škratinjo«. Zanimivo je predvsem, kako je mogoče, da se med škrati, ki preživljajo čas predvsem v jamah in rudnikih in so redko izpostavljeni močnemu soncu, najdejo tudi takšni s črno poltjo.
Tolkien v dobi politične korektnosti
Novo nadaljevanko so pozdravili predvsem številni liberalno usmerjeni bralci Tolkiena in samooklicani politično korektni »učenjaki« in »strokovnjaki« za njegova dela, ki so se vedno počutili precej neprijetno ob evrocentričnem vzdušju knjig, ki se je odražalo tudi v filmih. Sodobna levica je tudi sicer razdeljena glede Tolkiena; mnogi trdijo, da je v njegovih delih zaslediti prikriti rasizem in seksizem. Drugi pa ga »branijo«, češ da je bil produkt svojega časa in da je bil sicer nasprotnik »rasizma«, čemur se bomo posvetili kasneje, ko se bomo v tretjem in zadnjem delu tega članka osredotočili predvsem na levičarske precej krhke argumente glede tega, da je Srednji svet pravzaprav multikulturen in da niso progresivne posodobitve, ki jim bomo priča v Prstanih moči, nič spornega. Lahko le omenimo, da se mnogi tolkienovski »učenjaki« na koncu vedno zatekajo k argumentom, da multirasna posodobitev Srednjega sveta odraža moderne čase in je zato sama po sebi dobra. Vsekakor pa, če se vrnemo k tisim levičarjem, ki tekmujejo med seboj, kdo bo prej odkril med velikani evropske kulture kakšno novo politično nekorektno podrobnost, in tudi Tolkienu očitajo rasizem in seksizem, lahko zagotovo trdimo, da s tovrstnimi trditvami kažejo le lastno nerazumevanje in nepoznavanje njegovih del.
Obtožbe »rasizma« in »seksizma«
Kot smo videli, ne gre za »rasizem«, ki ga, mimogrede, levičarji danes tako pogosto pripisujejo vsem, ki se ne strinjajo z njimi, da je kot izraz praktično izgubil pomen, temveč za dejstvo, da so zgodbe napisane iz zornega kota Evropejca, ki ga je navdihovalo njegovo domače okolje in celina, na kateri je živel. Glede obtožb seksizma, ki izhajajo iz trditev, da je Tolkien v svojih delih nekako zapostavil ženske, se prav tako soočamo z zelo površnim branjem in nepoznavanjem njegovih del. Res je, da imata v družbah Srednjega sveta spola bolj tradicionalni vlogi, vendar pa najdemo med njegovimi junaki tudi mnoge »junakinje«, ki v zgodovini Srednjega sveta in v boju proti zlu odigrajo prav tako pomembno vlogo kot moški. V Gospodarju prstanov se pojavita dva nadvse pomembna ženska lika, ki se sicer ne pojavljata skozi vso knjigo, so pa njuna dejanja odločilnega pomena za razplet zgodbe. Gre seveda za Eowyn in Rohana in za nadvse mogočno in modro vilinko Galadriel. Tisti, ki kljub temu trdijo, da ženske niso dovolj zastopane v njegovih delih in da imajo le obstranske »pasivne« vloge, pa očitno še niso prebrali tragične in romantične zgodbe o Berenu in Luthien.
